Jedro

Pri opredelitvi poslovne prakse kot zavajajoči morajo biti predhodno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi, določene v generalni klavzuli iz 4. člena ZVPNPP. Vrhovni državni tožilec zato pravilno ugotavlja, da je element generalne klavzule (nasprotovanje zahtevam poklicne skrbnosti) v konkretnem delu opisa prekrška ostal nekonkretiziran, prav tako tudi iz obrazložitve prekrškovne odločbe in sodbe okrajnega sodišča ni mogoče razbrati, da bi pristojna organa ta element ugotavljala in ga obrazložila, zato gre za kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1. Pravna oseba kot trgovska družba svobodno presoja, katere izdelke v trgovini bo ponudila z rednimi cenami in v kakšnem cenovnem razponu, zato je v njeni prosti domeni, na kakšen način bo zasledovala tržne zakonitosti. Če se pri tem katera od drugih konkurenčnih trgovskih družb odloči, da bo enake izdelke ponujala po akcijskih cenah, ki bodo nižje od rednih cen njenih konkurentov, to samo po sebi ne sme biti podlaga za začetek postopka o prekršku zoper trgovsko družbo, ki se za tak tržni ukrep ne odloči in ponuja svoje izdelke po rednih cenah in te oglašuje resnično kot najnižje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku in sodba spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo S., d. o. o., in odgovorno osebo N. P. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije je z odločbo o prekršku z dne 11. 9. 2017 zaradi storitve prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena v zvezi 4. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) storilkama prekrška pravni osebi S., d. o. o., izrekel globo v višini 3.000,00 evrov in odgovorni osebi N. P. globo v višini 300,00 evrov ter jima naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 14. 3. 2019 zahtevo za sodno varstvo obeh storilk zavrnilo kot neutemeljeno in jima naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo, v zvezi z odločbo o prekršku, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Navaja, da sta prekrškovni organ in sodišče pravno napačno ocenili očitano dejanje, zato ta ne predstavlja prekrška po materialnih določbah zakona. Oglaševanje treh določenih pralnih praškov se je nanašalo na redne cene, ki so bile označene na jasnem besedilu na polični etiketi in pred vhodom v trgovino, takšna označba redne cene je predstavljala v razmerju do potrošnika bistveno informacijo, zato ta ni mogel biti zaveden. Kršitev materialnega prava se torej kaže v tem, da ni konkretizacije zavajajoče informacije in generalne klavzule nepoštene poslovne prakse po 4. členu ZVPNPP. Poleg kršitve materialnih določb zakona uveljavlja tudi procesno kršitev, ker je izrek prekrškovne odločbe in sodbe v nasprotju z njunimi razlogi, saj se v izreku odločbe očita uporaba slogana "nikjer ceneje", medtem ko se v obrazložitvi odločbe in sodbe omenja slogan "redna cena – nikjer ceneje", kar je bistvena okoliščina, ker kaže na primerjavo rednih in ne akcijskih cen. Vrhovni državni tožilec zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilkama prekrška, ki sta se v odgovoru v celoti strinjali z navedbami vrhovnega državnega tožilca.

B-I.

4. V skladu z določbo 2. člena ZP-1 nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Skladno z navedenim mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek – kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis ravnanja, ki je v zadostni meri konkretiziran, omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da golo prepisovanje zakonskega besedila ne zadosti standardu konkretizacije dejanjskega stanu prekrška (prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011 in IV Ips 73/2012 z dne 18. 9. 2012).

5. V konkretnem primeru je bila pravna oseba S., d . o. o., spoznana za odgovorno, ker je N. P. kot odgovorna oseba, ki je bila v okviru dejavnosti pravne osebe pooblaščena opravljati delo samostojnega nabavnika, dne 11. 5. 2017 neresnično oglaševala v prodajalni I., slogan "nikjer ceneje" na polični etiketi za 3 vrste pralnih praškov Frosch z navedbo cene 7,59 evrov, ki velja od dne 31. 1. 2017 dalje, pri tem pa je trdila, da v nobeni prodajalni cene oglaševanih izdelkov niso enake ali nižje v času veljavnosti promocije, vendar je bilo dne 9. 5. 2017 ugotovljeno, da so se v prodajalni D., prodajale 3 enake vrste pralnih praškov Frosch z oznako "vedno ugodno" po ceni 4,99 evrov od dne 8. 3. 2017 do dne 11. 7. 2017. To predstavlja zavajujočo poslovno prakso, ki izkrivlja ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže, zaradi česar potrošnik z nakupom teh izdelkov v celjski trgovini S. ni izkoristil cenovne prednosti v obliki najnižje cene, s čimer je pravna oseba kršila 4. točko prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, ter s tem storila prekršek po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP, v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1. Na podlagi istega historičnega dogodka in konkretnega opisa prekrška je bila N. P. kot odgovorna oseba spoznana za odgovorno storitve prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP, v zvezi s prvim odstavkom 15.a člena ZP-1. 6. Ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepošteno poslovno prakso v ramerju do potrošnikov, so uvodoma opredeljene z generalno klavzulo iz drugega odstavka 4. člena ZVPNPP, po kateri so to vsa tista ravnanja, ki nasprotujejo zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivljajo ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga dosežejo ali so mu namenjena oziroma povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če so namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov. Zakon na eksemplifikativen način določa kot nepošteno poslovno prakso predvsem tisto, ki je zavajajoča ali agresivna. Prekršek zavajajoče poslovne prakse je opredeljen v 5. členu ZVPNPP. Na podlagi prvega odstavka citiranega člena se šteje poslovna praksa za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Takšna zavajajoča informacija se med drugim nanaša tudi glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti.

