Jedro

Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje glede na vrednost in pomen predmeta (neuporaba igralnega aparata oz. zamenjava z lastnim) utemeljeno zmanjšalo nesorazmerno visoko dogovorjeno pogodbeno kazen.

Izrek

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožeči stranki 221.026,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1992 dalje do plačila in da ji povrne pravdne stroške v znesku 1.228,80 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1992 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Prisojeni znesek je pogodbena kazen za toženkino protipogodbeno ravnanje, ko je v svoj gostinski lokal namestila lasten igralni avtomat, prenehala pa je uporabljati igralni avtomat tožeče stranke.

Pri tem je sodišče dogovorjeno pogodbeno kazen zmanjšalo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožuje se proti zavrnilnemu delu sodbe in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnica je preračunljivo zaradi večjega dobička nadomestila igralni avtomat tožeče stranke s svojim. Slovenija je zasičena s temi avtomati, zato tožeča stranka ni mogla nadomestiti izpada dobička s postavitvijo avtomata drugje. Tožena stranka tudi ni z ničemer dokazala, da obstajajo okoliščine, ki bi kazale na utemeljeno zmanjšanje dogovorjene pogodbene kazni. Tudi sicer se diciplina v tržnem prometu stalno zmanjšuje. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka se pritožuje proti obsodilnemu delu zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožeča stranka ni utrpela nikakršne škode, saj je igralni avtomat prenesla takoj po prevzemu na kegljišče, ki ga upravlja zasebnik I. I.. Aparat na prejšnjem mestu ni bil več donosen, kar je ugotovila tožena stranka po namestitvi svojega aparata. Odškodnina torej tožniku ne gre. Pogodbena kazen pa je pretirana. Ne bi smela presegati zneska 30.000,00 SIT. Dejstvo je, da je tožnik ponujal toženi stranki aparat za znesek 4.000 DEM v tolarski protivrednosti. Tožena stranka sicer ni pravilno ravnala, ob upoštevanju njene premoženjske koristi pa bi bilo napačno, če bi plačala tolikšno vsoto, kot je določena v sodbi. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožena stranka na podlagi pogodbe z dne 17.7.1991 v svoj gostinski lokal namestila igralni avtomat, last tožeče stranke, pri tem pa se je med drugim zavezala tudi, da v času, ko bo tam postavljen ta igralni avtomat, ne bo uporabljala igralnih avtomatov ne svojih ne od drugih firm (člen 7 pogodbe). V nasprotnem primeru pa se je obvezala plačati pogodbeno kazen, v znesku, ki ustreza povprečnemu letnemu doseženemu brutto izkupičku tega avtomata (člen 9 pogodbe). Nesporno med strankama je nadalje dejstvo, da je tožena stranka kršila določila pogodbe iz člena 7 ter prenehala uporabljati igralni avtomat tožeče stranke, ko je v lokal namestila lastni igralni avtomat. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je znesek pogodbene kazni, uveljavljen v tej pravdi in izračunan na podlagi citiranega 9. člena pogodbe, to je 552.577,00 SIT, previsok. S to oceno, se pritožbeno sodišče strinja. Po členu 274 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Znesek, na katerega je sodišče prve stopnje znižalo pogodbeno kazen, to je 21.026,00 SIT, pomeni po izračunu 40 % od vtoževanega zenska 552.566,00 SIT. To pa je glede na vrednost in pomen predmeta, ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, tudi dejstva, da je tožeča stranka po prekinitvi pogodbe lahko razpolagala z obravnavanim aparatom, nedvomno primeren znesek. Pri tem pa ni pomembno dokazovanje višine škode, kakršna naj bi ali naj ne bi nastala tožeči stranki. Po določilu člena 275 ZOR ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki jo je utrpel, in celo če ni pretrpel nobene škode.

Sodišče prve stopnje je torej pri svoji odločitvi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določila materialnega prava. Obenem pa ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 365/2 v zvezi s členom 354/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbi je bilo zato treba kot neutemeljeni zavrniti.

Določila ZOR in ZPP so bila uporabljena na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.