Jedro

Temeljno vodilo izvršilnega postopka je interes upnika, da doseže poplačilo svoje terjatve. V uresničevanje tega cilja je usmerjena tudi določba 31. člena ZIZ, katere namen je ugotoviti, ali ima dolžnik kakšno premoženje, s katerim upnik ni seznanjen, je pa na to premoženje mogoče poseči za realizacijo upnikove terjatve.

Sodišče prve stopnje z zastavitvijo s strani upnika pripravljenih vprašanj z dne 3. 3. 2014, ki so po vsebini takšna, da so usmerjena v pridobivanje informacij, ki bi mu omogočala razkrivanje dejanskega oziroma prikritega dolžnikovega premoženja, ni izčrpalo možnosti, da z zaslišanjem dolžnika pred sodiščem dne 12. 2. 2014, z opozorilom o posledicah krive izpovedi, razišče okoliščine, ki bi upniku pomagale razkriti premoženje, ki ga je dolžnik imel že ob zaslišanju zgoraj navedenega dne. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ponovno izvedbo naroka za ugotavljanja dolžnikovega premoženja neupravičeno pogojilo s tem, da upnik kot verjetno izkaže, da je dolžnik pridobil novo premoženje.

Izrek

I.Pritožbi upnika se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva temu sodišče vrne v nadaljnje obravnavanje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ponovni predlog upnika za razpis naroka za zaslišanje dolžnika o njegovem premoženjskem stanju z dne 21. 2. 2024.

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik. Izpostavlja, da bi bilo sodišče v izvršilnem postopku prvenstveno dolžno zasledovati cilj izterjatve terjatev in bi moralo upniku nuditi oporo pri uveljavljanju le-teh. Osnovno vodilo bi moralo biti poplačilo upnika. Opozarja, da je v izvršilnem postopku veliko možnosti, da upnik pride do posameznih podatkov, na podlagi katerih lahko potem sodišče izvršbo uspešno zaključi. Poudarja, da je sodišču posredoval vprašanja, ki naj se dolžniku zastavijo in bi sodišče to moralo storiti. Z odgovori na ta vprašanja bi upnik pridobil pomembne in koristne informacije za nadaljevanje izvršilnega postopka. V kolikor je res, da upnik živi v stanovanju, ki je last njegove mladoletne hčerke, je gotovo, da ta ni imela sredstev za nakup stanovanja in bi upnik s pomočjo sodišča lahko v izvršbi posegel nanj. Pritožnik sicer pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je v posebnem postopku mogoče ugotavljati, ali gre na strani dolžnika za skrivanje premoženja. Vendar pa ob tem opozarja, da mu sodišče v izvršilnem postopku lahko pomaga priti do osnovnih podatkov, potrebnih za postopanje v tej smeri. Gre za podatke o tem, kdo je lastnik stanovanja, v katerem živi dolžnik, in kdo je lastnik vozila, v katerem se vozi. Za upnika je prav tako pomembno izvedeti, kako je ime dolžnikovi ženi oziroma partnerki ter otrokom, saj bi na tej osnovi lahko izvedel, s katerim premoženjem razpolagajo. V kolikor bi upnik sledil logiki sodišča, bi to pomenilo, da bi moral v vloženi tožbi ugibati, ali dolžnik dejansko živi v stanovanju, zemljiškoknjižna lastnica katerega je njegova hči. S tem bi se izpostavil vodenju povsem nepotrebnih postopkov ter nastanku visokih stroškov. Vsemu temu pa bi se lahko izognil, v kolikor bi prvostopenjsko sodišče dolžniku zastavilo vprašanja, ki jih je upnik posredoval pravočasno. Ob navedenem upnik sicer verjame, da je sodišče prve stopnje njegova vprašanja preprosto spregledalo. Tudi naroka se ni udeležil prav zato, ker je poslal vprašanja. Pritožnik ne razume, da prvostopenjsko sodišče storjene napake ni enostavno odpravilo in opravilo še en narok, zato se z izpodbijano odločitvijo nikakor ne strinja. Ne drži, da bi bil upnik dolžan dokazovati, da je dolžnik pridobil novo premoženje. Upnik opravo novega naroka tudi ni predlagal zaradi novih dejstev, temveč zgolj z željo, da se narok opravi v skladu z njegovimi predlogi. Glede na navedeno upnik sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu predlogu za razpis novega naroka za ugotovitev dolžnikovega premoženja ugodi, na tem pa se naj dolžniku zastavijo s strani upnika posredovana vprašanja.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5.Upnik v pritožbi tehtno izpostavlja, da je temeljno vodilo izvršilnega postopka interes upnika, da doseže poplačilo svoje terjatve. V uresničevanje tega cilja je usmerjena tudi določba 31. člena ZIZ, katere namen je ugotoviti, ali ima dolžnik kakšno premoženje, s katerim upnik ni seznanjen, je pa na to premoženje mogoče poseči za realizacijo upnikove terjatve.1 Prav pa ima pritožba tudi, da sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrnitvi ponovnega upnikovega predloga za razpis naroka za zaslišanje dolžnika o njegovem premoženjskem stanju tega cilja ni zasledovalo, temveč je ravnalo v nasprotju z namenom postopka po 31. členu ZIZ.2 Prvostopenjsko sodišče je po pravnomočni ustavitvi izvršbe s poprej predlaganima sredstvoma izvršbe dolžnika na predlog upnika sprva večkrat pozivalo, naj predloži seznam svojega premoženja. Ker dolžnik ni ravnal skladno z zahtevo sodišča, ga je sodišče prve stopnje (prav tako po predlogu upnika) skladno z določbo šestega odstavka 31. člena ZIZ večkrat (25x) vabilo na zaslišanje o njegovem premoženjskem stanju. Upnik je v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2014 (list. št. 51) sodišču pravočasno sporočil, da se naroka sicer ne bo uspel udeležiti, je pa predložil vprašanja,3 ki naj se dolžniku ob zaslišanju zastavijo. Narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja je sodišče prve stopnje opravilo dne 12. 2. 2024, ko je dolžnik pristopil k sodišču. Na tem naroku je dolžnika zaslišalo o vseh dejstvih iz prvega odstavka 31. člena ZIZ, vprašanj, ki jih je upnik posredoval, pa dolžniku nesporno ni zastavilo. Z ozirom, da se je ob zaslišanju izkazalo, da dolžnik nima prav nobenega premoženja, na katerega bi bilo moč poseči z izvršbo, upnikova vprašanja pa so bila evidentno usmerjena v razkrivanje premoženja, ki sicer ne formalno, vendar dejansko pripada dolžniku, pa bi bilo sodišče prve stopnje v luči zasledovanja upnikovega interesa po poplačilu terjatve dolžniku ta vprašanja dolžno zastaviti. Tudi v kolikor je upnikova vprašanja v vlogi iz leta 2014 spregledalo, bi v okviru določbe desetega odstavka 31. člena ZIZ moralo slediti upnikovemu ponovnemu predlogu za razpis naroka za zaslišanje dolžnika o njegovem premoženjskem stanju v pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2024, ki jo je upnik vložil po prejemu zapisnika o naroku za ugotavljanje dolžnikovega premoženja z dne 12. 2. 2024 in po pozivu sodišča, naj predlaga novo sredstvo izvršbe.

