Jedro

Prvostopenjski organ je tožniku mogel izreči sankcijo vračila sorazmernega dela za leto 2006 izplačanega zneska, ob pravilni ugotovitvi, da je tožnik v letu 2007 nedovoljeno zmanjšal vključeno površino ukrepa EK nad 20 %; ugotovitev prvostopenjskega organa o vključeni površini v letu 2006 16,31 ha in v letu 2007 10,38 ha pa tožnik niti ne prereka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožnik v letu 2007 predčasno prenehal izvajati oziroma je nedovoljeno zmanjšal petletno obveznost izvajanja posameznih kmetijsko okoljskih oziroma OMD ukrepov, in sicer ukrepa EK (v 1. točki izreka), ugotovila, da so bila tožniku na podlagi odločbe z dne 14. 12. 2006 izplačana sredstva za ukrep EK za 16,31 ha v višini 3.779,56 EUR, da je površina, ki je vključena v tožnikovo obveznost iz leta 2007, 10,38 ha, da je % vračila 36,36 in znesek vračila 1.374,17 EUR (v 2. točki izreka), odločila, da mora tožnik v roku 30 dni od vročitve odločbe vrniti sredstva v višini 1.374,17 EUR (v 3. točki izreka) ter navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (v 4. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik dolžan vrniti pridobljena sredstva v skladu s pododdelkom Trajanje obveznosti, oddelka A. Zahteve, ki se nanašajo na vse kmetijsko okoljske podukrepe, podpoglavja Opis ukrepa in upravičenost do plačil na podlagi pričakovanih učinkov na okolje glede na okoljske zahteve in prioritete, poglavja 5.3.2.2. Spodbujanje okolju prijaznih kmetijskih praks Programa razvoja podeželja RS 2007 do 2013 (v nadaljevanju PRP 2007 – 2013), v zvezi s četrtim odstavkom oddelka Kontrola in sankcioniranje, podpoglavja Zahteve, ki se nanašajo na vse ali posamezne kmetijsko okoljske ukrepe, poglavja 9.3.2. Kmetijsko okoljski ukrepi Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004 do 2006 (v nadaljevanju PRP 2004 – 2006) in z Uredbo o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 – 2013 v letih 2007 – 2013 (v nadaljevanju Uredba KOP).

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 2. 13. 2012 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

Tožnik v tožbi kot bistveno izpostavlja, da je ob prehodu iz sheme SKOP v KOP v letu 2007 mogel dopustno zmanjšati površine za 30 %; poleg 20 % ob prehodu je namreč površine mogel zmanjšati še za 10 %, kolikor je dopustno zmanjšanje, ki velja za ukrepe KOP. Tožnik se sklicuje tudi na Prilogo 3 Uredbe KOP, točka 3, o trajanju obveznosti, po kateri je odstopanje od petletne obveznosti dopustno med drugim iz razloga, če se med trajanjem obveznosti površine kmetijskega gospodarstva zmanjšajo in to ne poslabša učinkovitosti izvajanja in kontrole kmetijskih okoljskih podukrepov ter iz razloga višje sile, kot to določa 47. člen Uredbe 1974/2006/ES. Navaja, da so mu bila namreč z odločbo z dne 5. 9. 2009 (pravilno: 2007) odobrena sredstva za odpravo posledic škode v kmetijstvu zaradi naravne nesreče, v letih 2007 in 2008. Dovoljeno zmanjšanje je tako iz 16,31 ha na 10,61 ha, kar izhaja tudi iz odločbe z dne 5. 9. 2009 (pravilno: 2007). Ker tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, zahteva vračilo zneska 1.374,17 EUR, ki ga je v skladu z izpodbijano odločbo plačal 4. 5. 2010, z 8 % zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter še navaja, da ni pravne podlage za seštevanje % zmanjšanja površin, kot to meni tožnik, saj je ob prestopu iz SKOP v KOP ukrepe jasno določeno dopustno zmanjšanje za 20 %, in sicer upravičene površine v letu 2007 glede na upravičene površine v letu 2006. Upravičene površine pa so tiste, za katere je tožnik prejel plačilo po odločbah za leti 2006 in 2007, ki sta pravnomočni. Sklicevanje na tretjo alineo prvega odstavka 3. točke priloge ni upoštevno, saj tožnik ni uveljavljal teh okoliščin v rokih in na način, kot to določata tako PRP 2004 do 2006 kot tudi PRP 2007 do 2013. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki jo je prvostopenjski organ izdal po uradni dolžnosti ter z njo ugotovil, da je tožnik v letu 2007 nedovoljeno zmanjšal petletno obveznost izvajanja KOP ukrepa, podukrepa EK ter odločil, da mora zato od v letu 2006 izplačanih sredstev za ta podukrep vrniti sredstva v sorazmernem deležu (36,36 %), kot je v letu 2007 zmanjšal površino, ki je bila vključena v njegovo obveznost v letu 2006 (zmanjšanje od 16,31 ha na 10, 38 ha).

