Jedro

Izročitelj ima pravico zahtevati, da mu potomec ali posvojenec vrne, kar je dobil z izročitvijo in razdelitvijo, če ta zagreši proti njemu veliko nehvaležnost, slednjo okoliščino pa se ugotavlja in presoja po pravnih pravilih 948. paragrafa ODZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje. Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev oziroma podrejeno na razvezo izročilne pogodbe med tožnikom kot izročevalcem in toženko kot prevzemnico, sklenjeno 15.4.1990 in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 152.556,00 SIT v 15. dneh pod izvršbo. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo predlog za zaznambo spora pri toženki do 1/2 solastninskega deleža na nepremičninah vl. št. 436 k.o....

Zoper sodbo in sklep se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da se toženka s svojim ravnanjem le brani pred napadi njega in njegove žene. Dejansko je toženka tista, ki povzroča vse konflikte, zaradi katerih so družinske razmere nevzdržne. Kljub temu, da je toženka nezaposlena, si ne poišče ustrezne zaposlitve in pretirano uživa alkohol. V takšnem stanju pa je agresivna in tožnik je v napadih že utrpel telesne poškodbe, vendar ni želel sprožiti kazenskega postopka. Sodišče neutemeljeno verjame hčerama toženke, katerih pričevanje je zaradi pristranskosti glede izida pravde in pa tudi strahu pred toženko, neverodostojno. Na podlagi vseh izvedenih dokazov bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je za konflikte kriva toženka in je zato njeno ravnanje nemoralno v takšni meri, da opravičuje preklic izročilne pogodbe. Sodišče je napačno uporabilo določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), saj izročilno pogodbo ureja Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Glede na medsebojne življenjske razmere, v katerih živijo pravdne stranke in glede na vsebino pogodbe, pa bi moralo sodišče upoštevati ne samo 115. člen ZD ampak tudi 120. člen ZD. Zaradi nepravilne odočitve o tožbenem zahtevku, je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi predlog za zaznambo spora. Podrejeno pa tožnik izpodbija tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka. Sodišče je tožnici neutemeljeno kot potrebne stroške priznalo stroške za pripravljalno vlogo z dne 19.1.1999, ki vsebinsko predstavlja odgovor na tožbo in bi toženka oziroma njen pooblaščenec vse navedbe iz te vloge lahko podala že v odgovoru na tožbo z dne 24.6.1998. Tožena stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so nastali z agnažiranjem odvetnika iz Ljubljane, ampak je upravičena le do stroškov, ki bi nastali z agnažiranjem odvetnika v okviru sodnega okrožja, v katerem je pristojno okrajno sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Z izročilno pogodbo z dne 25.4.1990 sta se pravdni stranki dogovorili, da tožnik izroči v last toženki polovico svojih nepremičnin, vknjiženih pod vl. št. 436 k.o...., in polovico svojih premičnin. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta s to pogodbo stranki sklenili pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja v smislu določila 106. člena ZD. Preklic takšne pogodbe ureja 115. člen ZD, ki v prvem odstavku določa, da ima izročitelj pravico zahtevati, da mu potomec vrne, kar je dobil z izročitvijo in razdelitvijo, če ta zagreši proti njemu veliko nehvaležnost. Nehvaležnost naj bi se po mnenju tožnika kazala v agresivnem vedenju toženke ter fizičnih in verbalnih napadih nanj in na njegovo ženo. Vendar pa se na podlagi ocene izvedenih dokazov pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede vprašanja velike nehvaležnosti toženke in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno obrazložilo, da so razmere v družini pravdnih strank sicer res neurejene in nevzdržne, da pa k takšnemu stanju v veliki meri pripomoreta tožnik in njegova žena. Očitno je, da v družini vlada velika nestrpnost in netoleranca med tožnikom in njegovo ženo na eni strani ter toženko na drugi. Vsa dejanja, ki naj bi odražala veliko nehvaležnost toženke, so posledica vsakodnevnih konfliktov, ki so, od kar je toženka nezaposlena, vedno globji. Na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanja prič J. U., G. D., L. D., poročila Policijske postaje Trebnje, Centra za socialno delo Trebnje, podatkov spisov Sodnika za prekrške Trebnje) pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da sta tožnik in njegova žena večkrat iniciatorja posameznih sporov, saj sta do toženke zelo nestrpna, v sporih pa držita skupaj. Zato agresivnosti s strani toženke, ki jo tudi sama izpoveduje, njena izpovedba pa je potrjena z izpovedbama njenih hčera in podatkov policijske postaje in sodnika za prekrške, ni velika nehvaležnost v smislu 115. člena ZD, ampak zgolj posledica ravnanja tožnika in njegove žene. Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče pričevanje obeh hčera toženke ocenjuje kot verodostojno. Pritožbeno sodišče njunega pričevanja sicer ni samo neposredno zaznalo, vendar pa je lahko ocenilo, da sta priči izpovedali skladno, celotno situacijo pa ocenjujeta kritično in nepristransko do obeh pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je glede vprašanja preklica izročilne pogodbe med pravdnima strankama pravilno uporabilo materialno pravo. Ker gre pri obravnavani izročilni pogodbi za pogodbo v smislu 106. člena ZD, je preklic pogodbe možen, če so izpolnjeni pogoji iz 115. člena ZD.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določilo 948. paragrafa ODZ, ki pojasnjuje pojem velike nehvaležnosti kot vzrok za preklic darila. Ker Zakon o obligacijskih razmerjih ni uredil darilne pogodbe, se zanjo še vedno uporabljajo določila ODZ. Pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja je po svoji naravi darilna pogodba, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je glede vprašanja, katera dejanja predstavljajo veliko nehvaležnost, uporabilo 948. paragraf ODZ. Pritožbena navedba, da bi sodišče glede preklica pogodbe moralo uporabiti tudi določilo 120. člena ZD, je neutemeljena. Že iz same sistematike zakona je razvidno, da 120. člen ZD ureja razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba, s katero se en pogodbenik zaveže, da bo do smrti preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega, drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja kot dediščino, torej po njegovi smrti. Zaradi odplačane narave te pogodbe so pogoji za razvezo pogodbe drugačni kot po 115. členu ZD. Pogodba med pravdnima strankama pa je izročilna pogodba, s katero je toženka že pridobila lastninsko pravico na nepremičninah in premičninah, ki so predmet pogodbe, tožnik pa si je izgovoril le dosmrtno gospodarstvo na teh nepremičninah in premičninah, s sodno poravnavo z dne 16.5.1995 pa še dosmrtno pravico stanovanja za svojo ženo in prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin v korist tožnika do njegove smrti.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o tožbenem zahtevku, je pravilen tudi sklep, s katerim je zavrnilo predlog za zaznambo spora.

Prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so potrebni za pravdo in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot potrebne stroške priznalo stroške za pripravljalno vlogo toženke z dne 18.1.1998. V skladu s 5. členom ZPP mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. S to vlogo je toženka odgovorila na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 6.7.1998 in podala še druge razloge za neutemeljenost tožbenega zahtevka, zato je bila pripravljalna vloga potrebna. Pravdne stranke si lahko svobodno izberejo pooblaščenca za zastopanje v postopku pred sodiščem, stroški, ki zaradi tega nastanejo, pa so tudi po oceni pritožbenega sodišča v skaldu s 155. členom ZPP potrebni stroški.

Kilometrino in stroške za porabljen čas pa je sodišče prve stopnje odmerilo pravilno v skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, mora tožnik sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka pa bo morala sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer doprinesla k razrešitvi stvari in zato stroški v zvezi z odgovorom niso potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene, hkrati pa tudi niso podane kršitve, na katere sodišče po 2. odstavku 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.