B-II.

7. Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da je v konkretnem primeru podana kršitev materialnega zakona, saj v izreku odločbe o prekršku niso dovolj konkretizirani zakonsko opredeljeni znaki prekrška, zato očitano dejanje ni prekršek (kršitev po 1. točki 156. člena ZP-1). Iz konkretnega dela očitka ne izhaja, katere so tiste zahteve poklicne skrbnosti in na kakšen način sta kršiteljici prekrška ravnali z njimi v nasprotju do te mere, da sta uresničili zakonske znake prekrška. Ni torej jasno, kateri oziroma kakšen standard posebnih veščin in skrbnosti podjetja v razmerju do potrošnikov je prekrškovni organ upošteval ob izdaji odločbe in s katerimi izvršitvenimi ravnanji sta kršiteljici prekrška ta standard kršili. Konkretni del očitka je v kršitvi zavajajoče poslovne prakse po 4. točki prvega odstavka 5. člena ZVPNPP kot posebni kategoriji nepoštene poslovne prakse, zato morajo biti pri opredelitvi poslovne prakse kot zavajajoči predhodno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi, določene v generalni klavzuli iz 4. člena ZVPNPP. Vrhovni državni tožilec zato pravilno ugotavlja, da je element generalne klavzule (nasprotovanje zahtevam poklicne skrbnosti) v konkretnem delu opisa prekrška ostal nekonkretiziran, prav tako tudi iz obrazložitve prekrškovne odločbe in sodbe okrajnega sodišča ni mogoče razbrati, da bi pristojna organa ta element ugotavljala in ga obrazložila, zato gre za kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1. 8. V okviru iste očitane kršitve pa vrhovni državni tožilec tudi utemeljeno zatrjuje, da ni dovolj konkretiziran niti očitek zavajajoče informacije po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP. Iz konkretnega dela opisa prekrška namreč ni mogoče razbrati, v čem je navedba cene 7,59 evrov na prodajni polici trgovine S., ki se je nahajala ob treh določenih pralnih praških Frosch in za katero je bilo ugotovljeno, da predstavlja najnižjo redno ceno na tržišču, zavajajoča zaradi akcijske cene 4,99 evrov za tri enake artikle v trgovini D. Pravnomočno je bilo namreč ugotovljeno, da je pri prodaji treh določenih pralnih praškov Frosch v trgovini S. šlo za redne cene, ki so bile označene z nalepko na prodajni polici z besedilom "redna cena – nikjer ceneje", prodaja izdelkov s takšno ceno pa je bila obrazložena na reklamni tabli pred vhodom v trgovino, prav tako pa tudi na reklamnih letakih in na spletni strani trgovske družbe. Hkrati so se v trgovini D. prodajali enaki trije praški Frosch po ceni 4,99 evrov. Ta je bila sicer res nižja od cene, določene v celjski trgovini S., a je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je šlo za akcijsko ceno, ki je bila časovno omejena na obdobje od 8. 3. 2017 do 11. 7. 2017. Informacija o zagotovljeni najnižji redni ceni treh določenih pralnih praškov Frosch, ki jo je celjska trgovina S. navajala pri svojem oglaševanju, je bila zato sama po sebi resnična, saj je bilo ugotovljeno, da je navedene artikle kršiteljica prodajala od dne 31. 1. 2017 dalje po redni ceni za časovno neomejeno obdobje. Nasprotno stališče bi bilo za kršiteljico pravno osebo kot trgovsko družbo, delujočo po pravilih prostega tržnega obnašanja, neugodno in bi pomenilo prekomeren vdor prekrškovnega prava v konkurenčno pravo in nesorazmerno sankcioniranje. Pravna oseba kot trgovska družba namreč svobodno presoja, katere izdelke v trgovini bo ponudila z rednimi cenami in v kakšnem cenovnem razponu, zato je v njeni prosti domeni, na kakšen način bo zasledovala tržne zakonitosti. Če se pri tem katera od drugih konkurenčnih trgovskih družb odloči, da bo enake izdelke ponujala po akcijskih cenah, ki bodo nižje od rednih cen njenih konkurentov, to samo po sebi ne sme biti podlaga za začetek postopka o prekršku zoper trgovsko družbo, ki se za tak tržni ukrep ne odloči in ponuja svoje izdelke po rednih cenah in te oglašuje resnično kot najnižje.

