Jedro

V obravnavani zadevi gre glede na določbo 88. člena KZ-1 za upravno odločanje, pri katerem lahko tožena stranka v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek), katerega meje odločanja so podane v 1. stavku četrtega odstavka 88. člena KZ-1. Po slednjem je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele ob takšni ugotovitvi se lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali pa odreče. V obravnavani zadevi je komisija, ki je pristojna za odločanje, ocenila, da na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da tožnik še nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti. Zato je potrebno preveriti njegovo urejenost in stabilnost, kar je ključnega pomena pri pogojnem odpustu in vključitvi obsojenca na prostost, zato Komisija ne more utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) zavrnila prošnjo za pogojni odpust tožnika. Sklicuje se na člene 8, 105 in 107 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) in 88. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Tožnik prestaja kazen 5 let zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani IV K 61170/2011 z dne 12. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 61170/2011 z dne 10. 12. 2012. Tožnik prestaja kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju: zavod). Komisija se je sestala 16. 9. 2014 in obravnavala prošnjo tožnika. Na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni je Komisija ob upoštevanju 88. člena KZ-1 sprejela odločitev, da ga pogojno ne odpusti. Tožnik še nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti, zato je potrebno preveriti njegovo urejenost in stabilnost, kar je ključnega pomena pri pogojnem odpustu in vključitvi obsojenca na prostost. Glede na navedeno Komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Tožnik je vložil tožbo iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistveno kršitev pravil postopka in neuporabe materialnega predpisa. Očita, da mu je Komisija oziroma predsednik Komisije že v predhodnem postopku kratil pravice in deloval v nasprotju z zakonodajo, kar utemeljuje z listinsko dokumentacijo, ki jo prilaga. Navaja, da iz obrazložitve izhaja, da Komisija ne preverja podatkov, ki so predloženi. Predpis o podelitvi pogojnega odpusta je nedorečen zakonski akt. Način dela Komisije ni skladen s temeljno zakonodajo, ki jo mora vsak državni uradnik brezpogojno upoštevati in izvajati. Uprave slovenskih zavodov so bile v preteklosti opozorjene s strani pristojne inšpekcije, da delajo nezakonito. Ko oseba dobi možnost pritožbe, poročilo največkrat poda isti organ in tista uradna oseba, ki je odločala, kar predstavlja kršitev temeljnih določil slovenske Ustave.

Tožnik se že mesece bori z neutemeljenih navajanjem, da naj bi bil konfliktna oseba ter, da naj bi grozil obsojencu. Z izvajanjem nepravilnosti se nadaljuje in se tožniku povzroča duševna stiska, ko se omenja njegova osebnost, ki ni v skladu z dejanskim stanjem. S strani zavoda je napačna razlaga storjenega. Glede predstavljanja osebnosti izpostavlja, da se je zavod skliceval na starejša izvedeniška mnenja ter ni omenjal zapažanja pravosodnih policistov. Iz uradnega zaznamka 3. februarja 2014 izhaja, da se tožnik na žaljivke in grožnje ni odzival, da je opravljal svoje delo in da se ni zapletal v konflikt. Navaja izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke z dne 19. 9. 2012, na katero se opira sodna odločitev, s katero so mu odvzeti stiki s hčerko. Iz slednjega izhaja, da lahko povsem obvlada svoje agresivne impulze v situaciji, kjer je motiviran, da to stori. Očitki, ki jih zavod pripisuje tožniku, so izvzeti iz konteksta z namenom, da ga prikažejo še v slabši luči in večjem negativizmu. Tožnik izpostavlja, da je bil večkrat sankcioniran brez odločbe. Iz sodbe Višjega sodišča IV K 61170/2011 izhaja, „da se mora poleg tehtne olajševalne okoliščine, da doslej še ni bil kaznovan, upoštevati tudi dejstvo, da je tudi oškodovanec s svojim ravnanjem pripomogel k storitvi kaznivega dejanja in da je obtoženec sicer urejena osebnost, ki v skladu s poročilom CSD Ljubljana Bežigrad zgledno skrbi za svojo hčerko (zanjo plačuje preživnino tudi iz pripora).“ Po mnenju tožnika gre za obremenjujočo in zavajajočo predstavitev tožnika. Tožnik že leto dni nima vklepanja in hodi na sodišče kot oškodovanec brez problemov. Prestal je že skoraj dve tretjini kazni. Koristi ugodnosti vrta, noče izrabiti zaupanja, ki bi mu omogočilo končanje naloženega terapevtskega programa s strani sodišča, preden zaprosi za stike s svojim otrokom. Pred nastopom kazni je bil zaposlen na Pošti Slovenije. Navaja, da je tudi sam oškodovanec s svojim ravnanjem pripomogel k storitvi kaznivega dejanja in da je tožnik urejena osebnost. Vse navedeno so bistveni dejavniki pri odločanju za podeljevanje pogojnega odpusta.

Tožnik nasprotuje izpodbijani odločbi glede sklepanja in predvidevanja, česar ni moč preveriti. Nerazumen je zapis v poročilu „vendar za njega še ni mogoče podati ocene, da ne bo zlorabil podeljenih zunajzavodskih ugodnosti“. Tožnik navaja pozitivna dejstva, da spoštuje hišni red, je kritičen do kaznivega dejanja, nima odprtih kazenskih postopkov, redno je zaposlen v zavodski kuhinji, je uspešen pri izobraževanju, ima spoštljiv odnos do delavcev v zavodu, visok delež prestane kazni (58 %). Zato so izpolnjeni pogoji za pogojni odpust, saj je prvič na prestajanju kazni in se vzdržuje vseh vpletanj v konflikte. Odločitev ni obrazložena, sama trdilna navedba ni konkretizirana. Dejstvo, da tožnik ni imel preverbe v vidu morebitnega 5-urnega izhoda, je izključno na odgovornosti zavoda. Zavod že več kot leto dni vodi zoper njega striktno kaznovalno politiko, kjer je večkrat sankcioniran brez odločbe, na katero bi se lahko pritožil. Zaradi tega največ trpi mladoletna hčerka A.A., do katere pa tožnik ni bil nikoli nasilen. Gre za kršitve Ustave Republike Slovenije (členi 14, 15 ter 22). Navaja tudi, da je prišlo v postopku do kaznivega dejanja nevestnega dela oziroma zlorabe položaja. Podal je več pritožb na Ministrstvo za pravosodje zaradi skrajšanja minutaže na obisku brez odločbe o prekršku oz. zlorabe te ugodnosti, za kar ni zakonske podlage (2. točka prvega odstavka 88. člena ZIKS-1). V nadaljevanju navaja del pisma Varuha človekovih pravic v zvezi z odločbo 720-271/2013/95 z dne 18. 9. 2014. Predsedniku komisije očita, da je odločil drugače kot v identični zadevi. Navaja primer obsojenca, ki naj bi imel slabše pogoje za pogojni izpust v primerjavi s tožnikom in ki tudi ni imel preverbe prostih izhodov, katerih izostanek se očita tožniku. Gre za kršitev enakopravnosti. Iz 88. člena KZ-1 in členov 105, 106 in 107 ZIKS-1 ni zaslediti, da je nujno imeti izhode pred odobritvijo pogojnega izpusta. Iz petega odstavka 88. člena KZ-1 izhajajo dejavniki, za katere tožnik meni, da jih v popolnosti izpolnjuje in dokazuje. Zavod mu neupravičeno očita osebnost v negativnem smislu zaradi enega samega dogodka v stanju zmanjšane prisebnosti. Omejevanje podeljevanja ugodnosti se izvaja na škodo tožnika in njegove mladoletne hčerke. Tožniku se očita impulzivnost in možnost zlorabe morebitnih podeljenih ugodnosti na podlagi enega samega dogodka v stanju zmanjšane prisebnosti. Sklicuje se poročilo B.B., članice Sveta zaporov, z dne 18. 12. 2009, po katerem strokovni delavci niso dovolj educirani in usposobljeni. Tožba je v celoti utemeljena in z dokumentacijo dokazana. Predlaga razveljavitev (prav: odpravo - op. sodišča) izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje Komisiji v drugačni sestavi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po 88. členu KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (prvi odstavek). Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje ne prostosti.

V obravnavani zadevi gre glede na določbo 88. člena KZ-1 za upravno odločanje, pri katerem lahko tožena stranka v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek), katerega meje odločanja so podane v 1. stavku četrtega odstavka 88. člena KZ-1. Po slednjem je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele ob takšni ugotovitvi se lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali pa odreče. V obravnavani zadevi je komisija, ki je pristojna za odločanje na podlagi določb členov 105 do 107. člena ZIKS-1 ocenila, da na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da tožnik še nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti. Zato je potrebno preveriti njegovo urejenost in stabilnost, kar je ključnega pomena pri pogojnem odpustu in vključitvi obsojenca na prostost, zato Komisija ne more utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

V obravnavani zadevi gre torej za presojo Komisije, ki jo je opravila na podlagi poročila zavoda. Iz poročila, ki se nahaja v upravnem spisu, in s katerim je bil tožnik seznanjen, izhaja, da zavod, upoštevajoč način življenja obsojenca na prostosti, trenutne družinske razmere (prepoved stikov s hčerko ter na pretekle dogodke) osebnostne značilnosti obsojenca, dejstvo, da je bil obsojenec na prestajanje kazni priveden, zanj v tej fazi ni načrtoval koriščenja zunajzavodskih ugodnosti, s pomočjo katerih bi lahko preizkušali njegovo stabilnost in urejenost, ker zavod še ne more utemeljeno pričakovati, da podeljenih zunajzavodskih ugodnosti ne bi zlorabil in ponovil svojih napak iz preteklosti.

