Jedro

Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila redna odpoved nezakonita, zlasti ker ni izkazano, da bi bila npr. podana prepozno ali iz očitno neutemeljenih razlogov. Prav tako v tej fazi postopka še ni mogoče sklepati, da gre res za prikrito diskriminacijo sindikalnega zaupnika in le za navidezno odpoved iz krivdnega razloga (zaradi manjših kršitev) oziroma za zlorabo tega inštituta z namenom, da se delodajalec tožnika - sindikalnega zaupnika čim prej znebi. Zato je zaključek, da terjatev ni verjetno izkazana, pravilen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj bi kršil pogodbo o zaposlitvi s svojim neprimernim obnašanjem oziroma neprimerno komunikacijo do sodelavca, takšno ravnanje pa ni v skladu z zakonom in pogodbo, zato kot sindikalni zaupnik ne uživa imunitete pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Zadrži se učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 9. 2018 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku treh dni pozvati nazaj na delo in jo za čas od 28. 10. 2018 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter ji v času veljavnosti te začasne odredbe obračunati nadomestilo plače v znesku 772,27 EUR bruto mesečno, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, ter izplačati tožeči stranki pripadajoči neto znesek in priznati druge pravice iz delovnega razmerja.

3. Toženi stranki se izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki se izvrši v kolikor ne bo ravnala v skladu s to začasno odredbo, ki se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem, višjem znesku za primer ponovne kršitve, vse dokler seštevek denarnih kazni ne doseže 100.000,00 EUR.

4. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi." Obenem je sklenilo, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sklepa prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma ker so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da za sindikalnega zaupnika za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi imuniteta pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne velja zgolj iz razloga, ker gre za odpoved zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev tožnika ni verjetno izkazana, ker je tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala z zakonom predpisani postopek za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in da bo šele po izvedenskem dokaznem postopku lahko ugotovilo, ali so navedeni očitki tožnika tudi po vsebini utemeljeni. Takšen sklep sodišča prve stopnje je nezakonit, pretirano formalističen ter pristranski. Sodišče se je očitno postavilo na stran tožene stranke in v celoti spregledalo smisel določbe 113. člena ZDR-1, ki je namenjena zagotavljanju učinkovitega varstva delavskih predstavnikov ravno zaradi njihovega položaja. Tožnik je predsednik sindikata A. - Sindikata pri toženi stranki, izjemno dejaven in aktiven dolgoletni sindikalist, v borbi za pravice delavcev, zaposlenih pri toženi stranki. Za izvajanje te svoje dejavnosti mora sodelovati v delovnem procesu pri delodajalcu in imeti stik z delavci, česar pa zaradi odpovedi nima, saj nima dostopa do prostorov delodajalca, tako da ne more ustrezno voditi sindikata in mu je s tem opravljanje sindikalne dejavnosti onemogočeno. Diskriminacija sindikalnega zaupnika nikoli ni očitna, pač pa je vedno prikrita na ta način, da se tožniku očita storitev nekaterih manjših kršitev pogodbe o zaposlitvi. Gre za navidezno oz. fiktivno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ter za zlorabo tega inštituta z enim samim namenom, da se delodajalec (tožena stranka) čim prej "znebi" sindikalnega zaupnika (tožnika) in mu zgolj na podlagi formalistično pravilno izvedenega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi njegovo delovno razmerje pri toženi stranki čim prej preneha. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni očitno nezakonita. Iz listinskih dokazov jasno izhaja, da je odpoved očitno nezakonita iz sledečih razlogov: - Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 9. 2018 tožniku ni bila pravilno vročena, saj jo je prejel zgolj po e-pošti na svoj domači e-naslov dne 19. 10. 2018, ob 15.01h, iz e-naslova tožene stranke. Ni mu bila vročena dne 13. 10. 2018, kot je to trdila tožena stranka v svojem spremnem dopisu e-pošte dne 19. 10. 2018. Tožnik pa je dokazal, da nima začasnega bivališča in da ga nikoli sploh ni imel. Sodišče se nepravilno sklicuje na drugi odstavek 88. člena ZDR-1. Neresnične so navedbe tožene stranke, da je pred podajo redne odpovedi poskušala z vročanjem pisanj tožniku na naslov stalnega bivališča. Druga pisanja (npr. plačilne liste) mu je na naslov stalnega prebivališča tudi večkrat uspešno vročila, odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa mu namenoma ni poslala na njegov naslov stalnega prebivališča, da bi se tožnik čim kasneje seznanil s predmetno odpovedjo in imel čim krajši 30 dnevni rok za vložitev tožbe pri pristojnem sodišču, ker se ga dejansko želi čimprej "znebiti" oz. mu zaključiti delovno razmerje zaradi njegove aktivne dejavnosti kot predsednika sindikata pri toženi stranki. Takšno ravnanje tožene stranke je protizakonito, zaradi česar je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2018 nezakonita. Vročanje po pošti je določeno kot izjema, ko osebna vročitev ni mogoča. Za vročanje odpovedi pogodbe pa se smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka. Glede na tožnikovo bolniško odsotnost vročanje v prostorih tožene stranke v B. ni bilo mogoče. Zato je bila tožena stranka dolžna v skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR-1 v zvezi s 137. členom ZPP odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku poslati njegovi pooblaščenki. Tega namenoma ni storila, sodišče pa se do navedb s tem v zvezi sploh ni opredelilo.

