Jedro

V hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja oziroma poslovnega prostora (oziroma pri pravnih osebah – glede na vročanje na naslovu, ki je vpisan v register – na skupnih vhodnih vratih objekta z več stanovanji oziroma poslovnimi prostori, če pravna oseba v objektu nima lastnega stanovanja oziroma poslovnega prostora) se pusti obvestilo, v katerem mora biti navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Ureditev je zato do subjektov vpisa v sodni ali drug register precej stroga, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne do te skrajne mere, ki jo zagovarja obravnavana pritožba. Omenjenega obvestila vročevalec ne more na primer kar pustiti na tleh zgradbe ali ga po svoji lastni presoji pribiti kjerkoli na notranji ali zunanji strani zgradbe. To velja tudi za pribitje (nataknitev oziroma zataknitev) obvestila na oglasno desko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, Pg 1 z dne 9.12.2010, izdano dne 14.1.2011. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog tožene stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe zavrne ter toženo stranko obveže, da plača tožeči stranki tudi vse stroške postopka po priloženem stroškovniku. V pritožbi navaja, da tožena stranka v spornem obdobju (18.12.2010) na tedanjem registriranem sedežu Ferrarska 14, Koper ni imela hišnega predalčnika. To pomeni, da je vročevalec pravilno pustil obvestilo na naslovu sedeža tožene stranke, in sicer tako, da ga je nataknil na oglasno desko, ki se je nahajala na sedežu tožene stranke v Kopru, Ferrarska 14. Nobenega dvoma ni, da je tega dne imela tožena stranka svoj poslovni naslov na Ferrarski 14, Koper, pri čemer je vročevalec na tem naslovu pustil obvestilo. Vročevalec je torej pustil obvestilo o sodni pošiljki na sedežu tožene stranke. V konkretnem primeru tudi ne pride v poštev osebna vročitev. Na vratih stanovanja se vročitev opravlja le fizičnim osebam. Oglasna deska je bila na sedežu tožene stranke, zato je vročitev v redu.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Zmotno je pritožbeno stališče, da se za vročanje sodnih pisanj pravnim osebam ne uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) iz 142. člena o osebni vročitvi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 13/2010, ki je reševalo to vprašanje po vloženi zahtevi ta varstvi zakonitosti, izhaja, da je treba pri vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP – tudi v primeru, ko se ta pisanja vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP – uporabljati določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena, ki veljajo za fizične osebe. Če naj bi bila torej v konkretnem primeru vročitev zamudne sodbe s fikcijo po četrtem odstavku 142. člena ZPP veljavno opravljena, bi moral vročevalec pravilno postopati po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP.

Ker vročitev po 140. členu ZPP ni bila možna, se tudi za pravne osebe na podlagi zakonske analogije osebna vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju, vpisanem v sodnem registru; v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja oziroma poslovnega prostora (oziroma pri pravnih osebah – glede na vročanje na naslovu, ki je vpisan v register – na skupnih vhodnih vratih objekta z več stanovanji oziroma poslovnimi prostori, če pravna oseba v objektu nima lastnega stanovanja oziroma poslovnega prostora) pa pusti obvestilo, v katerem mora biti navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če pa naslovnik pisanja ne dvigne v 15-ih dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu tudi opozoriti. Le če ne obstajata niti zgradba niti poštni nabiralnik, kjer bi bilo omenjeno obvestilo mogoče pustiti, nadomestne vročitve že po naravi stvari ni mogoče opraviti. ZPP namreč temelji na izhodišču, da je dolžnost tistega, ki se vpisuje v sodni ali podobni register, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno tudi sprejemanje sodnih pošiljk.

Ureditev je zato do subjektov vpisa v sodni ali drug register precej stroga, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne do te skrajne mere, ki jo zagovarja obravnavana pritožba. Omenjenega obvestila vročevalec ne more na primer kar pustiti na tleh zgradbe ali ga po svoji lastni presoji pribiti kjerkoli na notranji ali zunanji strani zgradbe. To velja tudi za pribitje (nataknitev oziroma zataknitev) obvestila na oglasno desko, ki se nahaja na zidu skupnega notranjega hodnika oziroma predprostora zgradbe, od koder se gre z dvigalom v stanovanje oziroma poslovne prostore objekta. Prav to pa se je zgodilo v obravnavanem primeru (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), zato tudi po presoji pritožbenega sodišča konkretna vročitev zamudne sodbe toženi stranki s fikcijo po četrtem odstavku 142. člena ZPP ni bila pravilna.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita ter je zato pritožbena izvajanja nikakor ne morejo omajati. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.