25. 3. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik iz Z., na seji dne 25. marca 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 345/2001 z dne 12. 9. 2001 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Iz pritožnikovih navedb in prilog k ustavni pritožbi izhaja, da je bila začasna odredba o prepovedi odtujitve in obremenitve stanovanja, zaradi izterjave davčnega dolga njegove soproge, prvič izdana dne 10. 2. 1999. Na podlagi pritožbe pa je drugostopenjsko sodišče sklep o zavrnitvi ugovora razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. To je dne 13. 4. 2001 izdalo vsebinsko enako začasno odredbo. Dopolnilo jo je le z določitvijo roka upniku, v katerem mora ta začeti ustrezen postopek. Zaradi zavrnitve ugovora z obrazložitvijo, da so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni pogoji (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 - v nadaljevanju ZIZ) in da je stanovanje od svoje soproge pridobil v letu, ko je pri soprogi nastal davčni dolg (88. člen Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. - ZDavP), pa se je pritožnik ponovno pritožil. V pritožbi je poudaril, da ni ne davčni dolžnik ne lastnik stanovanja, ter izpostavil, da dolgovni seznam ne dokazuje časa nastanka davčnega dolga, temveč zgolj stanje glavnice in obresti na dan sestave seznama. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi je glede davčnega dolga navedlo, da je ta nastajal vse do leta 1998 in da so navedbe o nastanku dolga pred tem letom v nasprotju s seznamom zapadlih obveznosti, glede lastništva stanovanja pa, da je davčni organ odmero davka od predložene pogodbe o odtujitvi stanovanja odklonil.

2.Ker pritožnik meni, da je obrazložitev sklepa nerazumljiva, svojevoljna in očitno pristranska, zatrjuje kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave). V utemeljitev navaja, da sodišče ni ugotavljalo, kdaj je davčni dolg nastal, temveč je sledilo trditvam davčnega organa. Hkrati še poudarja, da obračun obresti ne pomeni nastanka davčnega dolga. Prav tako naj bi sodišče ne sledilo listinam, temveč trditvam davčnega organa o odklonitvi odmere davka od predložene pogodbe o odtujitvi stanovanja, čeprav naj bi bilo iz kopije kupoprodajne pogodbe (ki je priložena tudi k ustavni pritožbi) razvidno, da je bil davek odmerjen dne 24. 7. 2000. Dejstvo, da sodišče sledi trditvam upnika, čeprav ta ravna drugače, kot zatrjuje, naj bi po pritožnikovem mnenju odražalo arbitrarnost odločanja. Izpodbijana odločitev naj bi bila tudi pristranska; čeprav je predpogoj za izdajo začasne odredbe lastništvo nepremičnine, naj bi se prepoved prodaje oziroma obremenitve nanašala na stvar, ki ni več njegova last. Na koncu še dodaja, da sodišče tudi ni obrazložilo, kakšno tožbo naj upnik vloži in kdaj.

3.Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča pravica iz 22. člena Ustave, katere kršitev pritožnik zatrjuje, stranki med drugim zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem; sodišče mora na vse relevantne navedbe stranke odgovoriti (v tem okviru ne nujno tudi pravilno) in argumentirati svoja pravna stališča. Po zatrjevanju pritožnika pa naj bi temu ne bilo tako zlasti glede vprašanja, kdaj je davčni dolg nastal in glede vprašanja lastništva nepremičnine.

4.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Višje sodišče pritožbene navedbe o nastanku in obstoju davčnega dolga obravnavalo in zavrnitev pritožbe v tem delu utemeljilo z dejstvi, ki izhajajo iz listin v spisu. Pri tem je v zadostni meri obrazložilo, zakaj šteje za dovolj verjetno izkazano, da je bilo premoženje pridobljeno v letu, v katerem je davčni dolg nastal. Ali je sodišče pri tem dejansko stanje ugotovilo pravilno, pa Ustavno sodišče ni pristojno ugotavljati, saj ni instanca rednemu sodstvu.

5.Neutemeljeno je tudi pritožnikovo zatrjevanje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v delu, ki se nanaša na vprašanje lastništva nepremičnine, saj je sodišče tudi te pritožbene navedbe obravnavalo in zavrnitev utemeljilo s podatki v spisu. Pritožnikove navedbe, da je stanovanje odtujil dne 25. 7. 2000, je Višje sodišče zavrnilo med drugim z utemeljitvijo, da po določbi petega odstavka 9. člena ZIZ ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži postopka, zato prepoved odtujitve in obremenitve velja že od izdaje (prvega) sklepa o začasni odredbi, po kateri bi se zato ustavni pritožnik kljub nepravnomočnosti moral ravnati. Ustavni pritožnik je torej na svojo navedbo, da ni (več) lastnik stanovanja, dobil odgovor, takšnemu stališču Višjega sodišča pa tudi ni mogoče očitati nerazumnosti ali arbitrarnosti, kar bi bila lahko podlaga za ugotovitev, da je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

6.Prav tako je iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa (četrta točka izreka) razvidno, da je neutemeljena tudi pritožnikova navedba, da sodišče ni obrazložilo, kakšno tožbo naj upnik vloži (vložiti mora tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika) in kdaj (v roku 30 dni).

7.Ker iz navedenega izhaja, da z izpodbijanim sklepom pritožniku človekove pravice in temeljne svoboščine očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče ustavno pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude