Jedro

Presoja pogojev iz 64. člena ZD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke po dne 1.7.2002 umrlem D. N., ki je bila sestavljena 12.6.2002. Ugotovilo je, da je bila oporoka sestavljena, podpisana in prebrana v prisotnosti treh oseb, pokojnik pa je izjavil, da se z njo strinja. Ocenilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil pokojni D. N. v zmoti glede dejstev, ki ga nagnila k oporočnemu razpolaganju, niti da ni bil sposoben za razsojanje.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je sprejelo nosilne razloge sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi oporočitelj hkrati z lastnoročnim podpisom oporoke izjavil, da je to njegova oporoka. Opozarja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da oporočiteljeva nesposobnost za razsojanje ne izhaja iz predložene zdravstvene dokumentacije, protispisna, saj iz popisa bolezni izhaja, da oporočitelj že vrsto let uživa alkoholne pijače, "s čimer nadaljuje tudi sedaj". Iz popisa bolezni Kliničnega centra v Ljubljani z dne 17.6.2002 izhaja tudi, da "je bil bolnik sprejet zaradi popolne onemoglosti, da je postal rumen, trebuh mu narašča, edemov ni, postaja pa tudi vse bolj zaspan". Vse navedeno kaže na to, da je bila oporočiteljeva zmožnost za razsojanje v času zapisa oporoke, to je dva dni pred sprejemom v Klinični center v Ljubljani, zaradi alkoholne ciroze jeter zmanjšana do te mere, da je bil nesposoben za razsojanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje, zato razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Dejansko podlago spora v obravnavani zadevi tvorijo naslednje okoliščine:-sporna oporoka je bila zapisana 12.6.2002; -pri zapisu oporoke so bile prisotne priče: M. Z. (ki je oporoko tudi zapisala), Đ. P. in A. H., ki so se na oporoki podpisali; -oporočitelj je oporoko lastnoročno podpisal;-oporočitelju je bila oporoka prebrana;-oporočitelj je izjavil, da se z njo strinja;-oporočitelj je bil 14.6.2002 sprejet v Klinični center v Ljubljani, kjer je 1.7.2002 umrl. Bistvo kritike tožeče stranke, ki se nanaša na sestavo odločbe v zvezi z obrazložitvijo pokojnikove oporočne sposobnosti, je v trditvi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o zdravstvenem stanju D. N. v nasprotju s podatki iz popisa bolezni. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravdne stranke s pomočjo procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji. Čeprav sodišče listinske dokaze in zapisnike o zaslišanju strank in prič napačno dokazno tolmači, gre le za zmotno dokazno oceno, ne pa za "protispisnost". Ker sodbi nižjih sodišč nimata takšnih formalnih pomanjkljivosti, da ju ne bi bilo mogoče preizkusiti, očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je funkcionalnega značaja, ni podana.

Prikrita polemika z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja, je tudi revizijski ugovor, da iz predloženih listin ne izhaja, da bi oporočitelj hkrati z lastnoročnim podpisom oporoke izjavil, da je to njegova oporoka. Ta trditev je v neposrednem nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, da je D. N., potem ko mu je bila oporoka prebrana, izjavil, da se z njo strinja. Takšna dejanska ugotovitev ne dopušča nobenega dvoma, da gre za zavestno oporočno razpolaganje oziroma izjavo volje, ki je bila podana v obliki in okoliščinah, ki jih predvideva 64. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 73/04, ZD).

Potem ko je uradni preizkus pokazal, da so bili izpolnjeni vsi drugi materialni pogoji za veljavnost oporoke pred pričami po 64. členu ZD, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).