Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da pogrešane živali ne morejo biti pravno priznana škoda.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da 3. točka izreka pravilno glasi: "Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka." V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem (zavrnilni del sodbe) in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 2.411,95 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 1.087,47 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka je po preteku pritožbenega roka, to je 1. 12. 2009 (list. št. 126) vložila dopolnitev pritožbe. Teh navedb pa pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati, saj je pritožbeni rok prekluziven in kasnejše navedbe niso upoštevne. Tako je upoštevalo le pravočasno pritožbo z dne 28.10.2009. V pravočasni pritožbi tožnik trdi, da je sodišče narobe zavrnilo zahtevo za manjkajoče živali, katerih ostankov komisija ni našla. Sodišče šteje, kot da so to pobegle živali in da niso izginule. Za te ne prisodi odškodnine. Pogrešane so lahko ranjene, ogrizene in nekaj časa živijo, nato pa poginejo ali izginejo. O tem sodba nima razlogov, zato gre za 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo o tem dopolniti dokazni postopek in že zaslišane priče, predvsem pa tožnika, AS in izvedenca ponovno zaslišati. Na glavni obravnavi 8.4.2009 je povedal, da je za pogrešano žival štel že, če je bila zaklana, pa ni imela številke v ušesih. Komisija je torej tako žival štela za pogrešano, čeprav je bil bil kadaver najden, pa brez številke. Zato je bilo narejeno napačno število. Po zaslišanju izvedenca je na zadnjem naroku tožnik predlagal, da dodatno zaslišijo tožnika in AS o tem, ali je ob ogledu in popisu bila šteta čreda na terenu. Sodišče pa temu dokazu ni ugodilo, zato je ostalo dejansko stanje o pogrešanih živalih zmotno ugotovljeno. Sodišče se ne strinja z dokazno oceno, da ni dokazov, da je te živali imel in da so kasneje izginile zaradi napada. Njegovi podatki so bili vnešeni ob ogledu komisije, kar se je zgodilo dan do dva po samem napadu zveri. Sodišče ne pove, zakaj mu ne verjame. Vedno ob napadih so bile tudi pogrešane živali. To je povedal izvedenec, tudi priča EG je to izpovedal. Ne drži, da bi tožnik pri pogrešanih živalih lahko navedel oznake, kar bi lahko ugotovil pri popisu škode oziroma, ko so šle iz paše ob striženju. Njegove živali se neprestano pasejo na pašniku in jih ni vsakodnevno gnal iz paše. AS je izpovedal, da je imel lastnik veliko čredo živali in da ni bilo možno napisati vseh evidenčnih številk živali. To je bilo možno, je če bila čreda manjša. Sodišče ne pove, zakaj ne verjame zapisniku, če verjame glede pobitih živali. Tožnik je svojo čredo po vsakem napadu izpopolnjeval in to je tudi tokrat izpovedal. Če ne bi utrpel škode, črede ne bi dopolnjeval. Sodišče bi lahko odločilo tudi po prostem preudarku na podlagi 1. odst. 216. člena ZPP. Zato je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odst. 339. člena v zvezi z 216. členom. Sodišče je napačno odmerilo škodo za pomorjene živali, ko je odmeril ovco v višini 60,00 SIT, kot ugotavlja izvedenec v dopolnilnem mnenju. To naj bi povedal priča EG, kar pa ne drži in gre za absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. EG je na obravnavi 8.4.2009 povedal, da je cena vključevala tudi indirektne stroške za lovljenje živali in brejo živino, ne pa tudi stroškov za nakup novih živali. Zato bi moralo prišteti tudi odškodnino za nove živali v višini 1.265,99 EUR. Sodišče je zmotno odmerilo stroške in ugotovilo, da je tožeča stranka uspela le 9 %. Tožnik je uspel v celoti po temelju, saj je tožena stranka nasprotovala tudi temelju. Zato so stroški tožnika 55 %.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o pravdnih stroških.

Tožnik v zadevi zahteva odškodnino za pobitih 45 ovac, 10 koz, 17 jagnjet in 5 kozličev. V istem obdobju je bilo v napadih potrditvah tožnika pogrešanih 60 ovac, 5 koz, 13 kozličev in dva jagnjeta. Tožnik je prejel odškodnino le za pobite živali, in sicer 13.424,30 EUR. Po opravljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik prejel nekoliko prenizko odškodnino za pobite živali. Glede pogrešanih živali pa sodišče ni sledilo tožniku, da bi dokazal, da so bile te živali v takšnem številu res pred škodnimi dogodki in da so se živali kasneje vrnile oziroma, ali jih je sam našel. Zahtevek za zatrjevane pogrešane živali je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na Zakon o divjadi in lovstvu (Ur. list RS, št. 16/04 in naslednji). Pravilno je tudi ugotovilo, da je odgovornost tožene stranke za zatrjevano škodo objektivna in da je eden izmed elementov za nastanek obveznosti tožene stranke, dokazana pravno priznana škoda.

