Jedro

V obravnavanem individualnem delovnem sporu obstaja dvom o procesni sposobnosti tožeče stranke. Pravdno sposobna je le stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna in lahko sama opravlja pravdna dejanja (1. odstavek 77. člena ZPP). Tožnici je bila s sklepom okrajnega sodišča v nepravdni zadevi poslovna sposobnost delno odvzeta za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Na obstoj procesne sposobnosti stranke, ki je procesna predpostavka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Podane so torej okoliščine, ki kažejo na to, da tožeča stranka v obravnavanem postopku ni imela procesne sposobnosti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, opr. št. ... z dne 8. 4. 2011 odpravi in razveljavi in se postopek zoper tožnico ustavi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da vlaga zahtevo za razveljavitev sodbe predsednice senata, ki ni bil imenovan, zahtevo za izločitev senata, ki ni bil imenovan in ki je sestavljen iz predsednice in dveh sodnikov porotnikov, ki nista sodnika, zahtevo za zavrženje odgovora tožene stranke na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlog tožene stranke ter zahtevo za izdajo zamudne sodbe na podlagi drugega odstavka 278. člena ZPP, s katero bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti.

Tožnica je bila imenovana za podsekretarko v Ministrstvu A. z odločbo opr. št. ... z dne 20. 9. 2001, ki jo je izdala Vlada Republike Slovenije, na podlagi odločbe ministrice A. številka ... z dne 25. 9. 2001 pa je tožnica z dnem 17. 9. 2001 sklenila delovno razmerje na Ministrstvu A. kot podsekretarka. Na ta položaj je bila izbrana na javnem razpisu ob izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev. Izpodbijani sklep o odpovedi delovnega razmerja tožnici, ki ga je izdal generalni sekretar B.B., ki ni predstojnik ministrstva in ni član Vlade RS, je nezakonit. Navedbe državnega pravobranilca v odgovoru na tožbo, da lahko na podlagi predpisov v Republiki Sloveniji vsak pooblasti vsakogar za odločanje, nimajo podlage v veljavnih zakonih. Pooblastilo z dne 1. 12. 2010, ki ni bilo objavljeno v skladu z zakonom in niti ni bilo priloženo odgovoru na tožbo, nima pravnega učinka in je nezakonito. Pripravljalne vloge tožene stranke nimajo podlage v zakonu (276. člen ZPP) in so nezakonite. Utemeljenost zahteve za izrek ničnosti sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki nima podlage v zakonu, na podlagi katerega je bil izdan, in ki ga je izdala oseba, ki ni pristojna za odpuščanje uradnikov, temelji na zakonu (318. člen ZPP), zato je ni mogoče zavrniti kot neutemeljene. Pogodbo o zaposlitvi je sklenil minister, ki je tudi edini, ki jo lahko odpove. Pristojnosti ministra in generalnega sekretarja, ki nima pooblastil za odločanje ali zastopanje, so določene z Zakonom o državni upravi (16. člen in 19. člen ZDU) in niso predmet 18. člena ZDR.

Tožnica navaja, da ima pravico do zaposlitve na ministrstvu, saj je bila izbrana na javnem natečaju (122. člen Ustave RS), navedbe (sodišča) o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo na podlagi 34. člena lahko odpove kdorkoli, „tudi snažilka, zaposlena na ministrstvu“, pa lahko izhajajo samo iz položaja, ki ga je predsednica senata pridobila „na podlagi poslušnosti“. Tožnica ni imela pogodbenih niti nobenih drugih obveznosti, katerih kršitev bi bil krivdni razlog na podlagi zakona, kar pomeni, da jih ni mogla kršiti. Krivdni razlog se ugotavlja s pravnomočno sodbo na predlog oškodovanca. Tožnica očita sodišču prve stopnje, da si je „drznilo soditi“ o prenosu direktive v slovenski pravni red, čeprav (sodnica) „ne razume... niti D od Direktive, ki sem jo prenesla v zakon v pol ure, kar je bilo za C.C. preveč“. Nadalje tožnica navaja, da direktive, ki ni „naloga“, predvsem ne njena (tožničina), še danes ni v delovnem programu vlade in ni prenesena v slovenski pravni red, „ker v komunizmu zakonska pristojnost za odločanje ni potrebna, zato se potrebna denarna sredstva za obvezne rezerve nafte in naftnih derivatov zagotavljajo preko transferov na Zavod za ...“.