Glede na naravo upravne zadeve, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust namreč ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Slednje je ob izpolnjevanju pogoja glede prestanega časa iz prvega odstavka 88. člena KZ-1 materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kakor tudi iz poročila zavoda, ki se nanj tožena stranka sklicuje, izhaja, da Komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, ker še nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti, po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni izpolnjen materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu.

Zato se kriteriji, ki se upoštevajo pri presoji v primeru pozitivne odločitve po 2. stavku četrtega odstavka 88. člena KZ-1, ki so primeroma našteti (kot so predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja izvrševanje pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi na področju zdravljenja odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti) v obravnavanem primeru ne morejo upoštevati na način, kot to želi prikazati tožnik. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da tožnik še nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti, zaradi česar po presoji zavoda in Komisije ni mogoče preveriti njegove urejenosti in stabilnosti, kar je ključnega pomena pri pogojnem odpustu in vključitvi obsojenca na prostost. Slednje pomeni, kot izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in poročila zavoda, da je zaradi nepodeljenih zunajzavodskih ugodnosti potrebno preveriti obsojenčevo urejenost in stabilnost in da zato Komisija še ne more utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Zato v obravnavanem primeru tehtanje ostalih pogojev, ki se presojajo v okviru kriterijev iz 2. stavka četrtega odstavka 88. člena KZ-1 v obravnavanem primeru ni potrebno. V obravnavani zadevi glede na povedano ne gre za situacijo, kateremu izmed tam naštetih kriterijev bo tožena stranka dala prednost oziroma ga bo štela za odločujočega v smislu zakonsko določenega prostega preudarka pri odločanju. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je tožena stranka ključni argument za zavrnitev tožnikove prošnje oprla na dejstvo, ki naj bi izhajalo iz poročila in sicer, da tožniku v času prestajanja kazni zavod podelil zunajzavodskih ugodnosti, za kar iz poročila izhaja razlog, ker zavod ni zaznal osebnostnih sprememb pri obsojencu.

Tožnik ima sicer prav, da tožena stranka ni oprala svojo odločitev na nobenega izmed dejstev iz drugega stavka četrtega odstavka 88. člena KZ-1, kar pa po že povedanem ne pomeni, da je odločitev materialno napačna, kot zatrjuje tožnik. Zakonodajalec je namreč v navedeni določbi določil, da se pri presoji utemeljenosti pričakovanja, ali bo obsojenec ponovil kaznivo dejanje upošteva med drugim tudi pogoji za vključitev obsojenca na prostost in odnos obsojenca do kaznivega dejanja in oškodovanca. Zato je po mnenju sodišča povsem razumljivo, da pri presoji splošnega materialnega pogoja za odločanje o pogojnem odpustu (prvi stavek petega odstavka 88. člena KZ-1) lahko tožena stranka upoštevala tudi dejstvo, da obsojenec nima podeljenih zunajzavodskih ugodnosti po 77. členu ZIKS-1 in je iz tega razloga potrebno preveriti njegovo urejenost in stabilnost. Zato v obravnavanem primeru okoliščine, ki jih poudarja tožnik, in ki v zadevi niti niso sporne, saj izhajajo tudi iz poročila (da je primarni, da ni v drugem kazenskem postopku, da redno in dobro dela v obsojenski kuhinji, da je uspešen pri izobraževanju v zavodu v smeri gastronom in hotelske storitve) ne morejo spremeniti oz. vplivati na drugačno odločitev.

