Jedro

Odpoved dediščini velja tudi za potomce tistega, ki se je dedovanju odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu.

Zapisnik zapuščinske obravnave, ki je javna listina, ne izkazuje, da se je zapustnikov vnuk dedovanju odpovedal le v svojem imenu. Njegova odpoved dediščine velja tudi za njegove morebitne potomce, prosti dedni delež priraste deležu sorodnika iste linije in iste stopnje sorodstva do zapustnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine po pokojni M. M., za dediče, na podlagi zakona, razglasilo zapustničinega sina M. M. in hčere C. Ž., J. M., T. J. in M. J. B. ter zapustničinega vnuka D. M., vsakega do 1/6 celotne zapuščine. V točki III. izreka je odredilo vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo na vsakega dediča do 1/6. Zoper sklep so se pritožili dediči M. M., C. Ž., J. M., T. J. in M. J. B.. Uveljavljajo vse v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navajajo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je vnuk zapustnice, J. M., brat D. M. (oba sinova J. M., sina zapustnice), odpovedal dedovanju na zapuščinski obravnavi dne 17.10.2008. Taka odpoved pomeni, da se zakoniti delež J. M. do 1/12 porazdeli na vse zakonite dediče. Tega sodišče ni upoštevalo temveč je odločilo tako, da je delež sodediča J. M. prisodilo v korist D. M.. D. M. je zato pridobil delež, ki presega njegov zakoniti delež, saj bi bil upravičen samo do 7/12. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo v nasprotju z določbo 140. člena Zakona o dedovanju (v nadaljnjem besedilu ZD). Pritožniki so bili presenečeni, ko so prejeli sklep o dedovanju, ker so pričakovali, da se bo zapuščinska obravnava nadaljevala 7.11.2008. O tem je tekla beseda na naroku, ker so želeli skleniti dedni dogovor, za kar so potrebovali čas. Res je, da so podpisali zapisnik, čeprav ga ni nihče od njih prečital in se šele sedaj zavedajo, da so storili napako. Zapuščinska obravnava je potekala prehitro, saj sodišče pritožnike ni opozorilo na njihove pravice. Iz zapisnika je izpadla trditev, da se dedičema po pokojnem J. M. vračunajo darila, ki jih je prejel od zapustnice. V času življenja mu je zapustnica z darilno pogodbo podarila parc. št. 1025/4 k.o. A. Delež M. D. naj bi bil zato ustrezno manjši, po mnenju pritožnika samo nujni delež. Izpodbijana odločitev je zato nezakonita.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje določbo 140. člena Zakona o dedovanju zmotno uporabilo, ni utemeljen. Po tej določbi se delež zakonitega dediča, ki se je odpovedal dediščini samo v svojem imenu, deduje tako, kot da bi ta dedič umrl pred zapustnikom. V tem primeru njegov dedni delež, na podlagi vstopne pravice, dedujejo njegovi potomci, če jih ima. Upoštevati pa je treba določbo 2. odstavka 133. člena ZD, ki določa, da odpoved dediščini velja tudi za potomce tistega, ki se je dedovanju odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu. Zapisnik zapuščinske obravnave, opravljene dne 17.10.2008, ki je javna listina in se zato, v skladu z določbo 1. odstavka 224. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, šteje, da so v njej navedena dejstva resnična, ne izkazuje, da bi se zapustnikov vnuk J. M. dedovanju odpovedal le v svojem imenu. Odpoved dediščini J. M. velja tudi za njegove morebitne potomce. V tem primeru pride do prirasti, prosti dedni delež priraste deležu sorodnika iste linije in iste stopnje sorodstva do zapustnika. Zmotno je potemtakem stališče pritožbe, da prosti dedni delež priraste dednemu deležu vseh dedičev (glej dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, Časopisni zavod Ur. l. RS, 1991, stran 52, 53 in 155).

Pritožbeno sodišče tudi ni moglo upoštevati pritožbene navedbe, da so pritožniki želeli skleniti dedni dogovor. Sklenitev dednega dogovora, ki po svoji pravni naravi pomeni sodno poravnavo, ni izključena, kljub izdanemu sklepu o dedovanju (glej 309. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Pritožbeno sodišče pa ni moglo mimo pritožbene navedbe, da naj se v dedni delež D. M. vračuna darilo, ki ga je zapustnica dala njegovemu pokojnemu očetu (glej 2. odstavek 56. in 58. člen ZD). Čeprav se vračunavanje darila upošteva le na predlog dediča, je navedbo pritožnikov pritožbeno sodišče upoštevalo, čeprav je bila podana šele v pritožbenem postopku in četudi navedbi ni bilo priloženo dokazilo o sklenitvi darilne pogodbe. Upoštevalo je namreč, da pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v postopku, zato zahtevka v pravdi, razen ob pogojih obnove, ne morejo več uveljaviti (glej 220. in 224. člen ZD).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).