Jedro

Obsojenec je v svoji sobi najprej prodal mamilo mladoletniku, takoj nato pa je slednji zvil joint z mamilom in ga kadil skupaj z obsojencem. V tej situaciji je za presojo, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ, treba ugotoviti konkretna dejstva, ki kažejo na obsojenčevo aktivno ravnanje, s katerim je naklepno dal svojo sobo na razpolago mladoletniku, da užije kupljeno mamilo.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornice obs. B.K. za varstvo zakonitosti se pravnomočna sodba glede kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ, opisanega pod točko III/2 izreka prvostopne sodbe, v odločbah o posamezni kazni, določeni za to kaznivo dejanje, izrečeni enotni kazni in vštetju pripora razveljavi po uradni dolžnosti ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 02.04.2002 je bil obs. B.K. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter kaznivih dejanj omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena in 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ. Določene so mu bile z uporabo omilitvenih določb 42. in 43. člena KZ posamezne kazni od 15 dni zapora do 7 mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v to kazen bil vštet od 10.01.2002 od 16.45 ure dalje prestani pripor, po 4. odstavku 96. člena KZ odvzeta zasežena mamila, v skladu z določbami 4. odstavka 95. člena in 1. odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je bil oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter odločeno, da se nagrada obsojenčeve zagovornice izplača iz proračunskih sredstev.

Obsojenčeva zagovornica, odvetnica B.M. iz R., je dne 09.07.2002 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi Okrožnega in Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da obs. B.K. oprosti obtožbe za kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 2. odstavku 197. člena KZ, nato pa mu izreče kazen zapora v skladu z določili 47. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti v delu, ko uveljavlja zagovornica kršitev 47. člena KZ, ugodi, v preostalem delu pa jo zavrne. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, ker je bila obsojencu za kazniva dejanja v steku, v nasprotju z določbo 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen zapora, ki presega seštevek vseh za vsako posamezno kaznivo dejanje določenih kazni. V tistem delu, ko zagovornica zatrjuje, da je kaznivo dejanje obsojenca po 2. odstavku 197. člena KZ, omogočanje uživanja mamil, konzumirano v kaznivem dejanju proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, pa zagovorničine trditve niso utemeljene. Pri obeh kaznivih dejanjih je širši objekt kazenskopravnega varstva človekovo zdravje, toda v 2. odstavku 197. člena KZ je še posebej poudarjeno varstvo mladoletnikov, ki jim storilec, kakor v danem primeru, ne bi smel nuditi mamila in tudi ne prostora, da ga je eden med njimi v njem užival. Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče ugotovilo naslednje: zahteva za varstvo zakonitosti z navedbo, da je sodišče druge stopnje pri izreku enotne kazni kršilo določbo 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 1. odstavka 372. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje obsojencu določilo za nadaljevano kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ kazen 10 mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju nespremenjenih kazni 15 dni zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 197. člena KZ in 3 mesecev zapora za kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 197. člena KZ, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 1 leto in 2 meseca zapora. S tem je sodišče druge stopnje izreklo obsojencu zaporno kazen, ki je višja od seštevka posameznih določenih kazni. Po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ mora biti v primeru določitve kazni zapora za kazniva dejanja v steku enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni. Ker je sodišče druge stopnje pri izreku enotne kazni očitno pomotoma preseglo seštevek posameznih določenih kazni zapora, je postopalo v nasprotju z navedeno določbo. Zaradi tega je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Z odločitvijo, ki jo je sprejelo v tej zadevi Vrhovno sodišče, pa je ta kršitev dejansko odpravljena.

V zvezi s kaznivim dejanjem omogočanja uživanja mamil po 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ, opisanim pod točko III/2 izreka prvostopne sodbe, je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ki zadeva obsojenčevo nudenje prostora za uživanje mamila.

Po 1. odstavku 197. člena KZ je izvršitveno dejanje predvideno v več alternativnih oblikah. Med drugim stori to kaznivo dejanje, kdor da na razpolago prostore za uživanje mamila. Takšno dejanje je strožje penalizirano, če je storjeno proti mladoletniku (2. odstavek 197. člena KZ). Storjeno je lahko le z naklepom (direktnim ali eventualnim). To določbo je mogoče razlagati le tako, da storilec izvrši kaznivo dejanje v tej obliki z določenim aktivnim ravnanjem, ki se lahko odraža v njegovem različnem delovanju.

Obsojencu je očitano, da je dne 10.01.2002 v stanovanju na naslovu B. pri R. v svoji sobi nudil prostor, da si je mladoletnik D.Ž. zvil džojnt s kanabisom in ga kadil. Takšen opis zajema izvršitveno obliko dajanja na razpolago prostorov za uživanje mamila. Povezati pa ga je treba z dejanjem neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, opisanem pod točko I/1 izreka prvostopne sodbe.

Sodba sodišča prve stopnje zaključek v smeri obstoja tega kaznivega dejanja utemeljuje z lastnim prepričanjem glede obsojencu očitanega ravnanja, z zavračanjem njegovega zagovora, da ni vedel za kaznivost dejanja in s sklepom o obsojenčevem naklepnem ravnanju. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je obsojenec s tem, ko je dovolil, da je Ž. kadil marihuano v njegovem stanovanju, izpolnil vse znake kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 197. člena KZ.

Obsojenec se je v zvezi s tem kaznivim dejanjem zagovarjal, da je D.Ž. izročil 100 gramov marihuane in da sta nato pokadila še en džojnt. Ni se spomnil, ali je marihuana bila vzeta iz zavoja, ki ga je izročil Ž., ali jo je vzel iz drugega, džojnt pa je zvil Ž.

Slednji je v preiskavi izpovedal, da je po nakupu 100 gramov marihuane pri obsojencu, častil eno cigareto marihuane, ki jo je oddvojil od kupljene, sam je zvil cigareto, ki sta jo pokadila v obsojenčevi sobi. Na glavni obravnavi je Ž. pojasnil le, da je 10.01.2002 po nakupu marihuane pri obsojencu pokadil en džojnt. Glede na navedeno gre v obravnavanem primeru za situacijo, v kateri je obsojenec v svoji sobi najprej prodal navedeno mamilo ml. D.Ž., takoj nato pa je slednji zvil džojnt z mamilom in ga kadil skupaj z obsojencem. Ne glede na tak položaj je sodišče presodilo, da je obsojenec storil kaznivi dejanji po 1. odstavku 196. člena in 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ v steku. Toda pri tem ni ugotavljalo niti ni navedlo razlogov o tem, na katera konkretna dejstva, ki kažejo na obsojenčevo aktivno ravnanje, opira zaključek o tem, da je obsojenec naklepno dal svojo sobo na razpolago D.Ž., da užije kupljeno mamilo. V tem pogledu je presoja sodišča, ki se v razlogih pravnomočne sodbe sklicuje na prepričanje, da je obsojenec nudil prostor za uživanje mamila in na njegov zagovor ter izpovedbo D.Ž., ne da bi ju vsebinsko ocenilo (sodišče prve stopnje) in na dejstvo, da je obsojenec dovolil Ž.-ju kajenje marihuane (sodišče druge stopnje), pomanjkljiva in zato utegne biti tudi zmotna.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo obstoj precejšnjega dvoma glede nakazanega odločilnega dejstva, je v skladu z določbo 427. člena ZKP razveljavilo pravnomočno sodbo za kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ pod točko III/2 izreka prvostopne sodbe. V posledici takšne odločitve je razveljavilo tudi odločbe o posamezni kazni, določeni za to kaznivo dejanje, izrečeni enotni kazni in vštetju pripora ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP). V ponovnem odločanju o zadevi bo sodišče v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem kritičneje kot doslej presodilo obsojenčev zagovor in izvedene dokaze. Pri tem bo zlasti ocenilo, ali obe obsojenčevi dejanji, to je prodaja mamila in njegovo uživanje, ki je neposredno sledilo prodaji, predstavljata celoto in je zato podano le kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ. V nasprotnem primeru bo ugotovilo in navedlo tista konkretna dejstva, ki omogočajo zanesljivo presojo obsojenčevega naklepnega ravnanja v smeri nudenja prostora D.Ž. za uživanje mamila.