Jedro

Tožeča stranka se je zaradi motilnega dejanja tožene stranke poslužila samopomoči (po 76. členu Zakona o temeljnih lastinskopravnih razmerjih - ZTLR), zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen neutemeljeni tožbeni zahtevek v delu, kjer je zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, ki ga je vzpostavila že sama. Pač pa dovoljena samopomoč v zvezi z motilnim dejanjem ne posega v pravico do sodnega varstva posesti v tistem delu tožbenega zahtevka, kjer je tožeča stranka zahtevala prepoved bodočih motilnih dejanj (79. člen ZTLR). V tem delu je namreč stranka želela doseči preprečitev morebitnih ponovnih motitvenih dejanj s strani tožene stranke. Sklep sodišča prve s takšno vsebino bi tožeči stranki predstavljal izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko v primeru ponovnega motenja predlagala izvršbo.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep deloma spremeni tako, da se v spremenjenem delu glasi: "1. Toženec S. O., B. 4 je motil tožnika V. B., B. 6 v pravici neovirane uporabe poti po parc. št. 151/2 in 151/1 k.o. B. s tem, da je dne 6.4.1999 ob poti zabil količek, visok ok. 1,10 m, tako globoko v križišče, da mu je onemogočil zavijanje v smeri proti severu v vas.

2. Toženec se je v bodoče dolžan vzdržati takih in podobnih motitvenih dejanj, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka." II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v pravici neovirane uporabe poti s tem, da je dne 6.4.1999 ob poti zabila 7 lesenih kolov, visokih okrog 1,10 m, v dolžini okrog 50 m, preko katerih je napela dve vrsti dvobarvne plastične vrvi, tako da je obstoječo pot zožila za 40 cm, zadnja dva kola pa zabila tako globoko v križišče, da mu je onemogočila zavijanje v smeri proti severu v vas. Zavrnilo je tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo vseh sedmih lesenih kolov s plastično vrvjo vred, na prepoved bodočih motilnih dejanj pod pretnjo denarne kazni v višini 200.000,00 SIT ob morebitnem ponovnem motenju posesti in zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih krištev določb postopka in pri tem priglasila pritožbene stroške. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedla je, da se sicer strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožeča stranka dejansko motena v vožnji. Iz teh ugotovitev pa je sodišče prve stopnje napačno materialnopravno zaključilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka se je bila namreč prisiljena poslužiti samopomoči, saj brez tega ni mogla opravljati svoje kmetijske dejavnosti. Sodišče pa je pravno varstvo tožeči stranki kljub samopomoči dolžno nuditi, vsaj s prepovedjo nadaljnjih motenj, kot je bilo tisto z dne 6.4.1999. Na druge dogodke se tožeča stranka niti ni sklicevala in je vtoževala le ta dogodek, zato pritožniku niso jasni razlogi sodišča prve stopnje, kjer je zapisalo, da sodišče lahko odloča le o dogodku, ki je opisan v tožbi.

Glede taga dogodka pa bi sodišče moralo ugotoviti motenje posesti in odrediti prepoved nadaljnjega motanja. Iz tega razloga so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z izrekom, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zlasti pa tudi ne gre za kršitev po 14. točki, ki jo v pritožbi uveljalja tožeča stranka, ko navaja, da je izrek sklepa v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Za to kršitev bi šlo le v primeru, če bi izrek sklepa nasprotoval samemu sebi ali razlogom sklepa ali pa bi bil nerazumljiv, česar pa v konkretnem primeru ni zaslediti.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z zadnjim posestnim stanjem pred motenjem posesti tožnika z dne 6.4.1999 in ugotovitve o tem, da je v zvezi s tem dogodkom motilno dejanje dejansko predstavljalo le postavitev tistega količka, ki je tožniku onemogočal dotedanjo nemoteno zavijanje v smeri proti severu v vas. Te ugotovitve prav tako kot ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da se je tožnik v zvezi z dogodkom z dne 6.4.1999 poslužil samopomoči, pritožbeno sodišče sprejema za pravilne, saj se nasprotnega v pritožbi niti ne zatrjuje.

V okviru preizkusa izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka pravilno opozorila na napačno uporabo materialnega prava v tistem delu izpodbijane prvostopne odločbe, kjer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke glede prepovedi bodočih motilnih dejanj. Tožeča stranka se je zaradi motilnega dejanja tožene stranke z dne 6.4.1999 poslužila samopomoči (po 76. členu Zakona o temeljnih lastinskopravnih razmerjih - ZTLR), zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njen neutemeljeni tožbeni zahtevek v delu, kjer je zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, ki ga je vzpostavila že sama. Pač pa dovoljena samopomoč v zvezi z motilnim dejanjem ne posega v pravico do sodnega varstva posesti v tistem delu tožbenega zahtevka, kjer je tožeča stranka zahtevala prepoved bodočih motilnih dejanj (79. člen ZTLR). V tem delu je namreč stranka želela preprečiti morebitna ponovna motitvena dejanja s strani tožene stranke, česar s samopomočjo kot obliko varstva, ki je ožje od sodnega, ne bi mogla doseči. Sklep v postopku zaradi motenja posesti, ki vsebuje prepoved bodočih motenj, namreč predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega se dovoli izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve.

O upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov (294. čl Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), odloči sodišče v izvršilnem postopku (1. odstavek 212. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Zavrnitev zahtevka tožeče stranke v delu, s katerim naj bi bilo toženi stranki naloženo plačilo denarne kazni v znesku 200.000,00 SIT v primeru ponovnega motenja posesti, je zato pravilna.

Tožeča stranka je glede na navedeno upravičeno uveljaljala prepoved ponovnega motenja posesti, kot je bilo tisto z dne 6.4.1999. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je motilno dejanje predstavljala le postavitev zadnjega količka, ki je tožniku onemogočal dotedanje nemoteno zavijanje v smer proti severu v vas, je bilo treba v tem delu pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (skladno s 4. točko 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da postavitev preostalih šestih količkov tožeče stranke ne omejuje pri izvrševanju njene dotedanje posesti (česar tožeča stranka v pritožbi niti ni izpodbijala), pa je v tem delu materialnopravno pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka.

Glede na to je bilo treba pritožbo tožeče stranke v preostalem, nespremenjenem delu zavrniti in izpodbijani sklep prvostopnega sodišča potrditi (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega in pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. člena ZPP. Ker je tožeča stranka le deloma uspela v tej pravdi zadevi, je sodišče glede na doseženi uspeh odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške tega postopka (2. odst. 154. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka le v neznatnem delu uspela s pritožbo, sama krije stroške pritožbe (3. odstavek 153. čl. ZPP).