Odločba je oprta na določbe PRP 2007 – 2013 po katerih se upravičenec z vstopom v ukrep kmetijsko okoljskih plačil obveže, da bo na kmetijskem gospodarstvu kmetijsko okoljske podukrepe izvajal ves čas trajanja obveznosti, tj. najmanj pet let, in sicer skladno z izpolnjevanjem pogojev za pridobitev plačila za določen podukrep in o dovoljenih odstopanjih od prevzete petletne obveznosti (v povezavi z določbami PRP 2004 – 2006 o obveznosti vračila sredstev v tam naštetih primerih kršitev pri izvajanju ukrepov - ker je tožnik v l. 2005 prevzel petletno obveznost izvajanja podukrepa EK, v letu 2007 pa je v skladu s predpisi prešel od ukrepov SKOP na shemo KOP) in na peti odstavek 30. člena Uredbe KOP (ta člen ureja prehod med shemama plačil 2004 – 2006 in 2007 – 2013), po katerem se lahko vključena površina posameznega kmetijsko okoljskega ukrepa iz leta 2006 ob nadomestitvi s podukrepom KOP iz 13. člena te uredbe zmanjša za največ 20 %. Ker je v Prilogi 1 te uredbe (Katalog kršitev in sankcij) pod tč. B, devetnajsti odstavek, v zvezi s petim odstavkom 30. člena uredbe določeno, da mora upravičenec v primeru, če je vključena površina podukrepa KOP za leto 2007 za več kot 20 % manjša od vključene površine ukrepa SKOP za leto 2006, na podlagi odločbe agencije vrniti znesek, ki ustreza razliki med vključeno površino ukrepa SKOP za leto 2006 in vključeno površino podukrepa KOP za leto 2007, je sodišče zaključilo, da je v obravnavani zadevi organ tožniku mogel izreči sankcijo vračila sorazmernega dela za leto 2006 izplačanega zneska, če je pravilna njegova ugotovitev, da je tožnik v letu 2007 nedovoljeno zmanjšal vključeno površino ukrepa EK nad 20 %; ugotovitev organa o vključeni površini v letu 2006 16,31 ha in v letu 2007 10,38 ha pa tožnik niti ne prereka.

Sodišče se najprej opredeljuje do tožbenih navedb tožnika o tem, da naj bi mu bilo dovoljeno ob prehodu iz sheme plačil za programsko obdobje 2004 – 2006 v shemo plačil za programsko obdobje 2007 – 2013 (prehod od SKOP na KOP ukrepe) zmanjšati vključeno površino poleg za 20 % še za 10 %, ker naj bi 10 % zmanjšanje bilo posebej dovoljeno za ukrepe KOP. Kot je sodišče že navedlo v predhodni točki te obrazložitve, peti odstavek 30. člena Uredbe KOP izrecno določa, da je dovoljeno ob prehodu iz ukrepov SKOP na ukrepe KOP zmanjšanje vključene površine (le) za največ 20 %; če upravičenec to mejo preseže, je v Prilogi 1 (že) določena sankcija (točka B, devetnajsti odstavek). Zmanjšanje vključene površine za največ 10 %, pa Uredba KOP predvideva, kadar je bila površina vključena v podukrep KOP tako v tekočem kot v preteklem letu (dvaindvajseti odstavek 14. člena). Kar pomeni, da je po presoji sodišča v tožnikovem primeru bilo – zaradi prehoda iz ukrepov SKOP na ukrepe KOP – dovoljeno 20 % zmanjšanje vključene površine ter da tožnik brez podlage zatrjuje, da je ob 20 % znižanju treba upoštevati kot dovoljeno še nadaljnje 10 % znižanje vključene površine.

