Jedro

Carinski organ ugotavlja, da tožeča stranka svojih zahtev ni podkrepila s prepričljivimi dokazi ter ni mogoče preveriti ali je naknadna uskladitev cen ustrezna in ali je vračilo carine upravičeno, bi bilo treba, je treba skladno z 2. odstavkom 78. člena CZS poleg preverjanja pri deklarantu opraviti poizvedbe še pri osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Poleg navedenega sodišče še ugotavlja, da bi morala tožena stranka skladno s točko (a). 2. odstavka 29. člena CZS, glede na to da gre za povezani družbi (prodajalec in kupec), o domnevi, da je povezanost vplivala na ceno, deklaranta (tožečo stranko) seznaniti z njenimi razlogi in mu dati zadostno možnost za odgovor.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Carinskega urada Koper, št. DT 4242-1144/2009-2 z dne 14. 12. 2009 se odpravi in se zadeva vrne Carinskemu uradu Koper v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Carinski urad Koper je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za vračilo dela uvoznih dajatev iz naslova carine za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji št. K-33197/8. 12. 2008 Izpostave Luka Koper in sicer po 1. postavki (en kos novega osebnega vozila znamke A., model B. oznake ...). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil po poenostavljenem postopku, s KV št. 11393/04.12/2008, sproščen v prost promet en kos osebnega vozila znamke A. Dne 8. 12. 2008 je bila pri Carinski upravi Koper-Izpostava Luka Koper, vložena dopolnilna deklaracija št. K-33197 za navedeno vozilo, ki je bilo sproščeno v prost promet z zgoraj navedeno carinsko deklaracijo po postopku 4200 (hkratna sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno plačila DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico). Za omenjeno blago je bila prijavljena začasna vrednost blaga, ki je znašala 14.524,00 EUR in je bila določena na osnovi transfernih cen avtomobilov na osnovi „Pogodbe o transfernih cenah“ iz leta 2004 ter „izjave o vrednosti št. 1/2008“, katere je uvoznik, družba E. z Madžarske predložil/deponiral na Izpostavi Luka Koper pred sprostitvijo zadevnega blaga v prost promet. Na osnovi carinske deklaracije je bil obračunan in vknjižen znesek uvoznih dajatev iz naslova carine, po stopnji 10 % v višini 1452,40 EUR. Dajatve so bile obračunane in plačane po dopolnilni deklaraciji v obliki seznama št. 325/2008 z dne 8. 1. 2009 Izpostava Koper, oziroma Izpostava Luka Koper. Tožeča stranka je podala zahtevek za povračilo carinskega dolga po enotni carinski listini št. K-33197/08.12.2008. V zahtevku je navedeno, da ceno za omenjeno blago prodajalec in uvoznik določata kvartalno na podlagi prodajnih uspehov uvoznika in razmer na tržišču, na tej osnovi pa je bila določena dokončna cena in dokončna vrednost pošiljke, sproščene v prost promet po navedeni deklaraciji, v višini 11.439,39 EUR. Dajatve izračunane po novi (dokončni) vrednosti tako znašajo 1143,94 EUR, zato zahteva preveč plačane dajatve iz naslova razlike carine v višini 308,46 EUR. Zahtevku je bila priložena fotokopija deklaracije Izpostave Luka Koper, fotokopija dobropisa št. ARCHU 0901-0050 z dne 31. 12. 2008 ter seznam z navedenimi avtomobili z začasno in dokončno vrednostjo.

Z dopisom z dne 16. 8. 2009 so bile od tožeče stranke zahtevane tabele oziroma podatki za obdobja Q472008, Q1/2009 in Q2/2009: TBR oziroma Profit & Loss Statement za A. SEE; izračun naknadnih uskladitev TC oziroma E.O.C. Retroactive Adjustment; računovodski izkazi oziroma Inkome Statement GMDAT. Tožeča stranka je poslala zahtevano tabelo za obdobje Q2/2009 in tabelo Q3 Sales Report ter Profit & Loss Statement (A. SEE), Sales report, Income Statement-Cum.(GM DAT), Retro TP Calculation za vsako posamezno obdobje Q4/2008, Q1/2009 in Q2/2009 in odgovore družbe A. SEE v angleščini, kasneje pa še prevod dokumenta v slovenski jezik. Po preučitvi zahteve in predloženih listin je bilo ugotovljeno, da je zahtevek neutemeljen. Podatki v tabelah Profit & Loss statement Q 4 /2008 (A. SEE), Sales report Q 4/2008 (A. SEE), Incom statement-Cum. Q 4/2008 (GMDAT) ter Report TP Calculation (oziroma E.O.C. tabela) Q 4/2008 so neusklajeni, za kar tožeča stranka ni podala pojasnil, ki bi vzdržala pravno presojo. Tako je v tabeli Sales Report Q 4/2008 (A. SEE), kot seštevek cen vseh prodanih vozil naveden znesek 103.322.207 EUR, ki predstavlja ceno vozil in stroške prevoza iz Republike Koreje do Luke Koper. Cena vozil pa je v tabeli Profit & Loss Statement (A. SEE) navedena v postavki Material-Purchased Vehicles. Za obdobje Q 4/2008 YTD (1.1.2008-31.12.2008) znaša 595.839.000 EUR, za obdobje Q 3/2008 YTD (1.1.2008-30. 9. 2008) znaša 581.045,000. Razlika med obema pomeni vrednost prodanih vozil izključno v obdobju Q4/2008 (1.10.2008-31. 12. 2008) in znaša 36.737.000 EUR. Strošek prevoza je v tabeli Profit&Loss Statement (A. SEE) naveden postavki Freight-Purchased Vehicles. Za obdobje Q4/2008 YTD (1.1.2008-31. 12. 2008) znaša 17.951.000 EUR, za obdobje Q3/2008 YTD (1.1.2008-30. 9. 2008) znaša 15.050.000. Razlika med obema pomeni strošek prevoza prodanih vozil izključno v obdobju Q4/2008 (1.10.2008-31.12.2008) in znaša 2.901.000 EUR. Vsota cene vozil in stroškov prevoza teh vozil izključno v obdobju Q4/2008 (1.10.2008-31.12.2008) torej znaša 39.638.000 EUR, kar je bistveno manj kot znesek, ki je naveden v tabeli Sales Report Q4/2008 (A. SEE): 103.322.207 EUR.

V tabeli Profit & Loss Statement Q4/2008 (A. SEE) je v postavki Net Sales naveden znesek 706.449.000 EUR, kar naj bi ustrezalo znesku iz postavke Revenue iz tabele Retro TP Calculation (oz. E.O.C. tabela) Q4/2008, ki znaša 705.472.764 EUR (iz primerjave postavk v primeru Q3/2008 sicer izhaja, da sta ta dva zneska identična). V tabeli Profit&Loss Statemen Q4/2008 (A. SEE) je v postavki Operating Profit (pred uskladitvijo) naveden znesek 13.648,000 EUR oz. -1,9 %, kar bi moralo ustrezati znesku iz postavke SEE-Operating Profit Amount iz tabele Retro TP Calculation (oz. E.O.C. tabela) Q4/2008, ki znaša -13.610.739 EUR oz.-1,9 %. Toda v tabeli Profit&Loss Statement Q4/2008 (A. SEE) je v postavki Operating Profit (po uskladitvi) naveden znesek +8.368.000 EUR oz. +1,2 %, kar pa je bistveno več kot znesek, ki je naveden v postavki SEE-OSS OP After Adjustment v tabeli Retro TP Calculation (oz. E.O.C. tabela) Q4/2008, ki znaša +4.363.832 EUR (1.148.376.914 HUF X 0,0038) oz. +0,6%.

Poleg ugotovitve, da podatki iz VIN tabele oz. Sales Report, ki so priloženi k vsakemu zahtevku za povračilo carinskega dolga po posamezni deklaraciji, ne ustrezajo podatkom iz finančnih poročil družb A. SEE in GM DAT in se vrednosti občutno razlikujejo, pa so prikazani dobički tudi v nasprotju z določili iz Pogodbe o transfernih cenah, ki je bila sklenjena med družbama D. in A. SEE (oz. OSS). V Dodatku 1 (metodologija oblikovanja cen) pogodbe se namreč upošteva variabilni dobiček oz. izgubo družbe D. Variabilni dobiček D. naj bi bil, po interpretaciji tožeče stranke enak postavki Net Factory Profit After Adjustment, čeprav v dopisu z dne 4. 8. 2009 navaja, da ga ni mogoče direktno povzeti iz računovodskega izkaza. Taka interpretacija pa je vprašljiva iz več razlogov. V Slovenskih računovodskih standardih (Uradni list RS, št. 118/2005) je določeno, da je razlika med prihodki od prodaje in spremenljivimi stroški prodanih količin enaka t.i. prispevku za kritje (SRS 19.8.). O t.i. variabilnem dobičku običajno govorimo v kontekstu variabilnega dobička na enoto (cena-povprečni variabilni stroški) in bi torej lahko bil razviden le iz tabele, ki bi bila razčlenjena na posamezna vozila. Poleg tega pa iz navedene interpretacije in razporeditve stroškov v Income Statement -Cum. (D.) izhaja, da se stroški pod postavko Total Factory Cost of Sales smatrajo kot variabilni stroški, stroški pod postavko Total Commercial Expense pa kot fiksni stroški. Fiksni stroški že po definiciji naj ne bi bili neposredno odvisni od obsega poslovanja oz. prodaje, medtem ko naj bi se variabilni stroški spreminjali v odvisnosti od obsega poslovanja oz. prodaje. Primerjava finančnih poročil D. po posameznih četrtletjih pa pokaže, da se določene kategorije stroškov, ki se jih smatra kot fiksne stroške (predvsem Administration Expense, Sales Promotion Expense, Consumer Influences Expense), z obsegom prodaje premosorazmerno spreminjajo. Če bi se torej tudi te kategorije stroškov uvrstilo pod t.i. variabilne stroške, bi bil posledično variabilni dobiček D. veliko nižji, nižji pa bi bili tudi dopropisi, izdani družbi A. SEE.

Po prvi točki 6. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, 19.10.1992, vključno z vsemi spremembami; v nadaljevanju CZ), mora oseba, če zaprosi carinski organ za odločbo v zvezi z izvajanjem carinskih predpisov, predložiti vse podatke in dokumente, ki jih ta organ potrebuje za sprejem odločbe. Po prvi točki 879. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11. 10. 1993, vključno z vsemi spremembami; v nadaljevanju Izvedbena uredba) se mora zahtevek za povračilo ali odpust, ki ga spremljajo vsi dokumenti iz člena 6 (1) zakonika, vložiti pri carinskem organu vknjižbe. Na podlagi določil Priloge 24 Izvedbene uredbe in na podlagi 152. člena Izvedbene uredbe v povezavi s 30. členom CZ je možno carinsko vrednost določiti na podlagi knjigovodskih načel. To pa pomeni, da je možno v primeru vnaprejšnje najave upoštevati končno transferno ceno. V zgoraj navedeni Prilogi 24 Izvedbene uredbe je določeno, da za namene uporabe določb carinskega vrednotenja zadevna carinska uprava uporablja podatke skladno s splošno priznanimi računovodskimi načeli v državi, ki je ustrezna glede na zadevni člen. Glede na navedeno se je v predmetni zadevi upošteval tudi 382. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/2006, vključno z vsemi spremembami), ki v 1. odstavku določa, da mora davčni zavezanec zagotavljati našteto dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih cen, in sicer splošno dokumentacijo, posebno dokumentacijo in drugo dokumentacijo, ki dokazuje skladnost transfernih cen s primerljivimi tržnimi cenami. Nadalje isti člen v 2. odstavku določa, da če se transakcije bistveno ne razlikujejo, lahko davčni zavezanec zagotavlja dokumentacijo tudi za dve ali več transakcij s tem, da mora opraviti prilagoditve, za razlike med njimi, če obstajajo. V povezavi z zgoraj obrazloženim se navezujejo tudi Smernice za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave, ki jih je sprejela Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Ugotovi se, da način določanja transfernih cen, kot ga v zahtevku razlaga deklarant, ni v skladu z nobeno od petih metod določanja transfernih cen, ki so opisane v omenjenih smernicah.