Tožena stranka je najprej trdila, da toženec ni ravnal kot skrben gospodar in da bi lahko škodo preprečil. Vendar je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja in zaslišanja tožnika ugotovilo, da je storil vse, da bi škodo preprečil. Zato ta ugovor tožene stranke ni bil utemeljen.

Zato je tožena stranka ugovarjala zahtevku za izginule živali in višini zatrjevane škode za pomorjene živali. Sodišče je glede višine postavilo izvedenca in pri tem priznalo tožniku v izvedeniškem mnenju ocenjeno škodo za pomorjene živali. V pritožbi glede tega pritožnik trdi, da je izvedenec zmotno ugotovil škodo na 60.000,00 SIT za pomorjeno žival. V svojem izvedeniškem mnenju je izvedenec ocenil še škodo zaradi nabave nove črede, vendar kot posebno postavko. Zmotno meni pritožba, da sodišče ni upoštevalo 60.000,00 SIT za posamezno ovco oziroma, da bi od tega zneska odštelo določen znesek. Sodišče je sledilo izvedeniškemu mnenju, priznalo 60.000,00 SIT za ovco. Pač pa ni upoštevalo posebnega zneska za nakup nove živali. Treba je tudi povedati, da tožnik toži posebej škodo zaradi izginulih živali in ne specificira odškodnine kot škode za nakup novih živali. Ta pristop bi bil tudi zgrešen, saj ne more zahtevati obojega. Sodišče je ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi ob dogodkih izgubil zatrjevane živali, prizna pa odškodnino za vrednost pobitih živali po oceni izvedenca.

Glede pogrešanih živali je treba izhajati iz trditvene podlage v tožbi. Tako že v tožbi tožnik navaja, da ima "približno120 do 150 ovc in koz". Trdil je, da je v letih 2003 do 2004 zaradi napada volka in medveda izgubil tiste živali, ki so jih našli pomorjene. Teh je bilo 45 ovac, 10 koz, 17 jagnjet in 5 kozličkov. V tožbeni podlagi pa je, da bi bilo pogrešanih 60 ovac, 5 koz, 13 kozličev in 2 jagnjeta. To pa pomeni, da bi tožnik od zatrjevanih 120 do 150 ovac skupaj izgubil 105 ovac (če upoštevamo zatrjevane pomorjene ovce in pogrešane ovce) in da je bilo pogrešanih živali več kot pomorjenih.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pristop sodišča, da tožniku ne gre odškodnina za pogrešane živali, ker da se v praksi takšna odškodnina ne priznava, zgrešeno. Pravilna uporaba 4. odst. 52. člena Zakona o divjadi in lovstvu pomeni, da je škoda opredeljena kot zmanjšanje ali izguba vrednosti poškodovane ali pokončane domače živali. Če živali zaradi škodnega dogodka tožnik nima več in je to posledica napada volka ali medveda, je to za tožnika škoda. Vendar je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo in tu se pritožbeno sodišče s sodiščem prve stopnje strinja, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi v teh napadih izgubil število živali, kot jih je na zapisniku zapisal. Pritožba zmotno meni, da bi sodišče moralo ugotoviti število izginulih živali po prostem preudarku. Tožnik je zatrjeval točno število oziroma to, kar je zapisal v zapisnik in sodišče prve stopnje mu ni sledilo. Če sodišče ne sledi tožniku glede obstoja izginulih živali, ni mogoče uporabiti določbe iz 216. člena ZPP. Ne gre za prosti preudarek, če sodišče tožniku ne sledi. Ravno tožnik je podal te podatke na zapisnik in sodišče mu ni sledilo. Očitana relativna bistvena kršitev odločb ZPP, ni podana. Tudi izvedenec ni omenil, koliko živali se "povprečno" lahko izgubi ob napadu zveri. Tako sodišče ni imelo zadosti podlage za pristop po 216. členu ZPP.

