Jedro

Dediči imajo pravico do nujnega deleža na pozneje najdenem premoženju, če so že ob prvotnem dedovanju nujni delež zahtevali.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju, na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju D 442/55 z dne 28.1.1957 po pok. J. M., določilo za oporočno dedinjo pozneje najdenega premoženja, to je nepremičnin parc. št. 64, 538 in 886, vl. št. 301 k.o. Š., zapustnikovo hči P. Z. in v zemljiški knjigi odredilo, da po pravnomočnosti sklepa, po uradni dolžnosti, opravi vknjižbo. V skladu z določbo 221. čl. Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD) je naknadno najdeno premoženje razdelilo z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, s katerim je bila, na podlagi zapustnikove oporoke z dne 27.9.1955, razglašena za dedinjo njegova hči P. M. (sedaj Z.).

Zoper sklep so se pritožili zakoniti dediči. Dedinja M. Z. se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pojasnjuje, da je imel pokojni J. M. tri otroke, in sicer P. Z., ki jo je sodišče v svojem sklepu proglasilo za edino dedinjo, M. P. in M. F., ki je sicer že umrla, vendar je imela potomce, ki jih v nadaljevanju našteva in ki po njeni smrti po vstopni pravici dedujejo, namesto nje. Sodišču prve stopnje očita, da glede dodatnega premoženja zapustnik ni napravil oporoke in bi moralo sodišče zapuščinsko maso pokojnega razdeliti po enakih deležih v okvirih zakonitega dedovanja. V ponovljenem postopku je nujno, da sodišče povabi vse vnuke pokojnega, ki vstopajo namesto zapustnikove pokojne hčerke F. M. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni razvidno, zakaj je sodišče odločilo, da celotno naknadno najdeno premoženje zapustnika deduje le zapustnikova hči P. Z. Četudi če so se v prvotnem dedovanju ostali zapustnikovi dediči odpovedali v korist dedinje P. Z, dedna odpoved ne more biti upoštevna pri dedovanju naknadno najdenega premoženja.

Dediči F. M., M. B., C. M. in M. M. so se pritožili iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani dodatni sklep o dedovanju. Poudarjajo, da iz oporoke ni mogoče nedvoumno zaključiti, ali se nanaša zgolj na premoženje, ki je bilo znano v trenutku sestave oporoke, ali tudi na premoženje, ki bo najdeno naknadno. V skladu z načelom dobrohotne razlage oporočnih določil, se je treba v dvomu držati tistega, kar je bolj ugodno za zakonitega dediča oziroma tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Ker iz oporoke ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kako je imel zapustnik imel namen razpolagati s premoženjem, ki ni bilo znano, bi moralo sodišče razpisati novo zapuščinsko obravnavo ter skupaj z vsemi zakonitimi dediči ugotoviti pravi zapustnikov namen. Ali je kateri od zakonitih dedičev dejansko prikrajšan pri svojem zakonitem dednem deležu, se lahko ugotovi le na podlagi znanega premoženja, ki spada v zapuščino, in premoženja, ki je bilo posamičnemu zakonitemu dediču naklonjeno ter premoženja, ki je bilo naklonjeno oporočnemu dediču. Nujni dedni delež zakonitega dediča glede na današnje stanje je nedvomno večji od dednega deleža, ki bi posamičnemu zakonitemu dediču pripadal po stanju iz leta 1956. Ob novo najdenem premoženju bi zato morala biti razpisana nova glavna obravnava in ne bi smelo sodišče prve stopnje zgolj izdati sklep o dedovanju, s katerim je sledilo sklepu o dedovanju iz leta 1956. Zakonita dedinja D. J. I. se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Opozarja, da se izpodbijani sklep napačno sklicuje na sklep D 442/55 z dne 28.1.1957. Sklep o dedovanju je bil izdan 15.11.1956, dne 28.1.1957 pa je bil izdan le sklep, na podlagi katerega so bili izvedeni zemljiškoknjižni vpisi na podlagi sklepa o dedovanju. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje in da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v prejšnjem postopku zakoniti dediči niso uveljavljali nujnega deleža. Povzema podatke zapisnika Okrajnega sodišča v Kranju z dne 27.7.1956, ko je bila sklenjena poravnava med oporočno dedinjo P. M. in zakonitimi dedinjami A. L. roj. M. (mati pritožnice), J. Z., roj. M. in M. P., roj. M., ki je po vsebini dedni dogovor sklenjen na podlagi zahtevka za pridobitev nujnih deležev, ki so jih uveljavljale vse tri zakonite dedinje. Nujni deleži zakonitih dedinj so bili obračunani in poplačani le ob upoštevanju premoženja, ki je bilo takrat predmet dedovanja, ne pa tudi naknadno najdenega premoženja, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Sklicuje se na sodno prakso (II Cp 828/2003, I Cp 1316/99, II Cp 1795/93), ki se je izrekla, da dedni dogovor glede nujnega deleža oziroma izjava dediča o prepustitvi deleža drugemu dediču ne veže nujnega dediča oziroma dediča, ki se je odpovedal v korist drugemu dediču, tudi za naknadno najdeno premoženje. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je o dedovanju pozneje najdenega premoženja odločilo na podlagi 221. čl. ZD. Uveljavlja svojo pravico do zakonitega dedovanja, saj kasneje najdeno premoženje v oporoki ni bilo zajeto, podrejeno pa pravico do nujnega deleža, kar vse je že uveljavljala v svojem odgovoru na pritožbo z dne 21.4.2008. Pojasnjuje, da je hči zapustnikove hčere A. L. roj. M., ki je že pokojna in so bili po njej za dediče razglašeni njeni otroci, in sicer pritožnica, Z. S. in F. L., vsak do 1/3. Oporočna dedinja je na vsako od pritožb odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbe so utemeljene.

Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločalo o dodatno najdenem premoženju zapustnika, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 221. čl. ZD, ki ureja dedovanje takega premoženja. Pravno zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba dodatno najdeno premoženje razdeliti na podlagi zakonitega dedovanja, ker iz oporoke ni razvidno, da bi se nanašala tudi na naknadno najdeno premoženje oziroma da bi bilo treba ugotavljati voljo, ki jo je zapustnik zasledoval z oporoko (kako je imel zapustnik namen razpolagati z naknadno najdenim premoženjem).

Na podlagi sklepa o dedovanju D 442/55 z dne 15.11.1956 (list. št. 31 spisa) je bila za dedinjo, na podlagi oporoke zapustnika z dne 27.9.1955, razglašena zapustnikova hči P. M. (sedaj Z.). Napako v izpodbijanem sklepu pri zapisu datuma sklepa o dedovanju (28.1.1957), na katero opozarja pritožnica D. J. I., je pripisati očitni pisni pomoti, ki jo lahko sodišče prve stopnje na podlagi 328. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08) v zvezi s 163. čl. ZD samo odpravi in na pravilnost odločitve ne vpliva.

Pritožniki pa utemeljeno opozarjajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so zakoniti dediči uveljavljali nujni delež. V razlogih sklepa zapisana ugotovitev, da nujnega dednega deleža niso uveljavljali, je protispisna. V zapisku Okrajnega sodišča v Kranju, o opravljeni zapuščinski obravnavi z dne 27.7.1956, je jasno zapisano, da vsi zakoniti dediči, razen J. M., izjavijo, da uveljavljajo pravico do nujnega deleža, katerega pa jim oporočna dedinja P. M. ne prizna. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. čl. ZD) in gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati tudi o upravičenosti nujnih dedičev do nujnega deleža na dodatno najdenem premoženju. Sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju, kljub podatkom v spisu, da so ob prvotnem dedovanju (zapisnik 27.7.1956) takratni zakoniti dediči (pritožniki so njihovi potomci) uveljavljali nujni delež, zakonitim dedičem ni dalo možnosti, da se izjasnijo, ali uveljavljajo nujni delež tudi na dodatnem premoženju zapisnika. Ob tem ni pomembno, da so bili v prvotnem zapuščinskem postopku nekateri od zakonitih dedičev napoteni na pravdo, pa tožbe niso vložili, in tudi ne, da je očitno, kot trdi pritožnica, oporočna dedinja z nekaterimi od zakonitih dedičev sklenila poravnavo (poravnava 27.7.1956), ki je bila potrditvi pritožnice D. J. I. očitno namenjena izplačilu nujnih deležev. Morebitno poplačilo nujnih deležev se je lahko nanašalo le na takrat znano premoženje in ne na dodatno premoženje, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijanim sklepom.

Ugotovljene kršitve predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, kar na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa. Ne gre za take kršitve, ki bi jih pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbam ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o upravičenosti nujnih deležev zakonitih dedičev, ki so se v pritožbi jasno izrazili, da na dodatno najdenem premoženju uveljavljajo nujni delež.