Jedro

Ne drži pritožbena trditev, da udeleženčeva eksistenca s premoženjskega vidika ni v ničemer ogrožena, saj si je že do sedaj povzročil hudo premoženjsko škodo, njegova presoja realnosti pa je po oceni izvedenke tako hudo motena, da bi v kratkem lahko ostal tudi brez vsega premoženja. Glede na navedeno so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se osebo A. A., rojen ..., ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... še za dobo 1 meseca, najdlje do 2.10.2018. 2. Zoper ta sklep se pritožuje odvetnica udeleženca iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ustavi postopek za zadržanje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da niso podani vsebinski pogoji za zadržanje A. A. v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... po določbi 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Že iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke prof. dr. B. B. izhaja, da se je udeleženec promptno odzval vabilu in v razgovoru z izvedenko tudi zelo jasno izrazil svojo voljo, kako ravnati z lastnim denarjem. Pri čemer pa se navedeni zaveda tudi, da sam potrebuje pomoč in da se taka pomoč navsezadnje plača. A. A. je sam spoznal, da je bil s strani negovalke zapeljan oziroma spravljen v zmoto. Že zato pri njem ni moč govoriti o nekakšni „hudo moteni presoji realnosti“, kar je sicer zakonski pogoj v smislu določbe 39. člena ZDZdr, vsaj ne v taki intenziteti, ki bi upravičevala odreditev ukrepa zadržanja osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom P. Glede domnevne svojeglavosti je opozoriti, da je to zgolj osebna oziroma značajska lastnost in ne nekakšna osebna ali duševna motnja, zato z le-to ni moč utemeljevati nujnosti zadržanja take osebe na zdravljenju. Smisel ukrepa po določbi 39. člena ZDZdr ni v nekakšnem varovanju dediščine oziroma premoženja, ki si ga v bodoče obetajo dediči, za kar gre v konkretnem primeru. Iz podatkov spisa izhaja, da je premoženjsko stanje A. A. zelo dobro in da njegova eksistenca s premoženjskega vidika zaradi tega tudi ni v ničemer ogrožena (pri čemer je tudi povsem jasno izrazil željo, kaj želi s tem premoženjem storiti - naklonitev vnukinji). Zgolj dejstvo, da je bil žrtev prevare, pa še ne utemeljuje ukrepa po določbi 39. člena ZDZdr. V tem primeru bi bilo namreč tak ukrep potrebno odrediti prav za vsakega posameznika, ki se znajde kot oškodovanec zaradi goljufije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne uveljavlja nobene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje, samo pa prav tako ni zaznalo nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

5. Pritožnik se ne spušča v diagnozo, ki jo je postavila izvedenka (začetna demenca), sodišče pa jo je povzelo v razloge izpodbijanega sklepa. Zaradi te duševne motenje pa ima udeleženec po oceni izvedenke (ki ji je pravilno sledilo sodišče prve stopnje) hude motnje presoje realnosti, zaradi katerih je hudo motena tudi njegova sposobnost obvladati svoje ravnanje. S tem pa ogroža svoje premoženje do te mere, da bi mu ga lahko v prihodnosti tudi zmanjkalo. Že do sedaj si je po ugotovitvah sodišča prve stopnje povzročil hudo premoženjsko škodo. V kratkem času je potrošil velik del denarnih sredstev, kot je sam povedal, je imel 100.000 EUR, sedaj pa ima le še 30.000 EUR. V roku treh dni je dvignil trikrat po 5.000 EUR, pri čemer ni znal pojasniti, za kakšen namen. Sam je celo izjavil, da je preveč plačal tem ljudem, njegova negovalka pa ga je zapeljala v zmoto. Že na podlagi teh ugotovitev (ki jih pritožba ne izpodbija) je sodišče prve stopnje naredilo pravilen sklep, da je pri udeležencu hudo motena presoja realnosti, zaradi česar si je povzročil hudo premoženjsko škodo. Navedba pritožbe, da je ta zaključek napačen, ker je udeleženec sam spoznal, da je bil zapeljan v zmoto, da se zaveda, da potrebuje pomoč, ki jo je potrebno plačati in da se je promptno odzval vabilu izvedenke na pregled, tega zaključka ne omaje. Ni res, da je udeleženec jasno izrazil svojo voljo, kako ravnati z lastnim denarjem, saj izvedenki in sodišču ni pojasnil, koliko je plačal za posamezna opravila in usluge (povedal je le, da je vnukinji dal 40.000 EUR) in ko je hkrati pojasnil, da je negovalki dal zelo veliko denarja na podlagi obljub, ne pa pravnih zavez te osebe. Zato tudi ne drži pritožbena trditev, da udeleženčeva eksistenca s premoženjskega vidika ni v ničemer ogrožena, saj si je že do sedaj povzročil hudo premoženjsko škodo, njegova presoja realnosti pa je po oceni izvedenke tako hudo motena, da bi v kratkem lahko ostal tudi brez vsega premoženja. Dejstvo, da je svojeglav, pa pri odločitvi sodišča o zadržanju osebe na zdravljenju ni bilo odločilnega pomena, to dejstvo je navedla le izvedenka v svojem mnenju. Zato takšna pritožbena navedba ni utemeljena.

6. Pri izrečenem ukrepu ne gre za varovanje premoženja, ki si ga v bodoče obetajo dediči, kot zmotno meni pritožba, temveč za varovanje premoženja udeleženca, ki to premoženje potrebuje oziroma bo potreboval za lastne potrebe.

7. Druga oblika zdravljenja udeleženca po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni mogoča, česar pritožba niti ne izpodbija.

8. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnice udeleženca zavrnilo. V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni potekel rok za pritožbo udeleženca in C. C. oziroma ni znano, ali je morda vložena pritožba tudi z njune strani). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi odvetnice udeleženca. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo udeleženca ali C. C. ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njuni morebitni pritožbi.1

10. Stroške v zvezi s sestavo pritožbe odvetnice udeleženca, postavljene po uradni dolžnosti, bo odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Primerjaj odločitvi VSL I Cp 2086/2014, VSL I Cp 1757/2015