Pritožnik meni, da bi sodišče moralo slediti predlogu tožnika in ponoviti dokaz z njegovim zaslišanjem, ponovno zaslišati priče o tem, ali so ob ogledu in popisu ter izdelavi zapisnika šteli čredo na terenu. Sodišče prve stopnje je na ta dokazni predlog pravilno ugotovilo, da je priča DP, ki je bil pooblaščen za ocenjevanje škode pri tožniku kot pooblaščenec ministrstva izpovedal, da so na kraju samem ugotovili samo število pomorjenih živali, v opombe pa navedli pogrešane. Po izpovedbi priče AM je to bila opomba lastnika.

Prvič v pritožbi tožnik trdi, da naj v zapisnikih ne bi bile vpisane vse pobite živali, katerih kadavri so bili najdeni. Gre za navedbe v zvezi s tem, da naj bi popisali le evidentirane živali, ne pa pobitih živali, brez oznak v ušesih. To ne izhaja iz izvedeniškega mnenja in dokazov, na katere se je sodišče prve stopnje oprlo. Gre tudi za nedovoljeno novoto, saj pritožnik ne pojasni, zakaj teh navedb ni mogel navesti prej.

Na zadnji obravnavi je res tožeča stranka predlagala, da se ponovijo dokazi z zaslišanem dolžnika in priče AS o tem, ali se je ob ogledu in popisu ter izdelavi zapisnika štela čreda na terenu. Vendar je sodišče pravilno ugotovilo v sodbi, da ni bilo jasno, koliko je imel tožnik živali oziroma, kako velika je bila čreda Pritožbeno sodišče pa dodaja, da celo tožbo tožnik začne z navedbami, da ima cca. 120 do 150 glav drobnice. To pomeni, da tudi ob vložitvi tožbe ni vedel, koliko glav žival ima. Zato ta način ugotavljanja škode, ne more biti pravno relevanten. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dodatno predlagane dokaze.

Obširno pritožnik navaja, da so izvedenec in priče povedali, da je ob vsakem napadu zveri tudi nekaj pogrešanih živali. To je v spisu v procesnem gradivu res ugotovljeno, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo ta del tožbenega zahtevka iz razloga, ker tožnik ni dokazal obstoja in števila števila pogrešanih živali. Tudi ni predlagal, da bi sodišče po prostem preudarku to ugotovilo. Res je tudi, da izvedenec tudi ugotovi, da ne more povedati, koliko se povprečno živali izgubi ob takem napadu. Zato je sodišče prve stopnje moralo ubrati pristop, kaj od zatrjevane škode je tožnik dokazal. Dokazno breme glede obstoja škode pa je na strani tožeče stranke. Pri tem ni pomembno dejstvo, kot v pritožbi meni tožnik, da je odločilno, da živali niso bile vse evidentirane oziroma niso imela v ušesu oznake. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik veliko čredo živali. Odločilno je, koliko tožnikovih živali je tožnik zaradi napada zveri v relevantnem času izgubil. Res je tudi, da tožnik ni priglasil, da bi kasneje kakšne živali našel ali našel njihova trupla.

Ne more biti tudi relevantno dejstvo, da je tožnik prijavil kasneje na zapisnik pogrešane živali, ko so šteli čredo. Če bi želel tožnik, da sodišče upošteva ta način ugotavljanja števila, bi moral najprej dokazati, koliko je imel živali pred škodnim dogodkom, Tega pristopa ni ubral in zato ni mogoče spreminjati višine ugotavljanja škode. Pač pa utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče napačno odločilo o pravdnih stroških. Tožeča stranka je oporekala tako temelju kot višini tožbenega zahtevka. Za izvedenca je založil tožnik. Upoštevaje 2. odst. 154. člena ZPP, je bilo treba naložiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 3. odst. 154. člena ZPP. Tožnik je uspel le glede pravdnih stroškov, v preostalem delu pa s pritžbo ni uspel. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožnik je trdil, da sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev in sicer glede pojma pogrešanih živali. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je v tem delu opredelitve pravno relevantnega pojma pravno priznane škode, res sodišče prve stopnje zmotno štelo, da pogrešane živali ne morejo biti pravno priznana škoda. Vendar gre v tem delu za zmotno uporabo materialnega prava, kar pa ob dejstvu, da tožnik ni dokazal, koliko živali je bilo pogrešanih, ne more predstavljati zatrjevanega pritožbenega razloga. Pritožba še meni, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo izpovedbo priče EG. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je za škodo za umorjene živali bilo treba upoštevati cenitev izvedenca. Pri tem ni pomembno, kaj je izpovedala priče EG, saj sodišče ni priznalo stroškov za nadomestilo novih čred, saj ta škoda tudi ni bila zahtevana. Tožnik je le zahteval odškodnino za izginule živali.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu ZPP.