9. Takšen način oglaševanja pralnih praškov z navedbo najnižje redne cene zato ne predstavlja nejasnega, nerazumnega ali dvoumnega oglaševanja, zaradi katerega bi bil povprečni potrošnik zaveden do te mere, da bi se v vsakem primeru odločil za nakup, za katerega se sicer ne bi. Takšno dikcijo namreč ponujata prvi odstavek 5. člena ZVPNPP in prvi odstavek 6. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu. Zakon in direktiva torej govorita o vplivu zavajajoče informacije, ki v vsakem primeru povzroči, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Vrhovni državni tožilec zato glede na abstraktni dejanski stan pravilno opozarja na nekonkretiziran prekrškovni očitek tudi v luči citiranih določb, saj iz njega ni razvidno, ali so se povprečni potrošniki na podlagi redne cene že odločili za nakup pralnih praškov v celjski trgovini S. oziroma, ali bi se v vsakem primeru odločili za nakup pralnih praškov v tej trgovini. Šele iz obrazložitve odločbe o prekršku, ki jo potrjuje tudi sodba okrajnega sodišča, izhaja, da je na podlagi očitanega oglaševanja pričakovati, da se bo potrošnik za nakup odločil. Ker je že na zakonski ravni opredeljeno, da mora biti zavajajoča informacija takšne narave, da v vsakem primeru pozvroči izkrivljeno ekonomsko ravnanje potrošnika, predstavlja domnevanje prekrškovnega organa in sodišča o potrošnikovem nakupu prenizek dokazni standard za vzpostavitev prekrškovne odgovornosti.

10. Vrhovni državni tožilec tudi utemeljeno opozarja, da sta prekrškovni organ in predvsem sodišče preširoko razlagala pojem bistvene informacije. V konkretnem primeru je bistvena informacija glede oglaševanja omenjenih treh pralnih praškov Frosch predstavljala navedbo o tem, da gre za redno ceno, ki je v primerjavi s cenami v konkurenčnih trgovskih družbah Mercator, Tuš, Lidl in Hofer najnižja. Za potrošnika, ki se v trgovini zanima za nakup določenega izdelka kot predmeta nakupa, je v predpogodbeni fazi bistven podatek o ceni, ki predstavlja vsoto denarja, ki ga bo kot kupec moral plačati za kupljen izdelek. Potrošnik bo v vlogi kupca sklenil kupoprodajno pogodbo, katere bistveni sestavini v luči obligacijskega prava predstavljata predmet in kupnina. V konkretnem primeru je bil potrošnik obveščen o podatku, da je redna cena treh določenih pralnih praškov Frosch v celjski trgovini S. 7,59 evrov, ki pa je kot taka na tržišču najnižja. Iz obrazložitve sodbe pa je mogoče razbrati, da mora potrošnik imeti tudi določene ostale podatke, ki jih potrebuje, da se odloči za nakup, zato po mnenju sodišča ni dopustno prenesti bremena ugotavljanja resničnosti podatka (oglaševanega slogana "nikjer ceneje") na potrošnika. Sodišče je zavzelo stališče, da bistvena informacija ob prikazanem položaju potrošnika, ki se v trgovini ob tako oglaševanem sloganu odloča za nakup izdelka, zajema tudi podatek o drugih konkurentih oziroma njihovih istovrstnih izdelkih, ki jih morebiti ponujajo po nižjih oziroma akcijskih cenah, kar mora dokazovati ponudnik blaga. Takšno materialnopravna razlaga bistvene informacije pa je preširoka, saj take dolžnosti ponudniku blaga oziroma trgovski družbi ne nalaga nobena zakonska določba in hkrati pomeni nesorazmeren varovalni ukrep povprečnega potrošnika. Za slednjega se šteje, da je pri nakupu izdelka pozoren in pazljiv in je zato pritrditi oceni vrhovnega državnega tožilca, da se ob navedbi najnižje redne cene še vedno zaveda možnosti, da je istovrstni izdelek pri drugem ponudniku blaga lahko cenejši v akcijski ponudbi. Od trgovskih družb ni mogoče pričakovati, da bodo za izdelke z oglaševanimi znižanimi rednimi cenami potrošnikom pred nakupom prikazovali vsa znižanja cen teh izdelkov in njihove primerjave z vsemi ostalimi konkurenčnimi trgovskimi družbami, saj ji takšnega ravnanja ZVPNPP ne nalaga in zato opustitev tega ravnanja ne predstavlja prekrška zavajajoče poslovne prakse.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo uveljavljano kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1. Zahtevi za varstvo zakonitosti je zato ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Celju in odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obe storilki prekrška ustavilo. Glede na določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.