Jedro

Zahtevek na nedopustnost izvršbe ima po določbi tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) tisti, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tožnica zatrjuje lastninsko pravico (do 3/10) na nepremičnini, ki je bila v izvršilnem postopku že prodana. To pa pomeni, da ob pravilni uporabi prava tožnica nima več pravice, ki bi preprečevala izvršbo in je zato njen zahtevek neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu izpodbijana sodba s p r e m e n i, tako da tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da je izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru, opr.št. II Ig z dne 5.2.1997 ter sklepom Ig z dne 21.3.1997 v deležu 3/10in nepremičnine, katerih lastnica je tožeča stranka, vpisane v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v K. v z.k. vl.št. 1087 in 1086 k.o. S., nedopustna.

Izvršilni postopek, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v K., pod opr.št. II Ig ter opr.št. Ig, se ustavita ter se razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja na nepremičnini, vpisani v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Kopru v z.k. vl.št. 1087 in 1086 k.o. S., v deležu 3/10-in.

Drugo tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe"; zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugo toženi stranki 2.547,96 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan od prejema pisnega odpravka te sodbe. Stroške pritožbenega postopka nosi vsaka stranka svoje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. odločilo, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v K., opr.št. II Ig z dne 5.2.1997 ter sklepom Ig z dne 21.3.1997 glede deleža 3/10-in nepremičnin, vpisnih v vl.št. 1087 in 1086 k.o. S. in katerih lastnik je tožnica, nedopustna. Ustavilo je tudi izvršilna postopka pred Okrajnim sodiščem v K., opr.št. Ig in II Ig ter razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja na nepremičnini, vpisani v vl.št.1086 in 1087 k.o. S., v deležu 3/10in. Ugotovilo je, da ima originarno pridobljena lastninska pravica tožnice iz naslova skupnega premoženja prednost pred v postopku izvršbe pridobljeno hipoteko tožene stranke.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Iz izpovedi priče N. V. namreč ne izhaja, da bi tožena stranka vedela, da je nepremičnina skupno premoženje tožnice in M. O. Tožena stranka je s skleniteljem sklenila pogodbo o zastavi in se je ob sklenitvi te pogodbe zanesla na zemljiškoknjižno stanje. Tudi sklenjeno življenjsko zavarovanje ne dokazuje nasprotnega. V navedeni zadevi je jasno, da tožeča stranka ni ravnala z zadostno mero skrbnosti in poskrbela za vpis svojih pravic v zemljiško knjigo. Poleg tega je treba upoštevati določbo drugega odstavka 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki določa, da se šteje, da tretji za določeno pravico ni vedel, če ta ni vpisana v zemljiško knjigo. Dokazno breme je torej na tožeči stranki. Predlaga spremembo sodbe in odločbe o stroških.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Ne sicer iz razlogov, ki jih navaja pritožba, čeprav drži, da je sodišče napačno štelo, da je tožeča stranka hipoteko pridobila v izvršilnem postopku in bi zato vprašanje dobre vere lahko bilo odločilno. Tožeča stranka in M. O. sta sklenila pogodbo o zastavi nepremičnin in na tej podlagi je bila hipoteka pri sporni nepremičnini vknjižena v zemljiški knjigi. Res je sicer tekel izvršilni postopek, vendar je bila predmet tega postopka realizacija v zemljiško knjigo vpisane zastavne pravice. Zato ne držijo izvajanja sodišča v zvezi z ustavno pravico do zasebne lastnine. Ustavno sodišče je namreč v odločbi opr.št. Up 128/03 izrecno poudarilo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini (drugače pa velja v primeru, ko je upnik zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigo). Iz navedb tožeče stranke pa izhaja, da je bila v izvršilnem postopku sporna nepremičnina prodana in že izročena kupcu (o tem spis II Ig). Ob taki trditveni podlagi vprašanje dobre vere tožeče stranke ni več pomembno, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava (na kar pritožbeno sodišče po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - pazi po uradni dolžnosti) namreč zahtevek tožeče stranke na nedopustnost izvršbe treba zavrniti. Zahtevek na nedopustnost izvršbe ima namreč po določbi tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) tisti, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tožnica zatrjuje lastninsko pravico (do 3/10) na nepremičnini, ki je bila v izvršilnem postopku že prodana. Kupec v izvršilnem postopku je nepremičnino pridobil originarno, kar pomeni, da svoje lastninske pravice ne izvaja iz pravice dolžnika (in torej ni več pomembno, ali je bil dolžnik dejanski lastnik). 193. člen ZIZ izrecno določa, da celo razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnin kupcu nima vpliva na pravice, ki jih je kupec pridobil z nakupom nepremičnine. To pa pomeni, da ob pravilni uporabi prava tožnica nima več pravice, ki bi preprečevala izvršbo in je zato njen zahtevek neutemeljen (neutemeljen je zahtevek tudi v nadaljevanju glede ustavitve izvršbe in razveljavitve opravljenih dejanj). Na podlagi povedanega in ker kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni našlo, je pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je moralo spremeniti tudi odločbo o stroških. Ker je tožeča stranka v pravdi izgubila, mora ona povrniti drugi toženi stranki pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 3.340,81 EUR (za sodno takso in za odvetniške storitve v skladu z Odvetniško tarifo, to je za odgovor na tožbo, pregled listin, zastopanje na treh narokih s trajanjem, en dokazni predlog, za poročilo stranki, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve). V zvezi s stroški pritožbenega postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora vsaka stranka trpeti svoje stroške, saj je sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in ne na podlagi razlogov, navedenih v pritožbi, tožeča stranka pa prav tako z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k odločitvi.