Jedro

V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

Toženka je puščala navzven odprta vrata, s katerimi je zaprla več kot polovico dovozne poti. Ne gre za neznatno oviro, če je treba pri uporabi dovozne poti vozilo ustavljati in odmikati vrata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in V. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka motila tožnike v njihovi zadnji mirni posesti zahodnega dela nepremičnine parc. št. 16/7 na meji ob nepremičnini parc. št. *8, obe k. o. ..., ki v naravi predstavlja dovozno pot, tako da je večkrat zaporedoma svojo ograjna vhodna vrata odpirala in puščala odprta, s čimer je tožnikom preprečila oziroma onemogočila normalno izvrševanje posesti. Toženki je prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest dovozne poti. Zahtevek za izrek denarne kazni toženki za primer kršitve navedene prepovedi je zavrnilo. Tožbo (pravilno: postopek) glede zahtevane vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja je ustavilo. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožnikom povrniti 1.587,27 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da tožniki niso upravičeni do posestnega varstva. Sprememba v dotedanjem načinu izvajanja posesti je bila neznatna. Sporni del lese je bil odprt le od marca do maja 2016. Sodišče ni ugotovilo obsega motenja in njegovega trajanja, niti ni navedlo razlogov glede nevarnosti ponovitve motenja. Toženka graja tudi stroškovno odločitev. Tožniki so pri prvotnem zahtevku vztrajali do konca glavne obravnave, čeprav so bila vrata odstranjena že maja 2016. Tožniki glede na doseženi uspeh v pravdi niso upravičeni do povračila vseh svojih stroškov. Ti so glede na Odvetniško tarifo tudi previsoki in njihove odmere ni mogoče preveriti.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in pritrjujejo razlogom izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka ne oporeka ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je bila sporna dovozna pot, kjer je prišlo do motenja, v soposesti pravdnih strank. V razmerju med več posestniki iste stvari se po 35. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti, kar je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Toženkin ugovor, da tožniki nimajo ekonomskega interesa za posestno varstvo, je utemeljeno zavrnilo. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je toženka s tem, ko je puščala navzven odprta vrata, zaprla več kot polovico dovozne poti in tožnikom tako otežila njeno uporabo, saj so za prehod s traktorjem in avtomobili morali vrata vsakič zapreti oziroma umakniti, da so lahko nadaljevali z vožnjo.

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za neznatno oviro pri izvrševanju posesti, kot poskuša prikazati toženka v pritožbi. Uporaba dovozne poti je namreč zaradi toženkinega posega terjala ustavljanje vozila in odmikanje vrat, kar je bilo brez dvoma zamudno in moteče, posebej takrat, kadar so bile vožnje pogostejše. Poleg tega ni šlo za enkratno motenje, ampak so se motilna dejanja ponavljala (najmanj) tri mesece, dokler ni toženka vrat odstranila. Izpodbijani sklep ima o tem dovolj jasne in izčrpne razloge.

7. Ustrezno obrazložena in skladna s 34. členom SPZ je tudi odrejena prepoved nadaljnjega motenja soposesti. Ker gre pri tem za prepoved kakršnegakoli ponovnega poseganja v soposest tožnikov, se toženka njihovemu prepovednemu zahtevku ne more uspešno upirati, čeprav so bila sporna vrata že odstranjena. Ugotavljanje, ali obstaja (konkretna) nevarnost za ponovno motenje, ni bilo potrebno.

8. Po navedenem so bila v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisen obseg posestnega varstva, odločitev o tem pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Drugih kršitev te vrste pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

9. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožniki so glede na izid pravde upravičeni do povračila vseh svojih potrebnih stroškov, resda ne na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki ga očitno pomotoma navaja izpodbijani sklep, ampak na podlagi tretjega odstavka istega člena. V pravdi so namreč pretežno uspeli. Zaradi zavrnitve zahtevka za izrek denarne kazni posebni stroški sploh niso nastali, medtem ko je bil zahtevek za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja očitno potreben, saj ga je toženka izpolnila šele med pravdo. Tožnikom mora zato kljub poznejšemu delnemu umiku tožbe povrniti njihove stroške (prvi odstavek 158. člena ZPP). Sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. V stroškovniku je pregledno označilo, katere stroške in v kakšni višini je tožnikom priznalo in katerih ne, zato je odmero mogoče enostavno preizkusiti. Drugačni pritožbeni pomisleki niso utemeljeni, sploh ker ima stranka v skladu s pravico do pregleda spisa (150. člen ZPP) stroškovnik nasprotne stranke in izvršeno odmero stroškov možnost tudi sama preveriti.

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

11. Toženka je s pritožbo propadla, medtem ko tožniki s svojim odgovorom niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).