6.V vlogi z dne 21. 2. 2024 je upnik še dodatno konkretiziral okoliščine, ki dajejo sklepati, da dolžnik premoženje sicer ima, vendar tega skriva za svojimi družinskimi člani.4 V tej smeri je predložil tudi dokazne listine (list. št. 471 do 491). Skladno z desetim odstavkom 31. člena ZIZ sodišče dolžniku lahko naloži, da ponovno predloži ali poda izjavo o svojem premoženju, če je upnik izkazal za verjetno, da je dolžnik pridobil novo premoženje. V obravnavanem primeru upnik sicer ni zatrjeval, da naj bi dolžnik pridobil novo premoženje, temveč utemeljeno grajal postopanje prvostopenjskega sodišča, ki ob njegovem zaslišanju ni pridobilo informacij, ki bi dopuščale sklepati, da dolžnik z določenim premoženjem dejansko vendarle razpolaga. Sodišče prve stopnje z zastavitvijo s strani upnika pripravljenih vprašanj z dne 3. 3. 2014, ki so po vsebini takšna, da so usmerjena v pridobivanje informacij, ki bi mu omogočala razkrivanje dejanskega oziroma prikritega dolžnikovega premoženja, torej ni izčrpalo možnosti, da z zaslišanjem dolžnika pred sodiščem dne 12. 2. 2014, z opozorilom o posledicah krive izpovedi, razišče okoliščine, ki bi upniku pomagale razkriti premoženje, ki ga je dolžnik imel že ob zaslišanju zgoraj navedenega dne. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ponovno izvedbo naroka za ugotavljanja dolžnikovega premoženja neupravičeno pogojilo s tem, da upnik kot verjetno izkaže, da je dolžnik pridobil novo premoženje. Sicer drži, kot navaja sodišče prve stopnje, da v izvršilnem postopku ni mogoče poseči na premoženje tretje osebe ter da bo upnik ustrezne zahtevke v smeri, da določeno premoženje dejansko pripada dolžniku, moral uveljaviti izven okvirov izvršilnega postopka, saj ta ni prirejen za ugotavljanje s tem povezanih ključnih dejstev. Spregleda pa prvostopenjsko sodišče, da bo upnik ustrezne zahtevke pred pristojnim sodiščem lahko uveljavil le, v kolikor bo pridobil osnovne izhodiščne informacije, ki bodo vodenje sodnih postopkov šele omogočale. Do teh pa bo upnik glede na določbe, ki urejajo varstvo osebnih podatkov ali zbirk podatkov, lahko prišel zgolj s pomočjo izvršilnega sodišča, ki bo te podatke pridobilo od dolžnika v okviru določbe 31. člena ZIZ. Ob tem ne gre prezreti, da lahko izvršilno sodišče po sedmem odstavku 31. člena ZIZ za pridobitev potrebnih podatkov o premoženju dolžnika na predlog upnika zasliši tudi druge osebe kot priče ali od drugih oseb in organov zahteva posredovanje podatkov. V tej zvezi je potrebo izpostaviti še določbo 4. člena ZIZ, ki ureja dolžnost posredovanja podatkov. Skladno s šestim odstavkom 4. člena ZIZ se podatki iz 1. do 16. točke ter 18. do 19. točke prvega odstavka 4. člena ZIZ ob izkazanem pravnem interesu (ta se izkaže z listino, ki predstavlja izvršilni naslov) posredujejo tudi upniku na njegovo zahtevo. Po drugem odstavku 4. člena ZIZ pa izvršilno sodišče lahko od upravljavcev podatkov ali zbirk podatkov, zraven podatkov iz prvega odstavka 4. člena ZIZ, brezplačno pridobi tudi druge podatke, potrebne za uspešno izvedbo izvršilnega postopka.