Tožnica izpostavlja, da ji je bilo dne 25. 11. 2010 podano pisno opozorilo pred redno odpovedjo delovnega razmerja, ki ga je generalni sekretar izdal pet dni pred 1. 12. 2010, ki je domnevno prejel pooblastilo ministrice. Dne 24. 11. 2010 zapisani uradni zaznamek je „posledica neumnosti in moči, ki jo uradnikom dajejo sodniki, ki so ostali na položajih prav zato, ker jim ni treba razumeti“. Uradni zaznamek 29. 10. 2010 z e-sporočilom in kasneje še 15. 11. 2010, ki nima pravnega učinka, je bil narejen leto dni po 8. 12. 2009, ko je tožnica „oddala nalogo, ki ni moja in ki je C.C. ni razumel“. Izpostavlja tudi sklep vlade o soglasju k dolgoročni pogodbi za najem strehe skladišča, ki ni predmet vlade na podlagi zakona in navaja, da je dolgoročna pogodba, sklenjena za eno leto, nezakonita, na kar je bila (tožnica) na podlagi zakona dolžna opozoriti predstojnika (2. odstavek 100. člena ZJU). Navedbe (sodišča) o pisnem opozorilu pred redno odpovedjo delovnega razmerja, ki je bilo izdano 5 dni prej, preden je generalni sekretar za to domnevno prejel pooblastilo, za „nalogo“, ki jo je tožnica opravila leto dni prej, preden je bilo izdano, po mnenju tožnice „niso vredne odgovora“. Sodišče po njenem mnenju dokaznega postopka ni moglo izvesti, ker nima dokazov, ugotovitve sodišča pa „so povsem enake kot ugotovitve vojnih sodišč na podlagi Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944, ki ni bila javno objavljena in datirana...“, saj tožnica ni priložila nobenih listin, zato ne ve, kaj je sodišče ocenjevalo. Tožnica še navaja, da „v Sloveniji po osamosvojitvi in zlomu političnega monopola komunizma ni prišlo do resnične zamenjave elit“ in da so se „pod novimi političnimi oznakami ... komunisti znova vrnili na oblast, njihove naveze so se reorganizirale, njihovi sodniki pa so ostali na položajih.“ Tožnica nadalje poudarja, da se iz teh razlogov ne bi smeli uporabljati členi zakonov (ZJU, ZDR, ZDSS-1), ki so v nasprotju z ustavo in jih je izpodbijala z ustavno pobudo, ter da je sodišče v izpodbijani sodbi uporabilo „vse tiste elemente zakonskih določb, ki so in kolikor so v konkretnem postopku bili uporabljeni kot gola inkriminacija statusa javne uslužbenke in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja; vse tiste elemente zakonskih določb, ki so in kolikor so v konkretnem postopku zaradi svoje premajhne določnosti predstavljali podlago za samovoljo generalnega sekretarja in generalnega direktorja; vse tiste elemente zakonskih določb, ki so omogočili sojenje za naloge, ki niso predmet odpovedi delovnega razmerja po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih“. Nadalje navaja, da je „veljavna zakonska ureditev postopka odpovedi delovnega razmerja ... v nasprotju z Ustavo, ker ne omogoča odprave vseh v procesnem in vsebinskem pogledu krivičnih nalog, ki so podobne nalogam iz časov revolucionarne medvojne in povojne oblasti, in odprave posledic teh odločb s pravnimi sredstvi (iz odločbe US U-I-6/93 z dne 1. 4. 2004).

Tožnica še navaja, da ne dvomi, „da bo pritožbeno sodišče odločilo v vašo korist, saj ste vendar sodili v skladu z navodili istega sodišča, ki vas je nastavilo na mesto sodnice“ ter da je „vsako nadaljnje zgubljanje časa z vašimi navedbami ... zato popolnoma nekoristno“, da „bo še nekaj časa trajalo, preden se bo sistem res zamenjal v celoti in bo začelo prevladovati znanje“ in da bo „do takrat ... nezakonitost vaših odločb moralo ugotavljati mednarodno sodišče“.

Tožena stranka vlaga odgovor na pritožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka meni, da pri izdaji predmetne sodbe ni prišlo do nikakršnih procesnih in materialnopravnih kršitev. Tožena stranka vztraja pri svojih navedbah iz odgovora na tožbo in pripravljalne vloge, da je bilo pooblastilo ministrice D.D. B.B. izdano na podlagi 34. člena Zakona o javnih uslužbencih. Na veljavnost pooblastila kasnejša odstopna izjava ministrice nima vpliva.

