Jedro

Sprejemljive so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izkazana obdolženčeva begosumnost, ki temeljijo na ugotovljenih in obrazloženih okoliščinah, ki ostajajo od odreditve pripora dalje nespremenjene in sicer, da je obdolženec državljan Republike Srbije, kjer ima stalno prebivališče in najožje družinske člane, da ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena dejanska ali osebna navezna okoliščina, saj tukaj nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, niti družine, niti premoženja in tudi ne zaposlitve, pri tem pa se mu očita kaznivo dejanje za katerega je predpisana kazen od 3 do 10 let zapora in denarna kazen. Vse te okoliščine in dejstvo, da kot oče samohranilec sam skrbi za mladoletna otroka, ki živita v Republiki Srbiji, dajejo zanesljivo podlago za sklep, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v svojo državo, ki svojih državljanov ne izroča in se na ta način izognil temu kazenskemu postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obdolženemu D. J. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep se pritožuje zagovornica, ki izrecno ne navaja pritožbenih razlogov. V pritožbi nasprotuje ugotovitvam, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in da so izkazane okoliščine, ki kažejo na begosumnost in ponovitveno nevarnost. Predlaga naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita v vloženi obtožnici, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov na katerih slednji sloni, dokazi pridobljeni tekom preiskave pa utemeljenega suma niso omajali, temveč kvečjemu potrdili. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve povzelo vsebino posameznih dokazov na katerih temelji obtožnica in se tako oprlo na podatke, ki izhajajo iz uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ilegalnega prehoda državne meje, izpovedbe zaslišanih policistov M. M. in J.C., pogodbo o najemu avtomobila, s katerim je obdolženec izvajal prevoz tujcev, izpovedbe zaslišanih tujcev, ki jih je obdolženec prevažal v vozilu, analizo vsebine sporočil na telefonu, ki je bil zasežen obdolžencu, iz katere izhaja komunikacija z osebama ″... in ″...″, podatke Europola Srbije o obdolženčevem prehodu državne meje med Srbijo in Hrvaško, upoštevalo pa je tudi zagovor obdolženca, ki se je pred preiskovalno sodnico sicer zagovarjal z molkom, vendar kljub temu navedel, da vse skupaj obžaluje, da ni imel namena, da bi stvari izpadle tako kot so, da ni bil seznanjen s situacijo in mejnimi prehodi v EU ter zakonodajo ter da je zato nasedel neki neznani ženski. Take, po oceni pritožbenega sodišča prepričljive ugotovitve, skuša zagovornica omajati s ponovnim navajanjem, da utemeljen sum ni podan in da obtožba ni podprte z nobenimi dokazi, da tega ni mogoče zatrjevati niti na podlagi pogovora obdolženca z osebo „..., ker v določenih segmetnih obdolženec niti ne ve o čem „...“ govori, da je želel zgolj prek aplikacije Viber sporočiti, da naj se poskrbi za varstvo njegovih otrok in pojasniti svojo odsotnost, da iz izpovedbe pomožnega policista M. M. ni mogoče sklepati, da je ravno obdolženec bil tisti, ki je vozil avtomobil ob prečkanju meje, policist C. pa samega prečkanja meje ni zaznal in da nihče od tujcev ni potrdil, da naj bi se o prevozu pogovarjal z obdolžencem ali mu karkoli plačal, prav tako pa pri obdolžencu niso našli kakšne večje vsote denarja. S tem ponovno podaja svojo dokazno oceno, čeprav je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 12. 10. 2021 pojasnilo, da drugačne presoje utemeljenosti suma, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more doseči z lastno oceno le dela izpovedbe zaslišanega pomožnega policista M. M., ker iz izpovedb zaslišanih tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji in sicer B.W.in K.T. izhaja, da je obdolženec bil voznik avtomobila, s katerim so se prevažali od Zagreba in prestopili mejo s Slovenijo. Iz izpovedb zaslišanih tujcev pa so jasne tudi okoliščine glede tega, s kom in kako so se dogovarjali o prevozu v Slovenijo ter je nedvomno na ravni utemeljenega suma izkazano, da se obdolženec sicer ni neposredno dogovarjal o prevozu s prebežniki, temveč je pri tem sodeloval v okviru organizirane hudodelske združbe kot voznik. Presoja, kaj naj bi s sporočilom preko aplikacije Viber želel obdolženec kot samohranilec sporočiti, pa bo stvar nadaljnjega dokaznega postopka in ocenjevanja dokazov. Zagovornica tako tudi v tokratni pritožbi ne navaja nobenega utemeljenega razloga, ki bi postavil pod vprašaj pravilnost prvostopenjskega zaključka o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil v obtožnici očitano mu kaznivo dejanje.