Po presoji sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na višjo silo, v skladu s Prilogo 3 Uredbe KOP, točka 3 in 47. členom Uredbe 1974/2006/ES. Sodišče tožniku sicer pritrjuje, da je po navedenih pravnih aktih višja sila razlog za dopustno odstopanje od prevzete petletne obveznosti izvajanja posameznega KOP ukrepa skladno z izpolnjevanjem pogojev za pridobitev plačil za ustrezen podukrep. Vendar se prizna pod določenimi pogoji: po Prilogi 3 Uredbe KOP, točka 3, mora v primeru višje sile oziroma vremenskih ujm (suša, toča, poplava) upravičenec organ pisno obvestiti o nastopu takih okoliščin ter o tem posredovati dokaze v roku 10 delovnih dni od dneva, ko to lahko stori. Tudi po 2. točki 47. člena Uredbe 1974/2006/ES mora upravičenec o primerih višje sile ali izrednih okoliščin pisno obvestiti pristojni organ in predložiti ustrezne dokaze v 10 delovnih dneh od dneva, ko je upravičenec to zmožen storiti. Tožnik, ki niti ne navede in ne izkaže, da je na tak način poskušal opravičiti zmanjšanje vključenih površin v letu 2007, pač pa se sklicuje na odločbo z dne 5. 9. 2007, ki jo prilaga tudi tožbi, in iz katere izhaja, da so mu bila z njo zaradi odprave posledic škode v kmetijstvu po naravnih nesrečah v letu 2006 dodeljena določena sredstva – državna pomoč (z rokoma izplačil v letih 2007 in 2008), in sicer na podlagi 45. člena Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč in njegove vloge z dne 9. 3. 2007, ne more z uspehom ugovarjati, da je organ nepravilno ugotovil dejansko stanje v pogledu dovoljenega zmanjšanja v podukrep EK vključenih površin. Po podatkih iz navedene odločbe naj bi škoda nastala v letu 2006, tožnik pa je nedovoljeno zmanjšal v podukrep vključene površine v letu 2007; predvsem pa ni izkazal organu pravočasno poslanega obvestila o naravni nesreči, z dokazili (ki bi utemeljevala zmanjšanje vključenih površin v letu 2007), kot to terjajo določbe citirane Priloge 3 Uredbe KOP, točke 3 in 2. točke 47. člena Uredbe 1974/2006/ES, saj tožnikove vloge z dne 9. 3. 2007 za priznanje sredstev, kot takega obvestila ne bi bilo in ni bilo mogoče šteti. Po povedanem je brez podlage tudi tožnikovo zatrjevanje, da naj bi glede na naravno nesrečo, ki jo dokazuje z odločbo z dne 5. 9. 2007, mogel vključene površine zmanjšati na 10,61 ha.

Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da se more z uspehom sklicevati na določbo tretje alinee točke 3 Priloge 3 Uredbe KOP, po kateri je razlog za dopustno odstopanje od prevzete petletne obveznosti izvajanja ukrepa KOP, če se med trajanjem obveznosti površine kmetijskega gospodarstva zmanjšajo in to ne poslabša učinkovitosti izvajanja in kontrole podukrepov KOP. Sodišče ugotavlja, da se na ta razlog tožnik v upravnem postopku ni skliceval. Glede na to upravnemu organu tožnik ne more očitati, da navedenega razloga pri oceni dopustnosti zmanjšanja vključenih površin v letu 2007 ni upošteval. Navedenega razloga pa tožnik ne more z uspehom uveljavljati niti v tem upravnem sporu, saj gre, ker tožnik ni opravičil, zakaj takih navedb ni podal že v upravnem postopku, za nedopustno tožbeno novoto (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1); kar pomeni, da se sodišče do podanih navedb ne more opredeljevati ter jih po vsebini presojati.

Neutemeljene so tudi ostale tožbene navedbe, in sicer o tem, da prvostopenjski organ v tožnikovih zadevah ne odloča v rokih, ki jih določa zakon, da je na drugostopenjski odločbi naveden nepravilen (nemogoč) datum 2. 13. 2012, da je v drugostopenjski odločbi za PRP 2007 – 2013 nepravilno navedeno, da s nanaša na obdobje 2007 – 3013 ipd. Ne gre namreč za bistvene kršitve pravil postopka, to je take, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na odločitev v zadevi. Take kršitve pa ne morejo biti razlog za ugoditev tožbi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.