Iz vsega zgoraj opisanega je bilo ugotovljeno, da dani pogoji niso izpolnjeni, saj so podatki v tabelah Profit&Loss Statement Q472008, Sales Report Q4/2008 ter Retro TP Calculation neusklajeni in nepojasnjeni. Glede na to, da tožeča stranka svojih zahtev ni podkrepila s prepričljivimi in poudarjajočimi dokazi, temveč so le ti povsem izključujoči, je bilo zaključeno, da je tožeča stranka v času carinjenja pravilno izpolnila predmetno deklaracijo z vsemi zahtevanimi podatki in prilogami, zato je tam navedena vrednost za Carinski urad edina upoštevna. Navedeno temelji tudi na 29. členu CZ, ki v 1. odstavku določa, da je carinska vrednost uvoženega blaga njegova transakcijska vrednost, to pomeni cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti, dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, po potrebi po uskladitvi, opravljeni v skladu s členoma 32. in 33. Člen 236. CZ sicer omogoča, da se uvozne ali izvozne dajatve povrnejo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali da je bil knjižen v nasprotju s členom 220 (2) in zgoraj navedenimi določbami, vendar Carinski urad Koper na podlagi vsega do sedaj navedenega ugotavlja, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji, da se tožeči stranki povrne zahtevani znesek po deklaraciji št. K-33197/08.12. 2008 izpostave Luka Koper, saj je bila plačana dajatev po zadevni deklaraciji, kot že povedano, zakonsko dolgovana. Naknadno preverjanje predmetne deklaracije se je vršilo na podlagi 1. točke 78. člena CZ, ki določa, da lahko carinski organi, po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta, po odobritvi prepustitve blaga deklaracije ponovno pregledajo. Po 2. točki istega člena lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom in se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. V 3. točki navedenega člena je določeno, da če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. Glede na citirano določbo je ugotoviti, da tožeča stranka s podanimi nasprotujočimi in izključujočimi ter pomanjkljivimi listinami ni prepričala carinskega organa, da so bile v času carinjenja uporabljene določbe o zadevnem carinskem postopku na podlagi nepopolnih podatkov, zatorej ni potrebe in tudi ne razloga za novo ureditev položaja, saj bi to pomenilo neupravičen poseg v pravni položaj, ki izhaja iz predmetne carinske deklaracije.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-1-79/2010-2 z dne 26. 3. 2010 zavrnilo pritožbo tožeče stranke. V navedeni odločbi pritrjuje ugotovitvam upravnega organa prve stopnje, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in zaključuje, da vse navedeno pomeni, da ni mogoče preveriti ali je naknadna uskladitev cen ustrezna ter ali sta (in do kolikšne mere bila) dobropis oziroma vračilo carine upravičena. Dobropis namreč vsebuje samo obdobje prilagoditve in znesek, ne vsebuje pa nobene povezave na katere deklaracije oziroma vozila se nanaša. Sicer pa o t.i. variabilnem dobičku običajno govorimo v kontekstu variabilnega dobička na enoto (cena-povprečni variabilni stroški) in bi torej lahko bil razviden le iz tabele, ki bi bila razčlenjena na posamezna vozila. Excelova tabela s stolpci od A do AV, ki je bila prvotno predvidena, vsebuje dve ceni (evropsko in korejsko) in vsota vseh vrednosti v stolpcu R predstavlja prihodek od prodaje vozil določeni OSS (v tem postopku je to družba E.), ki ga je dosegla družba D. v zadevnem četrtletju. Ta podatek pa ni na razpolago, saj ga ne nudi k zahtevku za povračilo priložena tabela VIN. Dejstvo, da družba E. ne more več generirati takšne tabele zaradi sprememb v računovodskem sistemu, pa ne more biti razlog za drugačno odločitev. Poleg tega pa je vprašljivo tudi navajanje, da je variabilni dobiček v splošnih finančnih določilih enak prihodek-variabilni stroški ter navajanje, kateri stroški so fiksni stroški, kar vse ima lahko vpliv na višino dobička družbe D. in posledično na višino dobropisa izdanega družbi E.. V podanih odgovorih se omenja tudi „skupni posel HHR“, ki ni vključen v retroaktivni izračun, teh navedb pa kot pravilno ugotavlja carinski urad ni mogoče preveriti niti potrditi na osnovi predloženih izkazov. Pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno neskladje 480.358.524 (480,4 mio) EUR v tabeli E.O.C. proti 7.893 mio EUR (oziroma 13.892.104 mio KRW po tečaju 31. 