Jedro

Tožba, vložena zaradi nezakonitega dejanja, s katerim je bilo poseženo v ustavno pravico do sojenje brez nepotrebnega odlašanja, mora imeti vsebino, določeno v 3. odstavku 28. člena ZUS. Če tako vsebino ima, sodišče nima podlage, da tožbo zavrže kot nepopolno samo zato, ker je kot tožena stranka navedena Republika Slovenija, ampak mora tožbo obravnavati po vsebini.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

2. Odločitev o stroških se pridrži do končne odločitve.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zaradi varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS). V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da Republika Slovenija, zoper katero je vložena navedena tožba, ne more biti pasivno legitimirana v upravnem sporu. Po določbi 3. odstavka 18. člena ZUS je namreč tožena stranka le državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija. Kljub temu, da navedena določba ZUS opredeljuje samo akt, sodišče meni, da je glede tožene stranke enako obravnavati tudi tožbo zaradi dejanja, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika. Ker tožnik kljub pozivu sodišča, da odpravi navedeno pomanjkljivost tožbe, te ni odpravil, ampak je vztrajal, da je tožena stranka Republika Slovenija, je sodišče tožbo zavrglo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je vprašanje obstoja pasivne legitimacije vprašanje utemeljenosti zahteve, torej materialno pravno vprašanje, zato sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da Republika Slovenija ni stranka v upravnem sporu zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V tem upravnem sporu je tožnik uveljavljal dva zahtevka in sicer ugotovitev kršitve navedene ustavne pravice in plačilo odškodnine zaradi kršitve ustavne pravice, katero mu je dolžna plačati Republika Slovenija. Za izplačilo odškodnine ni pasivno legitimirano sodišče. V razmerju vprašanja utemeljenosti odškodninskega zahtevka je vprašanje kršitve ustavne pravice predhodno vprašanje. Ali je bila kršena tožnikova ustavna pravica do sojenja v razumnem roku, je vprašanje, ki se mora najprej rešiti, da se lahko potem odloča o odškodnini. Zato nikakor ne more biti za sojenje pristojno redno sodišče. Nelogično in nesmiselno bi bilo, da bi moral tožnik npr. pred Upravnim sodiščem RS zahtevati ugotovitev, da je bila njegova pravica kršena, potem pa pred rednim sodiščem zahtevati plačilo odškodnine. Če je Upravno sodišče RS pristojno odločati o kršitvah ustavnih pravic, mora odločati tudi o odškodninskih zahtevkih, ki nastanejo zaradi kršitve ustavnih pravic. V nasprotnem primeru bi bil upravni spor, ki ga zagotavlja Ustava RS v 157. členu nesmiseln. Smisel varstva ustavnih pravic v upravnem sporu je, da se hitro in učinkovito odloči, ali je bila ustavna pravica kršena, da se njena kršitev odpravi, ter, da se oškodovancu prisodi odškodnina. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo uveljavljal sodno varstvo ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre torej za spor po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS v zvezi s 62. členom ZUS, to je spor zaradi nezakonitega dejanja, s katerim je bilo poseženo v ustavno pravico. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS, za kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni imelo podlage. Na podlagi navedene določbe sodišče tožbo zavrže v primeru, ko je tožba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče obravnavati, ob nadaljnjem pogoju, da tožnik tudi na poziv sodišča pomanjkljivosti ne odpravi. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožba, ki jo je vložil tožnik zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila pomanjkljiva. Tožnik je v tožbi navedel dejanje, s katerim je bilo poseženo v ustavno pravico, kot tudi kdaj, v katerem postopku in katero sodišče je kršilo ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V tožbi je postavil tudi določen zahtevek, da se poseg v ustavne pravice odpravi ter zahteval odškodnino. Prav to pa so tisti podatki, ki jih za tožbo zaradi nezakonitega dejanja določa 3. odstavek 28. člena ZUS. Glede na navedeno sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbo zavrglo, nepravilno uporabilo določbo 29. člena ZUS. In ker je to vplivalo na odločitev, saj bi moralo sodišče o tožbi odločiti po vsebini, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS.

Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 163. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.