6.Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izkazana obdolženčeva begosumnost, ki temeljijo na ugotovljenih in obrazloženih okoliščinah, ki ostajajo od odreditve pripora dalje nespremenjene in sicer, da je obdolženec državljan Republike Srbije, kjer ima stalno prebivališče in najožje družinske člane, da ga na Republiko Slovenijo ne veže nobena dejanska ali osebna navezna okoliščina, saj tukaj nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, niti družine, niti premoženja in tudi ne zaposlitve, pri tem pa se mu očita kaznivo dejanje za katerega je predpisana kazen od 3 do 10 let zapora in denarna kazen. Vse te okoliščine in dejstvo, da kot oče samohranilec sam skrbi za mladoletna otroka, ki živita v Republiki Srbiji, dajejo zanesljivo podlago za sklep, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil v svojo državo, ki svojih državljanov ne izroča in se na ta način izognil temu kazenskemu postopku. Neutemeljeno zagovornica zato trdi, da niso podane nobene objektivne okoliščine, ki bi izkazovale, da je obdolženec begosumen, obdolženčevo sodelovanje z organi pregona in sodiščem ter izražanje pripravljenosti na nadaljnje sodelovanje pa presoje o begoumnosti ne morejo omajati.

7.Prepričljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu izkazana realna in konkretna ponovitvena nevarnosti. Te zaključke je sodišče prve stopnje utemeljilo v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je prepričljivo obrazložilo svoje zaključke o obstoju tako objektivnih okoliščin, ki se nanašajo na obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot tudi subjektivnih okoliščin, ki se nanašajo na obdolženca in ki ostajajo od odreditve pripora dalje nespremenjene. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da teža obdolžencu očitanega mu kaznivega dejanja, način in okoliščine v katerih naj bi bilo očitano mu kaznivo dejanje storjeno, kažejo na ponovitveno nevarnost, saj naj bi obdolženec aktivno in organizirano sodeloval pri ilegalnem spravljanju štirih tujcev v evropske države, ob očitno dobri organizaciji in v pričakovanju zaslužka, s katerim so ta kazniva dejanja v praksi tudi motivirana, v obdolženčevem primeru pa zlasti s tem, da je brez redne zaposlitve, brez premoženja, da preživlja sebe in dva mladoletna otroka le z denarjem, ki ga zasluži s priložnostnimi deli, socialno podporo in otroškim dodatkom, kar skupaj znaša le 150,00 EUR, kar pomeni, da bi mu izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj lahko predstavljalo vir dohodka za preživljanje, zlasti ob trenutni situaciji, ko je ilegalnih prebežnikov na mejah, katerih težke življenjske in socialne razmere se izkoriščajo za pridobivanje lastnega zaslužka vse več. Vse navedeno predstavlja tako tehtne okoliščine, da opravičujejo podaljšanje pripora obdolžencu tudi iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj je podana konkretna in realna nevarnost, da bi z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj ob izpustitvi na prostost nadaljeval. Pritožbeno ponovno izpostavljanja dejstva, da obdolženec doslej še ni bil nikoli kaznovan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške, ter da naj ne bi bil član nobene kriminalne združbe, saj ne pozna in nima nobenih sostorilcev in da se zaveda, da bi sedaj organi pregona bili še bolj pozorni nanj, ne more omajati pravilnosti prvostopenjskega zaključka o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti, zlasti zato, ker je te okoliščine že upoštevalo sodišče prve stopnje in so znane že od odreditve pripora dalje. Čeprav je razumljiva obdolženčeva želja, da bi se vrnil domov in skrbel za svoja otroka, ta okoliščina ne vpliva na na presojo begosumnosti in ponovitvene nevarnosti na način, da bi bilo mogoče sklepati, da navedena razloga za odreditev pripora ne bi bila podana.

8.Ob vseh navedenih okoliščinah je pritrditi tudi presoji sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben za potek postopka, ki ga brez obdolženčeve navzočnosti ni mogoče izvesti in tudi zaradi varnosti ljudi, ki je z nobenim milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti, ter da je pripor še vedno tudi sorazmeren ukrep.

9.Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10.Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.