12. 2008:1.760 KRW/eur) v Income Statement D., medtem ko vrednosti VP (%) sploh ni mogoče preveriti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je uvoznik/kupec madžarska družba E. (v nadaljevanju kot „OSS“ ekskluzivni distributer vozil, nadomestnih delov ter dodatnih delov za centralno in vzhodno Evropo, za svojo družbo mati, D. kot prodajalca/proizvajalca. OSS uporablja kot eno izmed carinskih izpostav za sprostitev vozil v prost promet Evropske Unije tudi koprsko pristanišče, pri čemer deluje tožeča stranka, kot posredni zastopnik družbe OSS. OSS uporablja Izpostavo Luka Koper za uvoz vozil že skoraj 5 let. Ob začetku uvažanja je OSS skupaj s svojimi finančnimi in davčnimi svetovalci določil postopke za retroaktivno spreminjanje začasne carinske osnove. V letu 2005 je bila o navedenem postopku, ki predstavlja minimalno zahtevo za spreminjanje carinske osnove, obveščena tudi Carinska uprava. Poleg opisa navedenega postopka je bila Carinski upravi posredovana tudi obrazložitev, na kakšen način se izvajajo prilagoditve cene in v kakšnem smislu je treba razumeti posredovane podatke. V letu 2008 je bila Carinska Uprava v Kopru obveščena, da bodo v letu 2008 začasne cene uporabljali tudi v carinske namene. S predmetnim dopisom je bil Carinski urad obveščen o dokumentaciji, na podlagi katere se bo opravila prilagoditev cene oziroma se bo izračunala dokončna cena (Adjusted Final Price). Predmetna dokumentacija je enaka kot dokumentacija, ki je v iste namene predložena carinskim organom v drugih državah članicah EU, ki so jo sprejeli kot ustrezno, ter je skladna z relevantnimi določbami Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti. Glede na navedeno je obseg podatkov, ki je bil priložen predmetni zahtevi, mogoče obravnavati kot obseg, ki je glede na določila Carinskega zakonika in prakso pristojnih administrativnih organov v drugih državah članicah EU, ustrezen in skladen s predpisi EU. Redne spremembe carinske osnove/uvozne vrednosti so nujno potrebne in jih zahteva Politika transfernih cen, dogovorjena med OSS in D., ki sta 1. 1. 2004 s sklenitvijo Pogodbe o transfernih cenah (v nadaljevanju kot „PTC“) implementirali dogovorjeno politiko transfernih cen. Izračun se lahko opravi oziroma preveri na podlagi dokumentov, ki so pripeti tudi predmetnemu zahtevku za vračilo. OSS na začetku postopka določitve cen za vsako modelno leto pripravi oblikovanje cen za vsako prihajajoče vozilo/serijo. D. in OSS z namenom določitev primerne količine in prodajalčeve cene za ciljne osebe izvedeta tržno analizo. Ta analiza lahko vključuje pregled načrtov prodaje, primerjavo drobnoprodajnih cen vozil konkurentov v istem segmentu vozil s predlaganimi znižanji in proizvajalčevo predlagano ceno za nadaljnjo prodajo in maržami prodajalcev. D. in enote prekomorskih prodajnih podružnic, uporabljajo pristop na podlagi tržnih cen. Cene vozil se določijo na podlagi predvidenih prodajnih količin in se določajo tako, da distribucijski enoti omogočijo pokrivanje stroškov in ustrezen donos za distribucijske aktivnosti. Začetna transferna cena za distribucijsko enoto temelji na neto ceni trgovca, zmanjšani za prodajne spodbude in podobne cenovne prilagoditve, minus poslovni stroški in stroški distribucije ter minus ciljni rezultat iz poslovanja (TOP) za distribucijske enote. Transferna cena je podlaga za s strani OSS priporočeni znesek franko ladja ali znesek, ki ga D. zaračuna OSS, ki je začasna vrednost, deklarirana slovenski carini (plus zavarovanje in prevoz) ob uvozu vozil. Končne prilagoditve cen se izvedejo v skladu s PTC. Načeloma se končne cene/določitev carinske vrednosti, dosežejo z izdajo dobropisa/bremepisa D. Dobropisi oz. bremepisi temeljijo na finančnih rezultatih vsake družbe in se knjižijo v računovodskih izkazih D. in OSS. Ti računovodski izkazi so redno revidirani in so bili potrjeni s strani revizorske hiše F. Na podlagi funkcionalne analize poslovanje strank (D. in OSS), kot tudi na podlagi tržne analize je KPMG zaključil, da uporaba metode „modificirane cene za nadaljnjo prodajo“ zagotavlja določitev transfernih cen v skladu z neodvisnim tržnim načelom. Metoda v predmetnem primeru zahteva retroaktivno prilagoditev uvoznih cen, v skladu s katero je v trenutku vložitve carinske deklaracije prijavljena začasna/indikativna cena blaga. Pravilna uporaba postopka navedenega v PTC vodi do prilagoditve uvozne vrednosti/prodajne cene, realni tržni ceni. Glede na navedeno je lahko končna uvozna cena višja ali nižja, in tako posledično pride do potrebnega doplačila uvoznih dajatev ali do vrnitve preveč plačanih uvoznih dajatev. Znesek retroaktivnih prilagoditev je neposredno povezan s poslovnimi rezultati D. in OSS, ter tako odraža tržne pogoje in realne tržne cene oziroma vrednosti. Izbrana metoda določanja transfernih cen je bila sprejeta kot primerna s strani več Carinskih uradov več različnih držav članic EU in je v skladu s Smernicami za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave, ki jih je sprejela Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Prav tako je bila navedena metoda sprejeta s strani Carinskega urada Republike Slovenije z dopisom z dne 15. 7. 2005, v katerem je navedeno, da je glede na predloženi dokument in na opisan način izvršitve ekonomskih transakcij uporaba indikativnih cen (vrednosti) v času oddaje carinske deklaracije za sprostitev v prosti promet, mogoča in skladna z 29. členom CZ. Argument tožene stranke, češ da obstaja dvom, da je variabilni dobiček prikazan napačno, je treba zavrniti, ker sta bili, tako metoda izračuna kot tudi razporeditev posameznih kontov sporočeni, in to že v trenutku, ko je potekala razprava o postopku uvoza in retroaktivnih sprememb carinske osnove v letu 2005. Tako tožena stranka kot tudi ostali carinski uradi ostalih držav članic EU nikoli v preteklosti niso podvomili v metodo izračunavanja. Ravno nasprotno: drugi uradi držav članic EU so celo potrdili uporabljeno metodo izračunavanja. Prav tako je bila metoda izračunavanja potrjena s strani davčnih in finančnih svetovalcev in revizorjev OSS in D. Samo dejstvo, da so predloženi podatki težko berljivi in jih je težje povezati, pa še ne pomeni, da so podatki napačni, ponarejeni ali v neskladju z veljavno davčno in carinsko zakonodajo. Nadalje dejstvo, da OSS ni bila zmožna podatkov zagotoviti v natančno takšni obliki, kot jo je zahtevala tožeča stranka, prav tako ne bi smelo imeti za posledico neupoštevanja predloženih podatkov, četudi posredovanih v drugačni obliki. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da pojasnila tožeči stranki niso zadoščala za pravilno razumevanje predloženih podatkov in preveritev izračuna dokončne cene in zneska zahtevka za povračilo carinskega dolga. V skladu s 3. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES), v primerih, ko s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, ki ureja davčni postopek, torej ZDavP-2. V skladu z 2. odstavkom 4. člena ZDavP-2 mora carinski organ postopati nepristransko. Carinski organ je dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni z zakonom za posamezen primer določeno drugače (1. odstavek 5. člena ZDavP-2). Predmet carinjenja in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za carinjenje, se vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini (2. odstavek 5. člena ZDavP-2). Nadalje carinski organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev carinskega postopka. Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov carinski organ izbere tiste, ki so za zavezanca ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca (6. člen ZDavP-2). V 73. členu ZDavP-2 pa je določeno, da mora carinski organ pred izdajo odločbe po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že Ministrstvo za Finance RS v svoji odločbi z dne 26. 3. 