Jedro

Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Upnik mora dolžniku na njegovi zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki 2 spremeni tako, da se pravilno glasi: “Dolžnik je dolžan povrniti upnici 229,41 EUR stroškov izvršilnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.” Dolžnik mora upniku povrniti 55,26 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tč. 1 sklepa, ki je postal pravnomočen, ugotovilo umik predloga za izvršbo, v tč. 2 pa upniku naložilo, da povrne dolžniku v roku 8 dni 3,08 EUR stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila.

Zoper sklep v odločitvi o stroških postopka (tč. 2 izreka) se je upnik pravočasno pritožil in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo vseh priglašenih stroškov, dolžniku pa je priznalo več stroškov, kot je bilo potrebno. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 38. čl. ZIZ in odvetniško tarifo, ko je upniku za vlogo, s katero je delno umaknil predlog za izvršbo zaradi dolžnikovih delnih plačil, priznalo le 20 točk. V izvršilnem postopku je potrebno uporabiti določbo tar. št. 27 Odvetniške tarife, ki v tč. 7b določa tarifo za druge obrazložene vloge. Ker gre za izvršbo za uveljavljanje denarne terjatve na premične stvari dolžnika, je potrebno uporabiti tč. 7b, ki določa 50 % po tar. št. 18. Zato za to opravilo upniku pripada 150 točk. Pritožnik pravilno opozarja, da sodišče njegove vloge ne bi smelo vrednotiti kot kratek dopis po tar. št. 39, saj je upnik s to vlogo obrazložil dolžnikova plačila.

Stroškov za vlogo z dne 22.5.2007 (in ne 2008 kot je pomotoma navedeno), s katero je upnik sodišču odgovoril na poziv, da obrazloži delni umik, sodišče prve stopnje ni priznalo z obrazložitvijo, da je upniku te stroške že priznalo v okviru vloge z dne 18.4.2007. Upnik v pritožbi takšno odločitev izpodbija in navaja, da je moral vlogo sestaviti zaradi nerazumevanja sodišča. Pritožba v tem delu ni utemeljena in so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je predstavljala vloga le pojasnilo, pravilni. Zlasti v izvršilnem postopku je toliko bolj potrebno, da so izjave strank jasne in nedvoumne.

Upnikova pritožba, da bi mu sodišče moralo priznati stroške za vlogo z dne 5.7.2007 v višini 225,00 točk, ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo določbo čl. 38 ZIZ, po kateri se tudi v izvršilnem postopku priznajo samo potrebni stroški. Upnik ima sicer pravico tudi odgovarjati na odgovore dolžnika, ta pravica pa istočasno ne pomeni, da so bili stroški tudi potrebni. Sodišče tako ni kršilo načela kontradiktornosti, saj mu ni omejilo pravice do odgovora na odgovor, le zaključilo je, da takšni stroški niso bili potrebni.

Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo, zakaj upniku ni priznalo stroškov, ki jih je priglasil za udeležbo na naroku 18.4.2008, zato zgolj pavšalna pritožba ni utemeljena.

V drugem delu pritožbe upnik izpodbija tiste stroške, ki jih je sodišče priznalo dolžniku. Utemeljena je pritožba v delu, ko sodišču očita, da dolžniku ne bi smelo priznati stroškov ugovora. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo določbo VI. odst. 38. čl. ZIZ, po kateri mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Dolžnik ni ugovarjal, da je upnik neutemeljeno vložil predlog za izvršbo, ker je terjatev poravnal, ampak je v ugovoru navedel, da je terjatev delno plačana. Torej ne gre za stroške, ki bi mu jih povzročil upnik, zato dolžnik tudi ni upravičen do povrnitve teh stroškov. Enako velja tudi za stroške za takso za ugovor.

Sodišče je dolžniku priznalo 50 točk za končno poročilo stranke, kar upnik prav tako pritožbeno izpodbija. Pravilno opozarja, da ni podlage za priznanje teh stroškov v tar. št. 40, pač pa v tar. št. 39 in je torej upravičen do 20 točk. Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo, zato sklepa sodišča prve stopnje ni bilo potrebno razveljaviti. Ker je sodišče prve stopnje delno nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo čl. 38 ZIZ, je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka sklepa.

Na pritožbeni stopnji so bili sporni le stroški postopka. Ker je upnik s pritožbo uspel, je upravičen do povrnitve stroškov po tar. št. 18, po kateri se stroški priznavajo glede na vrednost. Pritožnik v pritožbi ni navedel kakšna je vrednost izpodbijanega dela, zato mu je pritožbeno sodišče priznalo stroške po najnižji postavki, to je 100 točk za sestavo pritožbe, za materialne stroške 2 % in 20 % DDV, kar znese 122,4 točke, torej 55,26 EUR. Toliko stroškov mu je dolžnik dolžan povrniti v roku 8 dni, po preteku roka pa v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.