Jedro

Pritožbenega ponavljanja, da je bila tožena stranka že julija 1998 seznanjena z izločitvenim zahtevkom, zaradi česar bi lahko sama preverila navedbe tožeče stranke in ji vozilo že tedaj vrnila, tako, da do škode sploh prišlo ne bi, pa ni mogoče šteti kot trditve o zlorabi pravic oziroma ravnanja tožene stranke, storjenega z namenom oškodovanja tožeče stranke kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče. Za predmetno pravdno zadevo to pomeni, da bi za uspeh v tej pravdi tožeča stranka morala konkretizirati svoje trditve, da se je tožena stranka posluževala v ZIZ in ZPP predvidenih pravnih institutov zgolj z namenom škodovati tožeči stranki ali pa s ciljem, ki so v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Kaj takega pa iz omenjenih navedb tožeče stranke ne izhaja, niti tega tožeča stranka ni dokazovala, kot je prav tako pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

I. 1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 2.164.456,66 SIT odškodnine s pripadki (1. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (2. točka izreka).

2. Iz razlogov te sodbe je razvidno, da je bil tožnik kot izločitveni upnik v izvršilnem postopku, ki je na predlog tožene stranke tekel pred Okrajnim sodiščem v D. proti dolžnici J. H. napoten na pravdo. V tej pravdi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v L. je z zahtevkom na nedopustnost izvršbe na osebni avtomobil uspel. V predmetni pravdi pa tožnik vtožuje škodo, ki mu je nastala zaradi manjvrednosti vozila, ki je tri leta stalo v garaži tožene stranke.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi presoje, da procesna dejanja tožene stranke in sicer vložitev predloga za izvršbo, vložitev odgovora na ugovor tretjega, vložitev odgovora na tožbo v zadevi in vložitev pritožbe v imenovani zadevi niso bila dopustna in da tožeča stranka ni dokazala, da bi bilo ravnanje tožene stranke mogoče šteti kot zlorabo pravic oziroma ravnanje, storjeno zgolj z namenom oškodovanja tožeče stranke.

4. Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

II.

Zmotno je pritožbeno stališče, da protipravno ravnanje, ki je ena od predpostavk splošnega civilnega delikta, izhaja že iz citirane pravnomočne sodbe (A3, A4), s katero je bila ugotovljena nedopustnost izvršbe na tožnikov osebni avtomobil. S to sodbo ni ugotovljeno protipravno ravnanje tožene stranke, pač pa nedopustnost izvršbe na določeno stvar. Namen izločitvenih tožb v smislu 3. odst. 65. čl. ZIZ je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovita obramba v izvršilnem postopku, ki so v razmerju do njih tuji. Odrekati pravico do vložitve izvršilnega predloga, odgovora na izločitveni zahtevek in pritožbo proti sodbi, s katero je ugotovljena nedopustnost izvršbe, pa bi pomenilo odrekanje pravice do sodnega varstva in do pravnega sredstva, ki sta ustavno zagotovljeni pravici (23. in 25. čl. Ustave RS). Zato z omenjenimi procesnimi dejanji tožena stranka ni kršila nobenega predpisa, nobene norme obnašanja niti dobrih običajev, kot pravilno v izpodbijani sodbi pojasnjuje prvostopno sodišče. Pritožbenega ponavljanja, da je bila tožena stranka že 1998 seznanjena z izločitvenim zahtevkom, zaradi česar bi lahko sama preverila navedbe tožeče stranke in ji vozilo že tedaj vrnila, tako, da do škode sploh prišlo ne bi, pa ni mogoče šteti kot trditve o zlorabi pravic oziroma ravnanja tožene stranke, storjenega z namenom oškodovanja tožeče stranke kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče. Tveganje odločitve za nasprotovanje izločitvenemu zahtevku tretjega nosi sicer tudi upnik. Če se namreč v pravdi izkaže tako kot v predmetni zadevi, da je bila v izvršbi prizadeta pravica tretjega na predmetu izvršbe, bo moral upnik tretjemu povrniti škodo po splošnih obligacijskih načelih (Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem, H. Jenull, GV, 2002), če bo tretji s trditvenim in dokaznim bremenom obstoja splošnega civilnega delikta uspel. Za predmetno pravdno zadevo to pomeni, da bi za uspeh v tej pravdi tožeča stranka morala konkretizirati svoje trditve, da se je tožena stranka posluževala v ZIZ in ZPP predvidenih pravnih institutov zgolj z namenom škodovati tožeči stranki ali pa s ciljem, ki so v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Kaj takega pa iz omenjenih navedb tožeče stranke ne izhaja, niti tega tožeča stranka ni dokazovala, kot je prav tako pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi.

Iz zgornje obrazložitve je torej razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbo sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprto na določilo 1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 1. odst .154. čl. ZPP.