2010 odgovorilo na pritožbene navedbe in kolikor so tožbene navedbe identične pritožbenim navedbam, jih v izogib ponavljanju v tem odgovoru ne ponavlja, ostale navedbe v tožbi pa predstavljajo tožbene novote. Tožeča stranka v tožbi namreč navaja dejstva, ki jih v upravnem postopku ni navajala, prav tako k tožbi prilaga dokumente, ki jih v upravnem postopku ni predložila, tako da tožena stranka z njimi ni bila nikoli seznanjena. Zaradi povedanega predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponavlja navedbe v tožbi, v zvezi z odgovorom tožene stranke, da so v tožbi tožbene novote pa dodaja, da ne gre za tožbene novote pač pa s predloženimi dokazili le dokazuje pravilnost metode in izračuna retroaktivne prilagoditve transfernih cen.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da sta družba D. s sedežem v Koreji in njena hčerinska družba E. s sedežem na Madžarskem med seboj povezani. Družba E. bo primarno prodajala vozila nepovezanim lokalnim preprodajalcem na območju drugih držav članic EU (zunanja prodaja), drugim povezanim osebam znotraj EU pa le v primeru, ko le-te ne bodo imele na zalogi določenih modelov oziroma tipov vozil (povezana prodaja). E. ima tako dve funkciji in sicer grosističnega distributerja vozil trgovcem in zbirnega skladiščenja za druge grosistične distributerje v regiji. Na dan nastanka carinskega dolga sta dobavitelj D. in distributer družba E. imela sklenjeno pogodbo o transfernih cenah (PTC) z dvema dodatkoma, kjer so bila določena osnovna načela pogodbenega odnosa. Pri naknadni uskladitvi transferne cene bosta obe družbi upoštevali načela, da E. ne bo utrpela izgube iz poslovanja, D. pa bo imela cilj najmanj doseči prag rentabilnosti v poslovnem izidu oziroma poslovati z dobičkom. Dokumenti, ki naj bi dokazovali naknadno uskladitev transfernih cen naj bi se predložili v roku 3 mesecev po koncu četrtletnega obdobja in sicer bi družba E. predložila TBR račun (trial balance report) vključno z izračunom čiste prodaje (net sales), ter dobička iz poslovanja (operating profit); E.O.C. izračun naknadnih uskladitev transfernih cen; dobropis ali bremepis (odvisno od okoliščin); dokaz plačila dobropisa oziroma bremepisa ter seznam vseh carinskih deklaracij za posamezno četrtletje.

Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992, o carinskem zakoniku Skupnosti (Uradni list L 302/92 z dne 19.10.1992) in spremembe (dalje CZ) v členu 79 določa, da pridobi neskupnostno blago s sprostitvijo v prost promet carinski status skupnostnega blaga, pri čemer sprostitev v prost promet med drugim zajema tudi uporabo zakonsko dolgovanih dajatev. V poglavju 5 CZ so v členih od 235 do 242 in v Uredbi komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L, št. 253 z dne 11.10.1993) in vse spremembe (dalje Izvedbena uredba) od člena 878 do 909 opredeljeni primeri in postopek povračila in odpusta zneska dajatev. Uvozne ali izvozne dajatve se na podlagi člena 236 (1) CZ povrnejo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali da je bil vknjižen v nasprotju s členom 220 (2) CZ. Kljub temu pa se povračilo ne odobri, če so dejstva, ki so povzročila plačilo ali vknjižbo zneska dajatev, ki ni bil zakonsko dolgovan, posledica goljufivega dejanja udeleženca. Člen 78 CZ z naslovom določa, da lahko carinski organi po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta, po odobritvi prepustitve blaga, deklaracije ponovno pregledajo. Carinski organi lahko po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah, in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Ti organi lahko tudi pregledajo blago, če je to še mogoče predložiti. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. Če se nazadnje izkaže, da znesek dajatev, ki jih je plačal deklarant, presegajo tiste, ki so bile zakonsko dolgovane v trenutku njihovega plačila, je edini potrebni ukrep za ureditev položaja, povračilo preveč plačanega zneska dajatev. To povračilo na podlagi člena 236. CZ se opravi, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe, in sicer predvsem odsotnost goljufivega ravnanja deklaranta in spoštovanje roka, ki je določen za vložitev zahtevka za povračilo.

Pri določanju carinske vrednosti uvoženega blaga je treba upoštevati člen 29 CZ, ki v 1. odstavku določa, da je carinska vrednost uvoženega blaga njegova transakcijska vrednost, to pomeni cena, ki je bila za blago ob prodaji za izvoz na carinsko območje Skupnosti dejansko plačana ali ki jo je treba plačati, po potrebi po uskladitvi, opravljeni v skladu s členoma 31 in 33. ko kupec in prodajalec nista povezana ali, v primeru, da sta povezana, če je transakcijska vrednost v skladu z odstavkom 2 sprejemljiva za carinske namene. V odstavku 2 (a) 29. člena CZ pa je določeno, da pri ugotavljanju, ali je transakcijska vrednost sprejemljiva za izvajanje 1. odstavka istega člena, dejstvo, da sta kupec in prodajalec povezana, samo po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga, da bi se transakcijska vrednost štela za nesprejemljivo. Če je potrebno, se preverijo okoliščine, ki spremljajo prodajo, in sprejme transakcijska vrednost, če povezanost ni vplivala na ceno. Če imajo carinski organi na podlagi informacij, ki jih je zagotovil deklarant ali so jih pridobili iz drugih virov, razlog za domnevo, da je povezanost vplivala na ceno, deklaranta seznanijo z njihovimi razlogi in mu dajo zadostno možnost za odgovor. Na zahtevo deklaranta je treba razloge sporočiti pisno. V odstavku 2 (b) istega člena je določeno, da se pri prodaji med povezanimi osebami transakcijska vrednost sprejme in blago ovrednoti v skladu s 1 odstavkom, če deklarant dokaže, da je ta vrednost zelo blizu eni od naslednjih obstoječih vrednosti v istem ali skoraj istem času:-transakcijski vrednosti pri prodajah enakega ali podobnega blaga za izvoz v Skupnost med kupci in prodajalci, ki niso povezani na noben poseben način;-carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, kot je določen z izvajanje člena 30(2)(c); -carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, kot je določena z uporabo člena 30(2)(d).

Glede na podatke v upravnih spisih in izpodbijano odločbo, ki v obrazložitvi navaja, da tožeča stranka svojih zahtev ni podkrepila s prepričljivimi in poudarjajočimi dokazi, pač pa so le ti povsem izključujoči, ter odločbo organa druge stopnje, ki v obrazložitvi zaključuje, da glede na vse ugotovljeno ni mogoče preveriti ali je naknadna uskladitev cen ustrezna ter ali sta (in do kolikšne mere bila) dobropis oziroma vračilo carine upravičena, sodišče ugotavlja, da je odločitev upravnega organa v postopku vračanja dela uvoznih dajatev, vsaj, preuranjena. Kot je že navedeno CZ v 2. odstavku 78. člena določa, da lahko carinski organi po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah, in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Ti organi lahko tudi pregledajo blago, če je to še mogoče predložiti. Glede na to, da Carinski urad Koper v izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožeča stranka svojih zahtev ni podkrepila s prepričljivimi in poudarjajočimi dokazi, Ministrstvo za Finance RS pa da ni mogoče preveriti ali je naknadna uskladitev cen ustrezna in ali je vračilo carine upravičeno, bi bilo treba, skladno z 2. odstavkom 78. člena CZ poleg preverjanja pri deklarantu opraviti poizvedbe še pri osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Poleg navedenega sodišče še ugotavlja, da bi morala tožena stranka skladno s točko (a). 2.odstavka 29. člena CZ, glede na to da gre za povezani družbi (prodajalec in kupec), o domnevi, da je povezanost vplivala na ceno, deklaranta (tožečo stranko) seznaniti z njenimi razlogi in mu dati zadostno možnost za odgovor. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi tožena stranka ravnala skladno z navedenimi določbami CZ. Tako je naknadna preverjanja deklaracije (čl. 78 CZ) izvajala zgolj pri deklarantu, čeprav iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da le ta niso bila zadostna za nesporen zaključek, da je bila naknadna uskladitev cen, pravilna oz. ustrezna. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je carinski organ podvomil, da je naknadni izračun cen, skladen s Pogodbo o transfernih cenah, ki sta jo sklenili povezani družbi D. - prodajalec in E. - kupec, zato bi moral, ne le zahtevati dopolnjevanja vloge tožeče stranke, pač pa jo skladno s točko (a) 2. odstavka 29. člena CZ, seznaniti z razlogi za domnevo, da je povezanost vplivala na ceno, in ji dati zadostno možnost za odgovor.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi, v skladu s 4. in 2. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) ugodilo in zadevo, skladno s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo Carinskemu uradu Koper v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožeči stranki, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ki v 2. odstavku 3. člena določa, da se tožeči stranki, če je bila zadeva rešena na seji in jo je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR povečani za 20 % DDV, kar skupaj znese 420 EUR.