V zvezi z navedbo tožeče stranke glede pooblastila B.B. za izdajo opozorila pred redno odpovedjo delovnega razmerja tožena stranka pojasnjuje, da je bilo navedeno pisno opozorilo izdano na podlagi pooblastila št. ... z dne 2. 8. 2010 in ne na podlagi pooblastila št. ... z dne 1. 12. 2010, kot zmotno navaja tožnica. Navedeno opozorilo torej ni bilo izdano, preden je bil B.B. pooblaščen za njegovo izdajo, temveč v času, ko je še veljalo pooblastilo št. ... z dne 2. 8. 2010. Čeprav gre v konkretnem primeru za navajanje novih dejstev s strani tožnice, tožena stranka zgolj iz previdnosti kot dokazilo svojim navedbam prilaga pooblastilo št. ... z dne 2. 8. 2010. Tožena stranka pritrjuje ugotovitvam sodišča v 10. in 11. točki obrazložitve sodbe. Navedeno opozorilo je bilo tožnici izdano, ker v podanem roku ni opravila nalog, ki ji jih je dne 29. 10. 2010 z elektronskim sporočilom in dne 15. 11. 2010 s pisno odredbo odredil nadrejeni C.C. in ker o razlogih za neizvedbo odrejenih nalog ni obvestila nadrejenega. Odreditev naloge v zvezi s spremembo ZBR, povezano s harmonizacijo Direktiva Sveta 2009/119/ES ter s tem povezane priprave korelacijske tabele o načinu prenosa določb direktive v slovenski pravni red z rokom za izvedbo naloge 5. 11. 2010, tožena stranka dokazuje z elektronskim sporočilom C.C. tožeči stranki. Izvedba navedenih nalog je bila tožnici s strani nadrejenega C.C. ponovno odrejena s pisno odredbo z dne 15. 11. 2010, katere vročitev je tožnica zavrnila. Tožnica odrejenih nalog ni izvedla. Sodišče je na podlagi tako izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka vsebinsko utemeljila razloge za izdajo navedenega opozorila. Kljub izdanemu opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v katerem je bila tožnica opozorjena, da je dolžna izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja ter da je ponovna kršitev lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnica ni opravila dveh nalog, odrejenih dne 4. 3. 2011 in sicer: priprava pisnega mnenja do predloga ... za pridobitev soglasja Vlade RS k dolgoročni pogodbi z rokom izvedbe 8. 3. 2011 in priprava gradiva za soglasje Vlade RS z rokom izvedbe 10. 3. 2011. Tožnica je sicer zatrjevala, da so bile odrejene naloge nezakonite, vendar protipravnosti ni izkazala. Tožena stranka meni, da je pritožba v celoti neutemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji – ZPP), to je na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so podane okoliščine, ki kažejo na to, da tožeča stranka v obravnavanem postopku ni imela procesne sposobnosti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja.

Pritožbeno sodišče je v zvezi z informacijo, da naj bi bila tožeči stranki odvzeta poslovna sposobnost, opravilo poizvedbe na Okrožnem sodišču v Ljubljani in ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v nepravdni zadevi zaradi odvzema poslovne sposobnosti s sklepom opr. št. N 471/2011 z dne 27. septembra 2013 sklenilo, da se nasprotni udeleženki E.E., roj. 23. 11. 1958, stanujoči F. ulica 23, G., delno odvzame poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. V navedenem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani je tožnico zastopal začasni skrbnik, postavljen z odločbo Centra za socialno delo H. št. ... z dne 10. 9. 2013. Iz navedenega izhaja, da obstaja dvom o procesni sposobnosti tožeče stranke v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Pravdno sposobna je le stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna in lahko sama opravlja pravdna dejanja (1. odstavek 77. člena ZPP), tožnici je bila z zgoraj navedenim sklepom poslovna sposobnost delno odvzeta za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki. Na obstoj procesne sposobnosti stranke, ki je procesna predpostavka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Ker je podan pritožbeni razlog, na katerega je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, to je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po citirani 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu z določbo 3. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče preveri vse okoliščine v zvezi z vprašanjem pravdne sposobnosti tožnice, po potrebi s poizvedbami na Okrajnem sodišču v Ljubljani glede razlogov za delni odvzem poslovne sposobnosti tožeči stranki (pritožbenemu sodišču je bil namreč predložen le izrek sklepa v zadevi opr. št. N 471/2011 z dne 27. 9. 2013, iz katerega tudi ni jasno razvidno, da je postal pravnomočen) oziroma s postavitvijo ustreznega izvedenca psihiatrične stroke. Pri tem naj tudi preveri, ali so razlogi, zaradi katerih je bila tožnici delno odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki, takšne narave, da bi lahko vplivali na ravnanje tožnice v spornem obdobju (ko je bila tožnici pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnih razlogov, zaradi kršitev delovnih obveznosti), oziroma ali so vplivali na samo vsebino obravnavane zadeve. Sodišče prve stopnje naj v nadaljnjem postopku zagotovi, da bo tožnico kot pravdno nesposobno stranko zastopal zakoniti zastopnik oz. stalni skrbnik (78. - 82. člen ZPP). Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč določbe ZPP o zastopanju pravdno nesposobne stranke, ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.