Jedro

Po prvem odstavku 91. člena ZIS lahko ne glede na določbo 88. člena tega zakona igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Iz drugega odstavka citiranega člena izhaja, da je napitnina, opisana v prvem odstavku tega člena, sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da iz navedene določbe ne izhaja, da se celoten znesek napitnin (napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja) izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače zaposlenih. Posledično temu pa je pravilno razlogovalo, da se iz prihodka iz naslova napitnin krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače (torej tudi davke in prispevke) in da je bila tožnica upravičena do izplačila dela napitnine v neto znesku, zmanjšanem za predpisane dajatve od pripadajočega bruto zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka iz naslova razlike v plači obračunati in plačati od posameznih mesečnih bruto zneskov razlik, ki izhajajo iz te točke izreka, predpisane prispevke in davke, obračunane neto zneske pa izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15 dne v mesecu za pretekli mesec. V II. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 299,87 EUR v 15 dneh.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, ki jih je podala v svojih pripravljalnih vlogah, s čimer je kršilo tudi 22. člen Ustave RS. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001. Poleg tega navaja, da v sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni prekinilo postopka in začelo postopek za presojo ustavnosti 91. člena ZIS. V pritožbi nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi o njenem tožbenem zahtevku ni pravilno upoštevalo pojma plače, saj gre po veljavnih predpisih vedno za bruto plačo. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 257/2004 z dne 4. 12. 2008. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 91. člen ZIS razlagalo napačno. Pri razlagi citiranega člena bi moralo upoštevati tudi amandma k ZIS 553-V, ki je bil v drugi obravnavi v celoti sprejet, v nadaljnjem parlamentarnem postopku pa črtan njegov peti odstavek. Ugotavljati bi moralo, kakšen je bil namen predlagateljev amandmaja in v zvezi s tem izvesti predlagane dokaze. Po stališču tožnice se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso opr. št. Pdp 895/2015 in VIII Ips 163/2016, saj v citirani zadevi niso bila predstavljena tako obširna dejstva in dokazi kot v tem individualnem delovnem sporu oziroma se sodišče do predlaganih dokazov ni opredelilo. Meni, da so sporne določbe 91. člena ZIZ v neskladju s prepovedjo diskriminacije in z načelom enakosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tiste bistvene kršitve določb postopka, ki jo tožeča stranka navaja v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS/I, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. da so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba jasno in natančno obrazložena in da je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen. To pomeni, da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje prav tako ni kršilo načela kontradiktornosti in posledično ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih navedb tožnice in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Glede na to tudi zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana. Tožnica z uveljavljanjem te bistvene kršitve določb postopka pravzaprav izraža nestrinjanje z uporabo materialnega prava, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, vendar tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zares ni izrecno pojasnilo, zakaj ni sledilo predlogu tožnice in prekinilo predmetnega postopka zaradi presoje ustavnosti drugega odstavka 91. člena Zakona o igrah na srečo (ZIS; Ur. l. RS, št. 27/1995 in nadalj.), vendar pa to na odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni vplivalo, tako da smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 205. členom ZPP ni podana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da drugi odstavek 91. člena ZIS ni v neskladju z Ustavo RS, zato utemeljeno ni sledilo tožničinemu predlogu za prekinitev postopka in za postopanje po prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadalj.).

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala izplačilo razlike v plači iz naslova napitnin za obdobje od marca 2010 do vključno januarja 2015 in da je bilo med strankama sporno, če je tožena stranka dolžna celotno napitnino uporabiti za bruto plačo tožnice (in njenih sodelavcev) oziroma ali se napitnina kot prihodek tožene stranke kot koncesionarja v celoti nameni za plače iz naslova delovne uspešnosti. Po prvem odstavku 91. člena ZIS lahko ne glede na določbo 88. člena tega zakona igralci dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Iz drugega odstavka citiranega člena izhaja, da je napitnina, opisana v prvem odstavku tega člena, sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da iz navedene določbe ne izhaja, da se celoten znesek napitnin (napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja) izplača zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače zaposlenih. Posledično temu pa je pravilno razlogovalo, da se iz prihodka iz naslova napitnin krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače (torej tudi davke in prispevke) in da je bila tožnica upravičena do izplačila dela napitnine v neto znesku, zmanjšanem za predpisane dajatve od pripadajočega bruto zneska. S tem stališčem sodišča prve stopnje, ki je tudi v skladu z uveljavljano sodno prakso (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 163/2016 z dne 12. 7. 2016, sodba VDSS opr. št. Pdp 895/2015, opr. št. Pdp 328/2017 z dne 24. 5. 2017,...), soglaša tudi pritožbeno sodišče. 9. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je Vrhovno sodišče RS v zgoraj omenjeni sodbi opr. št. VIII Ips 163/2016 zavzelo stališče, da iz določbe ZIS ne izhaja, da se celoten znesek napitnin izplača zaposlenim, pač pa le, da se ta znesek v celoti nameni za plače. To pa pomeni, da se iz prihodka delodajalca, ki ga mora sicer v celoti nameniti za plače zaposlenih, krije vse, kar mora delodajalec plačati kot strošek plače. Ni dvoma, da pojem plače v smislu delavčeve pravice iz delovnega razmerja pomeni bruto plačo z vštetjem davkov in prispevkov, ki jih za delavca kot zavezanca odvede delodajalec in brez vštetja prispevkov za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec. ZIS je zakon, ki ne ureja pravic zaposlenih, temveč sistem prirejanja iger na srečo, vključno z dolžnostmi koncesionarja, ki se z igrami na srečo ukvarja. Med njegovimi obveznostmi je tudi ta, da prihodek, ki ga dobi z napitninami, v celoti nameni za plače zaposlenih. Ker iz 91. člena ZIS ne izhaja, da bi se celoten znesek napitnin izplačal zaposlenim, pač pa le, da se v celoti nameni za plače (kar je tožena stranka tudi storila), je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Glede na to, da je 91. člen ZIS v veljavi tak, kot je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 10/2010, niso odločilne pritožbene navedbe tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje 91. člen ZIS razlagati tudi ob upoštevanju amandmaja k tej določbi (ki sicer ni bil sprejet v obliki, kot je bil predlagan). Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot to smiselno zatrjuje tožnica v pritožbi, ker glede namena predlagateljev amandmaja ni izvedlo predlaganih dokazov. Posledično se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na stališče Ministrstva za finance, saj je to podalo le interpretacijo spremembe tega člena, ki pa ni bil sprejet v takšni obliki in vsebini, kot je bil predlagan.

11. Glede na zgoraj ugotovljena stališča, ki jih vsebuje tudi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožnice neutemeljene. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP).