Jedro

PUP sicer nima določb o tem, kaj je šteti za nadomestno gradnjo, je pa to določeno v 2. členu (točka 7.3) ZGO-1, ki določa, da je nadomestna gradnja izvedba del, ko se na mestu odstranjenega objekta ali v njegovi neposredni bližini, vendar znotraj gradbene parcele, zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremeni namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta, ki se ga pred začetkom uporabe nadomestnega objekta odstrani. V obravnavanem primeru tako ne gre za nadomestno gradnjo, saj gre za objekte, ki so bili namenjeni proizvodnji, namembnost predvidene gradnje pa je stanovanjska, prav tako pa gre za odstopanje po površini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 1.3.2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Šiška z dne 12.9.2003. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo x. za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo osmih stanovanjskih dvojčkov, dovozne ceste in komunalne infrastrukture na zemljišču, parc. št. 574/1 in 574/2 k.o... Sodišče prve stopnje se strinja z ugotovitvami tožene stranke, da predvideni projekt ni izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Zemljišče predvidenega posega leži na območju, ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 5 Stegne (PUP, Uradni list SRS, št. 20/89 in Uradni list RS, št. 58/92, 63/99). Po dolgoročnem planu občin in mesta L. gre za površine z oznako R, kar pomeni območje razpršene gradnje. Za tako območje velja 13. člen PUP, ki določa pogoje, pod katerimi je na tem območju dovoljena gradnja. Na zemljišču parc. št. 574/1 k.o... je zgrajena poslovna stavba v izmeri 253/2, dvorišče 3862 m2, zemljišče parc. št. 571/2 k.o... pa je del poslovne zgradbe v izmeri 2 m2. V naravi je zgrajenih več objektov, nekateri od njih že pred letom 1967, nekateri pa po tem letu in zanje ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Upravni organ je ugotovil, da so se vsi objekti uporabljali za potrebe železokovinske dejavnosti in so deloma zidani, deloma leseni, vsi pritlični, nekateri le delno zaprti ali le nadstrešnice. Predlagane gradnje 16 stanovanjskih hiš (8 stanovanjskih dvojčkov) ni mogoče šteti za nadomestno gradnjo. Predvidena gradnja ne ustreza pogoju iz 7. alinee 13. člena PUP. Prav tako niso izpolnjeni pogoji iz 8. alinee 13. člena PUP. Iz uradnih evidencah izhaja, da gre za poslovno stavbo, zato ni odločilno, v kakšne namene se prostori dejansko uporabljajo, ampak v kakšne namene so bili zgrajeni ter ali veljajo za dovoljeno gradnjo. Ker v obravnavani zadevi nista izpolnjena že osnovna pogoja po PUP oziroma Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/2002), in sicer, da v tem primeru ne gre za nadomestno gradnjo in ne za spremembo dejavnosti, po presoji sodišča ni potrebe, da bi se upravna organa opredelila do predloženega izvedenskega mnenja, iz katerega naj bi izhajalo, da ne gre za bistveno odstopanje v tlorisni površini. Zavrača ugovore, ki se nanašajo na Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) in navaja, da se za konkretne gradnje oziroma izdajo dovoljenj uporabljajo prostorski izvedbeni akti, ki veljajo za konkretno območje in določajo pogoje za gradnjo na tem območju. Glede ugovorov v zvezi z lokacijsko (urbanistični) informacijo sodišče pojasnjuje, da mora na podlagi 66. člena ZGO-1 pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, sestavni del projekta pa je tudi lokacijska informacija (57. člen ZGO-1). Upravni organ pa pri izdaji dovoljenja ni vezan na vsebino lokacijske informacije, ki jo izda organ lokalne skupnosti, temveč je pri odločanju samostojen, v skladu s pooblastili, ki mu jih daje ZGO-1. Tožeča stranka v pritožbi in dopolnitvi pritožbe uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju in ni razumljiva. Po njenem mnenju je v tem primeru izvedeniško mnenje pomembno in bi se upravni organ moral opredeliti do njega. Napačno je uporabljena določba 13. člena PUP. Na predvidenem območju gradnje se ne nahajajo kmetijski objekti, kar po njenem mnenju pomeni, da je dopustna sprememba namembnosti obstoječih objektov (8. alinea 13. člena PUP). Meni, da bodo dosedanji objekti tudi stanovanjski, ker so ljudje, ki v njih živijo, na teh naslovih uradno prijavljeni. Smiselno ponovi tožbene navedbe v zvezi z lokacijsko informacijo in ZUreP-1. Meni, da so ji kršene pravice iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vloženo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Pritožba ni utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilno oprta na 66. člen ZGO-1 in 13. člen PUP. Po določbah 66. člena ZGO-1 mora gradbeno dovoljenje temeljiti na projektih, ki so med drugim tudi v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Predlagana gradnja leži na območju, ki se ureja na podlagi PUP. V 13. členu PUP med drugim določa, da so na območjih z oznako R (razpršena gradnja), kamor sodi tudi območje, kjer je predvidena zadevna gradnja, tu dovoljene gradnje objektov, ki neposredno služijo kmetijski proizvodnji, kot so hlevi, silosi, strojne lope, rastlinjaki ipd. in gradnja stanovanjskega objekta v sklopu kmetije; ob sočasni rušitvi obstoječega objekta je dovoljena nadomestna gradnja, ki po svojih gabaritih oziroma površini bistveno ne odstopa od obstoječega objekta; dovoljena je tudi sprememba namembnosti nekmetijskih objektov za potrebe dejavnosti, ki po namenu ne odstopajo od ostalih dejavnosti v območju in ne povzročajo motenj v okolju. V obravnavanem primeru predvideni objekti niso objekti, ki bi bili namenjeni kmetijstvu ali, ki bi se gradili v sklopu kmetije. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v zadevi tudi ne gre za spremembo namembnosti obstoječih objektov. PUP nima določb o tem, kaj je šteti za nadomestno gradnjo, pač pa je v 2. členu (točka 7.3) ZGO-1 določeno, da je nadomestna gradnja izvedba del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta ali v njegovi neposredni bližini, vendar znotraj gradbene parcele, zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremeni namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta, ki se ga pred začetkom uporabe nadomestnega objekta odstrani. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov spisa pa gre v obravnavanem primeru za objekte, ki so bili namenjeni proizvodnji (betonarna in železokrivnica). Torej gre za objekte, katerih namembnost je drugačna od stanovanjske (predvidena gradnja osmih stanovanjskih dvojčkov), ki kot izhaja iz podatkov spisa, tudi po svoji površini odstopa od predvidenih objektov. Upoštevaje navedeno se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, ki je pritrdilo ugotovitvam upravnega organa, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji za nadomestno gradnjo in tudi ne pogoji PUP, ki se nanašajo na območje razpršene gradnje in so določeni v 13. členu PUP. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi, glede na dejansko stanje ugotovljeno v upravnem postopku, materialno pravo pravilno uporabljeno.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati ugovori, ki so bili uveljavljeni že kot tožbeni ugovori in jih je v pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka smiselno le ponovila, po presoji pritožbenega sodišča pa jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Pritožbeno sodišče zavrača uveljavljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po presoji pritožbenega sodišča je obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi razumljiva, v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in niso med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede tistih bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pritožnikovo zatrjevanje, da je bil v obravnavani zadevi kršen 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic. Načelo enakega varstva pravic pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva pravic. Splošna enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika, kar v postopku pred sodišči pomeni, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Pritožnik pa v pritožbi ne navaja nobenega konkretnega primera na podlagi katerega bi se lahko ugotovilo, da je bilo ob enakem dejanskem stanju drugače odločeno, ampak se le pavšalno sklicuje na zadeve, v primerjavi s katerimi naj bi mu ne bi bilo omogočeno enako obravnavanje. Zgolj pavšalno zatrjevanje o neenakem obravnavanju pa še ne pomeni, da je bila kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1.