Jedro

Vprašanja višine odškodnine po ZSPOZ se ne urejajo po vzorcu splošnega odškodninskega prava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je Slovenska odškodninska družba, d.d. (v nadaljevanju SOD) odločila, da tožniku pripada na podlagi sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic št. 130-494/09 z dne 16. 11. 2009 za pravnomočno priznan status političnega zapornika, odškodnina v višini 7.511,26 EUR, ki se na upravičenčevo oziroma prejemnikovo zahtevo izplača z nakazilom na račun upravičenca v 30-ih dneh od pravnomočnosti odločbe (1. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku izdaje odločbe stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedeno, da je bilo upravičencu na podlagi pravnomočno priznanega statusa žrtve povojnega nasilja po Zakonu o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/2005-u.p.b., v nadaljevanju ZPKri-UPB2) dne 20. 12. 2002 izdana odločba o višini odškodnine št. 057597/ZPKRI, s katero je bila določena odškodnina v višini 834,59 EUR, ki se je glede na 13. člen Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 111/01, 67/02, 54/04 in 27/09, v nadaljevanju ZSPOZ) izplačala v dveh obrokih. Z navedeno odločbo pa odškodnina, ki mu pripada po določbah ZPKri-UPB2 ni bila določena v celoti. Glede na sklep Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, ki je naveden v 1. točki izreka dopolnilne odločbe, gre upravičencu še odškodnina na podlagi 1. točke 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ, ki določa, da političnemu zaporniku za mesec pretrpljenega nasilja pripada 146,05 EUR. Ker je pri upravičencu nasilno dejanje trajalo 176 mesecev, bi mu pripadala odškodnina v višini 25.704,80 EUR, vendar pa 9. člen ZSPOZ določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu ne more presegati višine 8.345,85 EUR, zaradi česar upravičencu pripada odškodnina še v višini 7.511,26 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da je Republika Slovenija tožniku priznala status bivšega političnega zapornika in mu priznala odškodnino za čas od 15. 5. 1945 do 10. 1. 1960. Znesek, ki pripada mesečno oškodovancu za pretrpljeno nasilje je 146,05 EUR in bi glede na to morala biti priznana odškodnina za 176 mesecev v višini 25.704,80 EUR, ne pa le 8.345,85 EUR, kar je premalo za 17.358,95 EUR. Tožniku je bila namreč priznana odškodnina za čas od 9. 5. 1945, do njegove polnoletnosti, ki je bila 10. 1. 1960 (176 mesecev). Odločitev je krivična, saj so tisti, ki so bili stari komaj nekaj mesecev ali let, in so jim nasilno odpeljali očeta in ga usmrtili, doživljali travmatično otroštvo. Določba, po kateri lahko posameznik prejme le 8.345,85 EUR, je neustavna, saj višine škode ni mogoče omejiti z zakonom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da prizna tožniku odškodnino v znesku 25.704,80 EUR.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, dostavila pa je sodišču upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna višina odškodnine, določena tožniku v skladu z 9. členom ZSPOZ, ki določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, ne more presegati višine 2.000.000 SIT (preračunano v EUR 8.345,85 EUR). S sklepom št. 130-494/2009 z dne 16. 11. 2009 je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic tožniku priznala status bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 10. 1. 1960. Glede na določbo 1. točke 1. alinee 1. odstavka 10. člena ZSPOZ pripada političnemu zaporniku 35.000 SIT (preračunano v EUR 146,05 EUR) za mesec pretrpljenega nasilja, zaradi česar bi tožniku, zoper katerega je nasilje trajalo 176 mesecev, pripadala odškodnina v višini 25.704,80 EUR, vendar mu glede na omejitev iz 9. člena ZSPOZ po izpodbijani odločbi pripada še odškodnina v višini 7.511,26 EUR (razlika med že prejetim zneskom odškodnine v višini 834,59 EUR in zneskom določene odškodnine v višini 8.345,85 EUR). V 12. členu ZSPOZ je določeno, da SOD pri izdaji odločbe o višini odškodnine upošteva skupni znesek, ki ga določa 9. člen tega zakona. V primeru, da izračunana višina odškodnine presega ta znesek, izda odločbo, s katero upravičencu določi enak znesek, kot je določen z 9. členom. Tožniku glede na navedeno določbo ZSPOZ, tudi po presoji sodišča, ne more biti določena višja odškodnina. Višina odškodnine, ki pripada tožniku v odločbi SOD, je določena pravilno in zakonito.

Tožnik s tožbo izpodbija ustavnost 9. člena ZSPOZ, ker meni, da višina škode z zakonom ne more biti omejena. V zvezi s tem ugovorom sodišče navaja, da je ustavnost 9. člena ZSPOZ presojalo Ustavno sodišče RS v več odločbah (U-I-179/08 z dne 16. 4. 2009, UI-196/08 z dne 16. 4. 2009, U-I-83/05, Up-214/05 z dne 15. 6. 2006). V obrazložitvi je Ustavno sodišče navedlo, da je že v sklepu št. U-I-214/02 z dne 30. 3. 2002 kot očitno neutemeljeno zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti ZSPOZ. Zavrnilo je očitek pobudnikov, da je ZSPOZ v neskladju z Ustavo, ker vprašanja odškodnine ne ureja po vzorcu splošnega odškodninskega prava. Ustavno sodišče je poudarilo, da (tudi) za ZSPOZ velja, da je imel zakonodajalec, ko je urejal procesna in materialnopravna vprašanja specifične delne odškodnine za prestana vojna in povojna nasilja, med drugim tudi njeno višino za posamezne primere in celoten gmotni obseg, ki ga družba lahko nameni tem oblikam posebnega socialnega varstva, široko polje prostega odločanja, zato mora biti ustavnosodna presoja zelo zadržana. Ugotovilo je še, da zakonodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel razumnih razlogov, ko je hkrati s temeljnimi razlogi (vojna in povojno nasilje) posebej določil tudi pristojnost, postopek in materialne okvire za konkretizacijo pravice do odškodnine po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 -ur. p. b. -ZZVN) in ZPKri. V sklepu št. U-I-83/05 in Up-214/05 z dne 15. 6. 2006 je Ustavno sodišče poudarilo še, da v primeru pravice do odškodnine, kot je urejena v ZPKri in natančneje določena v ZSPOZ, ne gre za izpeljavo pravice do povračila škode po 26. členu Ustave, niti katerekoli druge ustavne določbe, ampak za zakonsko popravo krivic. Zakonodajalec je upravičen, da določi višino odškodnine za posamezne škodne primere ter za določitev celotnega gmotnega obsega povrnjene škode.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1).

Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.