Jedro

Sodišči sta ugotovili, da je tožnikova delodajalka določila pogoje in način vožnje z viličarjem znotraj skladišča, ter sta glede na tako ugotovljeno dejansko stanje skladišče pravilno uvrstili med nekategorizirane ceste. Škoda je tako nastala v prometni nesreči, zato je podan temelj za plačilo odškodnine iz naslova AO plus zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik se je v oktobru 1999 poškodoval pri delu, ko je ob upravljanju viličarja izgubil nadzor nad strojem ter utrpel poškodbe desne roke. S tožbo je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.223,67 EUR, in sicer na podlagi AO plus zavarovanja, ki ga je imela njegova delodajalka sklenjenega pri toženki, podrejeno pa iz naslova zavarovanja odgovornosti delodajalke, sklenjenega pri toženki.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mora toženka tožniku plačati znesek 7.719,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe ter mu povrniti pravdne stroške. Presodilo je, da je skladišče delodajalke mogoče uvrstiti med nekategorizirane ceste, saj se je v njem opravljal promet v skladu z navodili in pod pogoji, kot jih je določila delodajalka. Odgovornost toženke na podlagi AO plus zavarovanja je bila tako podana, saj je škoda nastala v prometni nesreči. Sodišče tožniku ni prisodilo odškodnine za strah, ker je AO plus zavarovanje ni krilo, prav tako pa tovrstne odškodnine tožnik ni mogel uveljavljati na podlagi zavarovanja odgovornosti delodajalke, saj so Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti izrecno izključevali odgovornost za škodo, povzročeno s samovoznimi delovnimi stroji.

3. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine prenizka ter toženi stranki naložilo še plačilo 625,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, v preostalem pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je tožnikova delodajalka kot lastnik skladišča določila način in pogoje, pod katerimi se lahko opravlja promet z viličarjem. Poleg tega ocenjuje, da skladišča ni mogoče šteti za prometno površino.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejansko podlago, kot je bila ugotovljena s strani sodišč nižjih stopenj. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil pri tožnikovi delodajalki določen delovni proces z viličarjem, pri katerem se je natančno vedelo, kje se viličar lahko premika, na kakšen način in pri katerem delu. Uporaba viličarjev je bila predvidena za natovarjanje in raztovarjanje težjega blaga na točno določenih mestih, tudi v skladišču. V opis tožnikovih del je spadal tudi dovoz blaga z viličarjem. Tožnikova delodajalka je torej predvidela uporabo viličarjev v skladišču in za tovrstno uporabo sklenila AO plus zavarovanje, na kar kaže tudi dejstvo, da viličarji niso bili registrirani, torej niso bili namenjeni vožnji po drugih cestnih površinah.

8. Revizijski očitek, da sodišči nižjih stopenj nista ugotovili, ali je tožnikova delodajalka določila način in pogoje uporabe viličarja, predstavlja uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni več mogoče. 9. Materialnopravno pravilna je odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti nastalo nepremoženjsko škodo na podlagi AO plus zavarovanja, ki ga je pri njej sklenila tožnikova delodajalka. Zavarovanje AO plus je krilo škodo, nastalo v prometni nesreči, le-ta pa je bila v 81. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur. l. RS št. 30/1998 in nadalj.) opredeljena kot nesreča na javni in nekategorizirani cesti, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej vsaj ena oseba umrla, bila poškodovana ali je nastala materialna škoda. Nekategorizirane ceste je Zakon o javnih cestah (ZJC, Ur. l. RS št. 29/1997 in nadalj.) v 3. točki prvega odstavka 14. člena opredelil kot prometne površine, ki niso kategorizirane kot javna cesta in na katerih se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščen upravljavec. Sodišči sta ugotovili, da je tožnikova delodajalka določila pogoje in način vožnje z viličarjem znotraj skladišča, ter sta glede na tako ugotovljeno dejansko stanje skladišče pravilno uvrstili med nekategorizirane ceste. Škoda je tako nastala v prometni nesreči, zato je podan temelj za plačilo odškodnine iz naslova AO plus zavarovanja.

10. Ker ni podan ne razlog, zaradi katerega je bila revizija vložena, niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo tožene stranke skladno z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

11. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.