7.Glede na navedeno in ob tem, ko uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ne ugotavlja, je sodišče druge stopnje skladno s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi upnika kot utemeljeni ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v nadaljnje obravnavanje. V nadaljevanju postopka naj prvostopenjsko sodišče ponovno razpiše narok za ugotavljanje dolžnikovega premoženja in dolžniku zastavi s strani upnika posredovana vprašanja. Glede na pridobljene informacije naj nato postopa v okviru možnosti, ki jih ponuja 31. člena ZIZ v zvezi z določbo 4. člena tega zakona oziroma v smeri zasledovanja cilja poplačila upnikove terjatve.

8.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

1Tako tudi VSL sklep II Ip 2279/2016 z dne 2. 8. 2016.

2Skladno s stališči v sodni praksi je namen instituta seznama dolžnikovega premoženja po 31. členu ZIZ upniku omogočiti, da pride do poplačila, ki ga sicer zaradi nedostopnosti podatkov o dolžnikovem premoženju sploh ne bi mogel doseči (Marko Zupanc, Seznam dolžnikovega premoženja, Pravna Praksa, št. 27, 2007, str. 6-8).

3Zraven podatkov o dolžnikovi zaposlitvi je upnika zanimalo še, kje dolžnik dejansko živi, kdo je dejansko lastnik nepremičnine, v kateri živi, in v kašnem razmerju je z dolžnikom, s katerim avtomobilom se dolžnik prevaža, kdo je lastnik tega avtomobila in v kakšnem razmerju z njim je dolžnik, ali je dolžnik poročen oziroma živi v zunajzakonski skupnosti. V primeru pozitivnega odgovora za zadnje vprašanje so upnika zanimali še podatki o partnerju dolžnika, ali je ta zaposlen, kje in kakšno plačo prejema in ali ima nepremičnine. Upnik pa je želel še podatke o morebitnih dolžnikovih otrocih, njihova imena, rojstne podatke ter podatke o premoženju le-teh.

4Upnik izpostavlja, da dolžnika glede na njegovo izpoved preživlja njegova partnerka, katere imena pa upnik ne pozna, zato ne more preveriti, ali dolžnik za partnerko skriva kakšno premoženje. Dodaja, da je bil dolžnik obsojen za kaznivo dejanje goljufije na škodo upnika in da obstaja velika verjetnost, da ima premoženje in prihodke, ki jih formalno ne prikaže. V zvezi s tem navaja, da je na naslovu njegovega bivališča lastnik enega stanovanja dolžnikova mati A. A., ki ima sicer popolnoma drug naslov in tam ne živi. Lastnica drugega stanovanja na istem naslovu je B. B., rojena leta 2010, za katero upnik domneva, da je dolžnikova hči. B. B. je lastnica stanovanja postala na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 26. 8. 2010, ko je bila stara šele dva meseca. Pred tem je bilo stanovanje v lasti družbe A., d. o. o., ki je bila formalno v lasti dolžnikove matere, pred tem pa njegovega očeta C. C., po neuradnih informacijah pa naj bi dejansko šlo za družbo dolžnika. Z ozirom, da je bil ta nakup opravljen tik pred pravnomočnostjo kazenske sodbe, je po prepričanju upnika popolnoma jasno, da je šlo za skrivanje premoženja.