Jedro

Ker so bivši vojaški zavarovanci, ki so po 18. 10. 1991 ostali v službi v JLA, in dejanski zavarovanci takrat že tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri le-tem kasneje tudi pridobili in uveljavili pravico do pokojnine, hkrati pa jim Republika Slovenija kot svojim državljanom glede na morebiti neustrezno pokojnino še posebej zagotavlja socialno varnost na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da ni videti razlogov za protiustavnost določb 2. člena ZPIZVZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 4162108 z dne 2. 2. 2007 in z dne 9. 2. 2006 ter za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih. Ugotovilo je, da je bil tožnik vojaški zavarovanec, ki mu je aktivna vojaška služba prenehala 31. 7. 1994 in da mu je bila nato na podlagi odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev z dne 4. 10. 1994 priznana pravica do starostne pokojnine po Zakonu o vojski Jugoslavije. Ker ne izpolnjuje pogoja glede dosežene starosti oziroma pokojninske dobe po četrtem odstavku 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPIZVZ), je presodilo, da do pokojnine po predpisih Republike Slovenije ni upravičen.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ne glede na sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v letu 2003 ni upravičen do pokojnine pri toženi stranki niti na podlagi četrtega niti petega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Ob dejstvu, da ni bil nazadnje zavarovan pri toženi stranki, temveč je bil zavarovan pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne more izpolnjevati pogoja za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih tako, da bi se mu zavarovalna doba, dopolnjena po vojaških predpisih, upoštevala kot zavarovalna doba, prebita pri zavodu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in v njej graja razlago določbe petega odstavka 2. člena ZPIZVZ, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Ponavlja pritožbene navedbe, da je treba pokojninsko zakonodajo razlagati ustavnokonformno in sicer v smeri, da iz splošnih določb te zakonodaje (ob upoštevanju ustavnih pravic prizadetih) jasno sledi, da je v pokojninsko dobo treba priznavati dobo, ki jo je upravičenec v času obstoja SFRJ dosegel v federalnih institucijah – ne glede na to, ali je bil nazadnje zavarovan pri toženi stranki. Nadalje navaja, da razlikovanje glede na pogoj iz petega odstavka 2. člena ZPIZVZ ne izpolnjuje nobenega od kriterijev strogega testa sorazmernosti. Graja tudi ravnanje sodišča druge stopnje, ker ni zavzelo stališča do subsidiarnega pritožbenega predloga za sprožitev presoje skladnosti slovenske pokojninske zakonodaje z ustavnimi pravicami prizadetih (do nediskriminacije pri upokojevanju), pri katerem vztraja tudi v reviziji.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ker je obseg preizkusa izpodbijanje sodbe z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom v primerjavi s pritožbo ožji, revizijsko sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti. Določene bistvene kršitve pravdnega postopka sicer predstavljajo revizijski razlog, vendar pa jih mora revident v reviziji jasno in konkretno opredeliti. Temu tožnik ni zadostil, zato z vidika tega revizijskega razloga sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

7. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge in prve stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke zakoniti, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine.

8. Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določbe ZPIZVZ. Slednji ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Upravičenci po tem zakonu so našteti v 2. členu. Glede na to, da tožnik ni bil nazadnje zavarovan pri toženi stranki, je za odločitev v predmetni zadevi lahko odločilen le četrti odstavek 2. člena ZPIZVZ. Slednji določa, da so državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. 10. 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. 10. 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobili pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92), torej po splošnih predpisih, kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri toženi stranki.

9. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, je pravilna pravna presoja, da tožnik ni pridobil pravice do pokojnine pri toženi stranki na podlagi gornjih določb ZPIZVZ. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je določbe četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ ves čas razlagalo tako, da so pravico do pokojnine po teh določbah pri toženi stranki pridobili le tisti vojaški zavarovanci, ki po 18. 10. 1991 niso ostali v službi v nekdanji JLA in v zavarovanju pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zvezi s tem se sodišče druge stopnje utemeljeno sklicuje na judikate, v katerih so zastopana navedena stališča. 10. Ker so bivši vojaški zavarovanci, ki so po 18. 10. 1991 ostali v službi v JLA, in dejanski zavarovanci takrat že tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri le-tem kasneje tudi pridobili in uveljavili pravico do pokojnine, hkrati pa jim Republika Slovenija kot svojim državljanom, glede na morebiti neustrezno pokojnino še posebej zagotavlja socialno varnost na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da ni videti razlogov za protiustavnost določb 2. člena ZPIZVZ. V kolikor se tožnik s tako presojo ne strinja, ima tudi sam možnost vložiti pobudo za presojo ustavnosti zakona (zakonske določbe) ali pa vložiti ustavno pritožbo.

11. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.