Jedro

Sodišče prve stopnje ni dolžno počakati na konec kazenskega postopka, ker je sodišče vezano le na obsodilno kazensko sodbo, tj. na ugotovitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da je zanj storilec kazensko odgovoren (3. odstavek 12. člena ZPP), medtem ko mora samo ugotavljati dejansko stanje civilnega delikta. Čeprav gre za isti dogodek, mora sodišče za ugotovitev civilne odškodninske odgovornosti pogosto ugotavljati tudi dejstva, ki niso del dejanskega stanja kaznivega dejanja. To pa pomeni, da bi bil toženec lahko odškodninsko odgovoren tožniku tudi, če bi bil v kazenskem postopku oproščen. Zato odločitev v kazenskem postopku ni predhodno vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev v tem postopku (1. odstavek 12. člena ZPP). Tako tudi ta ugovor ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 1.220.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.200.000,00 SIT od 7.12.1993 dalje do plačila, od zneska 20.000,00 SIT pa od 20.5.1992 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 37.908,00 SIT. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je na izrecno zahtevo toženca vložil revizijo njegov pooblaščenec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da bi sodišče moralo najprej izpeljati kazenski postopek, ker bi šele po končanju tega postopka bilo dejansko stanje škodnega dogodka zanesljiveje ugotovljeno. Meni, da je tožnik tisti, ki je v celoti odgovoren za nastalo škodo. Toženec je nož uporabil v silobranu, najmanj pa prekoračenem silobranu ali v okviru samopomoči. Nadalje v reviziji izpodbija tudi višino odškodnine. Meni, da je dosojena odškodnina, kljub znižanju na drugi stopnji, neusklajena z institucijo zadoščenja. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlog ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da je toženec v celoti odgovoren za nastalo škodo tožniku. Okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, so del dejanskega stanja. Izpodbijanje dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji pa ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Ugotovitev sodišč na prvi in drugi stopnji, da tožnik pred škodnim dogodkom ni storil ničesar, kar bi lahko prispevalo k nastanku škode, mora zato revizijsko sodišče šteti za pravilno. Če pa je tako, ni mogoče govoriti ne o silobranu, ne o prekoračenem silobranu in seveda tudi ne o dejanju samopomoči. Ugovor toženca, da bi sodišče moralo počakati na končanje kazenskega postopka, pa je ugovor procesne narave. Toženec s tem smiselno uveljavlja, da je odločba kazenskega sodišča predhodno vprašanje v tem postopku. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je takšno stališče zmotno. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno počakati na konec kazenskega postopka, ker je sodišče vezano le na obsodilno kazensko sodbo, tj. na ugotovitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da je zanj storilec kazensko odgovoren (3. odstavek 12. člena ZPP), medtem ko mora samo ugotavljati dejansko stanje civilnega delikta. Čeprav gre za isti dogodek, mora sodišče za ugotovitev civilne odškodninske odgovornosti pogosto ugotavljati tudi dejstva, ki niso del dejanskega stanja kaznivega dejanja. To pa pomeni, da bi bil toženec lahko odškodninsko odgovoren tožniku tudi, če bi bil v kazenskem postopku oproščen. Zato odločitev v kazenskem postopku ni predhodno vprašanje, od katerega bi bila odvisna odločitev v tem postopku (1. odstavek 12. člena ZPP). Tako tudi ta ugovor ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno odločilo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika. Revident izpodbija odločitev na drugi stopnji le pavšalno. Trdi, da prisojena odškodnina ni usklajena z institucijo zadoščenja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina povsem v skladu z merili, ki jih določa 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Pri tem je sodišče upoštevalo tako subjektivna kot objektivna merila iz te določbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina tudi v skladu z odškodninami, ki so bile v sodni praksi prisojene za primerljivo škodo.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).