- Prvega opozorila tožene stranke pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2017 tožnik ni prejel. To je tožena stranka vedela, sicer mu opozorila ne bi pošiljala ponovno skupaj z obdolžitvijo, čeprav v redni odpovedi pogodbe zatrjuje, da mu je bilo vročeno. Namesto, da bi mu ga poslali s priporočeno pošiljko na njegov pravi naslov C. 6, D., mu ga je tožena stranka tudi leta 2017 namenoma poslala na napačen naslov E. 1, D., na katerem tožnik ne prebiva. Prvo opozorilo tožniku tako ni bilo vročeno in je posledično tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se na to opozorilo sklicuje, nezakonita. Tožnik ni prejel pisnega opozorila v 60 dneh od ugotovitve domnevne kršitve, niti v šestih mesecih od domnevne kršitve, ki naj bi jo storil dne 19. 8. 2017 (ker naj ne bi upošteval voznega reda iz delovnega naloga). Opozorilo je prvič prejel šele 20. 8. 2018 in po e-pošti na njegov domači e-naslov, zato so bili vsi roki zamujeni, seznanitev z opozorilom zgolj po e-pošti pa je nezakonita. Posledično pa je bila tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2018 preuranjena, ter tudi iz tega razloga nezakonita. Sicer pa so tudi razlogi, navedeni v predmetni odpovedi, očitno neutemeljeni in ne onemogočajo nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je tožnik natančno obrazložil že v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 9. 11. 2018. Navaja še, da je sodišče presojo verjetnosti izkazane terjatve opravilo izrazito pristransko, zgolj z vidika interesov delodajalca, saj jo je oprlo le na preizkus formalne pravilnosti izpeljanega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Verjetnosti izkazane terjatve pa pri tem ni niti presojalo z vidika kršitev ustavno-pravnih pravic (76. člen Ustave RS) tožnika kot predsednika sindikata in sindikalnega zaupnika pri toženi stranki. Tožnik ocenjuje, da ob upoštevanju njegovega sindikalnega delovanja posredni dokazi kažejo na diskriminacijo ter, da je terjatev verjetno izkazana.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Vsa odločilna dejstva so bila v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sklep ustrezno obrazložen. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so dovolj jasni in med njimi ni nobenega nasprotja, tako da ga je mogoče preizkusiti.

7. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami - ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po prvem odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v drugem odstavku istega člena.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na navedeno pravno podlago, upoštevalo pa je tudi določbe 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) o zadržanju učinkovanja odpovedi. Po teh določbah prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi ne učinkuje do poteka sodnega varstva, če sindikat odpovedi nasprotuje in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga tudi izdajo začasne odredbe, pa se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (to je do vročitve pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, kadar je predlog za izdajo začasne odredbe v sodnem postopku zavrnjen, tako kot v obravnavanem primeru).

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, namreč v tej (začetni) fazi ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da terjatev zaenkrat še ni verjetno izkazana, ker bo šele v nadaljnjem postopku mogoče ugotoviti, ali so očitki tožniku tudi po vsebini utemeljeni, pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil pri toženi stranki izpeljan predpisani postopek za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

10. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila redna odpoved nezakonita, zlasti ker ni izkazano, da bi bila npr. podana prepozno ali iz očitno neutemeljenih razlogov. Prav tako v tej fazi postopka še ni mogoče sklepati, da gre res za prikrito diskriminacijo sindikalnega zaupnika in le za navidezno odpoved iz krivdnega razloga (zaradi manjših kršitev) oziroma za zlorabo tega inštituta z namenom, da se delodajalec tožnika - sindikalnega zaupnika čim prej znebi, kar kot bistveno izpostavlja pritožba. Zato je zaključek, da terjatev ni verjetno izkazana, pravilen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj bi kršil pogodbo o zaposlitvi s svojim neprimernim obnašanjem oziroma neprimerno komunikacijo do sodelavca, takšno ravnanje pa ni v skladu z zakonom in pogodbo, zato kot sindikalni zaupnik ne uživa imunitete pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR-1. 11. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe nezakonit, pretirano formalističen in pristranski, ter da je sodišče v celoti spregledalo smisel določbe 113. člena ZDR-1, ki delavskim predstavnikom zagotavlja varstvo zaradi njihovega položaja v družbi in zato velja za tožnika kot predsednika Sindikata A. pri toženi stranki.

12. V obravnavani zadevi tožnik kot bistven izpostavlja problem pravilnosti in pravočasnosti vročitve predhodnega opozorila pred odpovedjo ter problem pravilnosti vročitve redne odpovedi. Meni, da je odpoved očitno nezakonita že iz tega razloga. Res je sicer, da je predhodno opozorilo oziroma pisno opozorilo delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, podano v skladu z določbo prvega odstavka 85. člena ZDR-1, pogoj za zakonitost kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vendar v spisu ni dovolj podatkov za zaključek, da ga tožnik sploh ni prejel, kot zatrjuje. Domnevna nepravilnost vročitve predhodnega opozorila oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ni razlog za nezakonitost odpovedi, če je bil delavec z navedenimi listinami dejansko seznanjen. To pa pomeni, da so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).