Jedro

ZDR od delodajalca ne zahteva, da se mora v obrazložitvi odpovedi kakorkoli opredeliti do podanega zagovora, temveč le, da mora pisno obrazložiti odpovedni razlog (drugi odstavek 86. člena ZDR). Ali je bila odpoved podana iz utemeljenega razloga ali pa se je delavec utemeljeno zagovarjal v smeri razbremenitve očitanih mu kršitev, je stvar dokazovanja v sodnem postopku.

Ker sta bili tožeči stranki dokazani očitani hujši kršitvi obveznosti, ugotovljena pa je bila tudi nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama, je sodišče pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je sklep tožene stranke št. 01/2005 z dne 8. 6. 2005 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit, posledično pa je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

2. Na podlagi izvedenega postopka je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tožeči stranki je dokazano, da je dne 1. 6. 2005 odklonila službeno pot v Avstrijo, dne 2. 6. 2005 pa čistila okolico tožene stranke cel dan, čeprav bi to lahko in morala opraviti v dveh urah. Pravica do zagovora ji je bila omogočena. Zdravstvene težave je toženi stranki ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi zamolčala, zato se ne morejo upoštevati kot utemeljen razlog za odklonitev obveznosti iz delovnega razmerja, katerega ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pri datiranju izredne odpovedi je prišlo le do tiskarske napake (pomotoma zapisan datum 8. 6. 2005 namesto 18. 6. 2005).

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (ni razlogov o odločilnih dejstvih, ti so nejasni ali med seboj v nasprotju). Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje. To je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem delovnega inšpektorja, češ da je pribavilo njegov spis, vendar v sodbi ni omenjeno, da je bil ta spis upoštevan kot dokaz. Iz listin izhaja drugačno stanje, kot ga navaja izpodbijana sodba. Iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da naj bi tožeča stranka opravljala dela šoferja, čistilke, prav tako pa ni res, da tožeča stranka ni zanikala očitkov, temveč se je le sklicevala na zdravstvene težave. Ne drži, da tožeča stranka ni obvestila tožene stranke o svojem zdravstvenem stanju. Sicer pa glede tega dejstva sodišče prihaja v nasprotje, saj navaja, da teče glede delovne sposobnosti tožeče stranke postopek ugotavljanja invalidnosti, in ker ta zahteva sodelovanje tožene stranke, je bilo tej stanje tožeče stranke znano. Razlogi za izredno odpoved niso obstajali. Dne 1. 6. 2005 se tožeča stranka ni čutila fizično in psihično sposobno za pot v Avstrijo in je prosila direktorja, naj je ne pošlje tja, dne 2. 6. 2005 pa je po zaključku delovnega časa morala poiskati zdravniško pomoč, saj je dobila vnetje mišic. V sklepu o izredni odpovedi ni opredelitve do pisnega zagovora. Če bi bil datum tega sklepa res le pisna napaka, bi jo tožena stranka odpravila s popravkom sklepa. Sodišči se nista opredelili do tega, da je bil tožeči stranki 31. 5. 2005 najprej izdan sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki ga je tožena stranka nato preklicala. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči, ali vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Iz navedbe, da ima izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (ni razlogov o odločilnih dejstvih, ti so nejasni ali med seboj v nasprotju) je razvidno, da revizija uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen. Poleg tega, da je zatrjevan zgolj pavšalno, je tudi v nasprotju s samim seboj, saj na eni strani očita neobstoj razlogov o odločilnih dejstvih, na drugi strani pa, da so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge za odločitev.

9. Revizija zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje in je zato tudi samo bistveno kršilo določbe postopka. S tem uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (ta je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe) v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, na podlagi katerega mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Revizijski očitek ni utemeljen. Izpodbijana sodba namreč izrecno ugotavlja, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere opozarja pritožba, revizijsko sodišče pa s takšno presojo soglaša. 10. Navedbe revizije, ki se nanašajo na zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem delovnega inšpektorja, po svoji vsebini ne predstavljajo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, temveč so usmerjene v izpodbijanje dokazne ocene sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za revizijsko izpodbijanje dokazne ocene, da tožeča stranka ni zanikala očitanih kršitev, temveč se je le sklicevala na zdravstvene težave, in za izpodbijanje dejanske ugotovitve, da tožene stranke ni obvestila o svojem zdravstvenem stanju. Neutemeljen je tudi očitek nasprotja v razlogih prvostopenjske sodbe, ki naj bi na eni strani ugotavljala, da tožena stranka ni bila seznanjena z zdravstvenim stanjem tožeče stranke, na drugi strani pa, da teče postopek ugotavljanja invalidnosti in ker je bila v njem tožena stranka zaslišana, naj bi ji bilo po oceni revizije zdravstveno stanje tožeče stranke še kako dobro znano. Ta očitek po svoji vsebini ne predstavlja zatrjevanja nasprotja v razlogih sodbe, temveč nestrinjanje z dokazno oceno, zato ga ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi sicer sodelovanje tožene stranke v invalidskem postopku ne predpostavlja, da se je ta pri tem seznanila z zdravstvenim stanjem svojega delavca. Ali in v kakšnem obsegu je bila tožena stranka v času kršitev tožeče stranke seznanjena z njenim zdravstvenim stanjem, bi morala dokazati tožeča stranka, ki se je na to sklicevala z namenom razbremeniti se odgovornosti za kršitve.

11. Pritožbenega navajanja, da iz listin izhaja drugačno stanje, kot ga navaja prvostopenjska sodba (očitek, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami), sodišče druge stopnje pravilno ni štelo za utemeljenega. Ugotovitev sodišča, da iz pogodbe o zaposlitvi in iz priloženih delovnih obveznosti izhajajo za tožečo stranko obveznosti, katerih neopravljanje ji je očitala tožena stranka, ni v nasprotju z vsebino teh listin. Na podlagi III. člena pogodbe o zaposlitvi je delo tožeče stranke (prodajalec na terenu) zajemalo pospeševanje prodaje na terenu, iskanje novih strank, promocijo podjetja, sodelovanje na sejmih in druga dela, opisana v opisu delovnega mesta v aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je delo tožeče stranke glede na opis del in nalog obsegalo več opravil, med njimi tudi dela po odredbi nadrejenega, takšna ugotovitev pa ima dejansko podlago tako v listini "delovne obveznosti S. J." (A 16) kot tudi v listini "delovno mesto št. 3, rubrika: opis del in nalog" (priloga C 1). Revizija zato neutemeljeno zatrjuje, da tožeča stranka ni bila dolžna opravljati "šoferskih del", kot je sama poimenovala dne 1. 6. 2005 odrejeno službeno pot v Avstrijo. Enako velja glede očitka, da ni bila dolžna opravljati "del čistilke", saj je v listini A 16 kot delovna dolžnost navedena tudi skrb za red in čistočo na delovnem mestu (čiščenje mize, prostorov in okolice podjetja).

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Revizija zmotno očita, da se tožena stranka v izredni odpovedi ni opredelila do pisnega zagovora tožeče stranke. Ob upoštevanju drugega odstavka 83. člena ZDR je delodajalec dolžan pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor. ZDR od delodajalca ne zahteva, da se mora v obrazložitvi odpovedi kakorkoli opredeliti do podanega zagovora, temveč le, da mora pisno obrazložiti odpovedni razlog (drugi odstavek 86. člena ZDR). Ali je bila odpoved podana iz utemeljenega razloga ali pa se je delavec utemeljeno zagovarjal v smeri razbremenitve očitanih mu kršitev, je stvar dokazovanja v sodnem postopku. Revizija neutemeljeno navaja, da razlogi za izredno odpoved niso obstajali. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, t. j. če delavec namenoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 1. 6. 2005 odklonila službeno pot v Avstrijo in dne 2. 6. 2005 čistila okolico tožene stranke cel dan, čeprav bi to lahko in morala opraviti v dveh urah. Gre za dokazno oceno sodišča, ki je v reviziji ni dovoljeno izpodbijati. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da sta omenjeni obveznosti spadali v delokrog tožeče stranke. Sklicevanja na slabo zdravstveno stanje sodišče pravilno ni upoštevalo kot razlog za razbremenitev očitanih kršitev, saj je bilo ugotovljeno, da z zdravstvenim stanjem tožena stranka ni bila seznanjena, bolniška odsotnost pa je bila tožeči stranki priznana šele od 3. 6. 2005 dalje. Ker sta bili tožeči stranki dokazani očitani hujši kršitvi obveznosti, ugotovljena pa je bila tudi nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama, je sodišče pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

14. Izpodbijanje ugotovitve o pisni napaki pri datumu izredne odpovedi, ter navajanje revizije, da bi o odpravi te napake tožena stranka morala izdati popravek izredne odpovedi, ni utemeljeno. Ugotovitev izpodbijane sodbe, da je šlo pri zapisu datuma 8. 6. 2005 na izredni odpovedi za tiskovno napako, je dejanska ugotovitev, ki je v reviziji ni dovoljeno izpodbijati. Sodišče je takšno dokazno oceno pravilno napravilo na podlagi zaporedja posameznih opravil tožene stranke v postopku odpovedi: 8. 6. 2005 je bila tožeča stranka vabljena na zagovor, tega je podala 14. 6. 2005, odpoved je bila izdana 18. 6. 1005 in dne 21. 6. 2005 vročena tožeči stranki. Dejstvo, da tožena stranka napačnega datuma izdaje odpovedi ni popravila s pisnim aktom, na presojo zakonitosti odpovedi ne vpliva.

15. Neuspešno je tudi revizijsko sklicevanje, da se nižji sodišči nista opredelili do tega, da je bila tožeči stranki dne 31. 5. 2005 pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, ta odpoved pa je bila nato preklicana. Vrhovno sodišče je resda zavzelo stališče, da delodajalec ne more enostransko preklicati že podane odpovedi (prim. sodbi VIII Ips 151/2006 z dne 20. 6. 2006 in VIII Ips 242/2006 z dne 5. 12. 2006), vendar se sodišču do preklica odpovedi iz poslovnega razloga v obravnavani zadevi, katere predmet je presoja zakonitosti izredne odpovedi, ni bilo potrebno opredeliti, ker dejstva glede preklica ne predstavljajo bistvenega razloga za odločitev. Sicer pa delavcu, kateremu je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, delodajalec lahko tekom odpovednega roka zaradi hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja odpove pogodbo tudi izredno, brez odpovednega roka.

16. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.