Sodišče zavrača tudi tožnikove očitke glede diskriminacije, ki je po ustaljeni ustavno - sodni praksi podana, če zakon dve dejanski situaciji, ki ju je treba šteti za enaki, ureja na neenak način, saj v obravnavani zadevi ne gre za to situacijo, kot želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na primer, kot ga navaja. Tožnikove očitke o kršitvi enakosti pred zakonom iz 14. člena in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije sodišče kot pavšalne zavrača. Tudi tožnikovi očitki glede dela in sestave Komisije so pavšalni in jih sodišče kot takšne zavrača. Po 105. členu ZIKS-1 o pogojnem odpustu odloča Komisija za pogojni odpust. Predsednika, njegovega namestnika in člane komisije ter njihove namestnike imenuje minister, pristojen za pravosodje izmed vrhovnih ali višjih sodnikov, vrhovnih ali višjih državnih tožilcev in delavcev ministrstva, pristojnega za pravosodje (drugi odstavek). Komisija odloča v sestavi treh članov na seji z večino glasov ter izda o odločitvi odločbo (tretji odstavek 105. člena in prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba, s katero je bila zavrnjena vloga ali predlog za pogojni odpust mora biti obrazložena (drugi odstavek 107. člena ZIKS-1) V obravnavani zadevi je odločbo izdala Komisija v sestavi treh članov, kot je razvidno iz uvoda izpodbijane odločbe in jo je podpisal predsednik Komisije.

Tožnikovi očitki, da izpodbijana odločba ni obrazložena v tej meri, da bi jo bilo moč preizkusiti, so po presoji sodišča neutemeljeni. Tožnik tudi sam navaja da zunajzavodska ugodnost daje možnost, da se poda ocena o obsojenčevi stabilnosti in urejenosti. Pri tem pa ne zatrjuje nasprotnega oz. ne prereka okoliščine, da mu zunajzavodske ugodnosti niso podeljene. Sodišče tudi ne sledi njegovim navedbam, da odločitev ni konkretizirana, saj iz tega dejstva, da mu niso podeljene zunajzavodske ugodnosti tožena stranka zaključuje, da je potrebno preveriti njegovo urejenost in stabilnost, kar je ključnega pomena pri pogojnem odpustu. Tako so v obravnavani zadevi razvidni razlogi, ki so vodili pri odločanju. Komisija je navedla, katera dejstva iz poročila zavoda o prestajanju kazni so odločilna za oceno, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Očitek tožnika, da je odgovornost na zavodu, ker nima dodeljenih zunajzavodskih ugodnosti, je v tem postopku, v katerem se odloča o pogojnem odpustu po 88. členu KZ-1, irelevanten. Ugodnosti obsojencev so urejene v 77. členu ZIKS-1 in jih podeljuje direktor zavoda (po predhodnem mnenju strokovnih delavcev) za aktivno prizadevanje in doseganje uspehov pri izpolnjevanju osebnega načrta ter spoštovanje hišnega reda. Taksativno so navedene v 8. alinejah prvega odstavka 77. člena ZIKS-1, med katerimi so tudi zunajzavodske ugodnosti (npr. nenadzorovan obisk zunaj zavoda, izhod iz zavoda itd.). Pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti se poleg kriterijev iz prvega odstavka upošteva osebnost obsojenca, nevarnosti pobega, vrsto in način storitve kaznivega dejanja, način nastopa kazni, mogoče odprte kazenske postopke pa tudi druge okoliščine, ki kažejo možnost zlorabe dodeljenih ugodnosti. Iz poročila zavoda izhaja, da za tožnika koriščenja zunajzavodske ugodnosti, s katerimi bi preizkušali njegovo stabilnost in urejenost v tej fazi še niso načrtovali, saj upoštevajoč način življenja obsojenca na prostosti, trenutne družinske razmere (prepoved stikov s hčerko ter pretekle dogodke), osebnostne značilnosti obsojenca, dejstvo, da je bil obsojenec na prestajanje kazni priveden), še ne morejo utemeljeno pričakovati, da podeljenih zunajzavodskih ugodnosti ne bi zlorabil in ponovil svojih napak iz preteklosti.

Sklicevanje tožnika na del iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča z dne 10. 12. 2012, izvedensko mnenje z dne 19. 9. 2012 in uradni zaznamek pravosodnega policista z dne 3. 2. 2014, ki se nanašajo na njegovo osebnost, na drugačno odločitev v tem postopku glede na zgoraj navedeno ne morejo vplivati. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na poročila o delu zavodov s strani inšpekcijskih služb, niso predmet tega postopka in se sodišče do njih ni dolžno izreči. Tožnikov očitek o nezakonitem ravnanju pravosodnega organa pa sodišče kot pavšalen zavrača. Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče preveri ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni kršila določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obravnavani zadevi je o pogojnem odpustu pravilno odločala Komisija za pogojni odpust na seji in izdala pisno odločbo, ki je obrazložena, kar je v skladu s prvim in drugim odstavkom 107. člena ZIKS-1 v povezavi z 8. členom ZIKS-1. Zato po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni kršila določb postopka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave Republike Slovenije kakor tudi ne kršitev postopka, na katera mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.