Jedro

Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je v III. kategorijo invalidnosti mogoče med drugim zavarovanca razvrstiti le, če več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe št. ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 4. 2018, v zvezi z odločbo z dne 16. 10. 2017, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 16. 10. 2017 dalje ter priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno z ostalimi pravicami iz invalidskega zavarovanja. Presodilo je, da sta zavrnilna upravna akta zakonita, saj je enako kot tožena stranka v predsodnem postopku ugotovilo, da pri tožnici invalidnost sploh ni podana.

2. Sodbo izpodbija tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom, ali podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da je sodba oprta na napačno in pomanjkljivo mnenje izvedenca ortopedske kirurgije dr. A.A., saj ni bila upoštevana medicinska dokumentacija, iz katere izhaja, da je njena delovna zmožnost zmanjšana. Sodišče bi moralo slediti mnenju lečečega ortopeda, da je zmožna le še za 4 urno delo. Lečeči specialist jo spremlja več let, zato njegova ocena temelji na boljšem poznavanju zdravstvenega stanja, kot ocena izvedenca. Tudi sicer je imel sodni izvedenec do nje izrazito nenaklonjen odnos, ko jo je opazoval pri hoji v čakalnici, nato pa primerjal s hojo v ambulanti ter zapisal, da svoje težave potvarja.

Dokazna ocena sodišča, da gre med mnenji izvedenca in lečečega specialista samo za navidezno razhajanje, ni pravilna. Gre za dejansko razhajanje, česar sodni izvedenec ni jasno pojasnil. K specialistu je bila napotena zaradi ortopedskih težav, ki je ugotovil zdravstvene težave in priporočil, da ostane zaposlena samo 4 ure dnevno. Ker izvedenec ni uspel pojasniti, čemu prihaja do razlik med navedenimi mnenji, je podana bistvena kršitev postopka, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem lečečega specialista pomeni kršitev postopka, ker je onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva. Sodišče je izvedlo le dokaz, ki potrjuje navedbe tožene stranke, ne pa dokaza, ki bi potrdil njene navedbe. Mnenje izvedenca, da izkuša bolečine, ki jih ni pripisati telesnemu temveč umskemu zdravstvenemu stanju, kaže na njegov negativen odnos. V smislu dokazne vrednosti je mnenje lečečega ortopeda izenačeno z mnenjem izvedenca, dokazna ocena sodišča pa ni sprejeta v skladu 8. členom ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti kakšne druge, na katere je tudi potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbeno izvajanje poudarja predvsem naslednje.

5. Pisni odpravek izpodbijane sodbe zagotovo nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP bi bila namreč podana, če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oz. bi bili ti nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Tovrstnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Odločilna dejstva so pravilno in popolno ugotovljena in tudi dokazna ocena sprejeta v skladu z metodološkimi pravili iz 8. člena ZPP. Zgolj zato, ker v sodnem niti predsodnem postopku ni ugotovljene zmanjšanje delovne zmožnosti tožnice, kot naj bi ocenil lečeči specialist, dejansko stanje ni nepravilno ugotovljeno niti ni ostalo nerazčiščeno.

6. Vloge lečečega zdravnika specialista, ki je izključno v diagnostični obdelavi in terapevtski obravnavi - torej zdravljenju, ni mogoče enačiti z vlogo sodno medicinskih izvedencev pri ugotavljanju sprememb v zdravstvenem stanju in ocenjevanju invalidnosti. Tudi sicer invalidnost ni zgolj medicinska, temveč predvsem pravna kategorija. Podana je, če je dokazano dejansko stanje, določeno z zakonom. Dokazni predlog z zaslišanjem lečečega specialista ortopeda je v 13. točki obrazložitve sodbe utemeljeno zavrnjen. Sicer pa sodnemu izvedencu zgolj zato, ker ni ugotovil zmanjšanja delovne zmožnosti in časovne razbremenitve, temveč na podlagi stanja, izkazanega z listinsko dokumentacijo in izvidom osebnega pregleda ocenil, da pri tožnici ni invalidnosti, ni mogoče uspešno očitati pristranskosti.

7. Že v predsodnem postopku sta IK I. in IK II. na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda skladno ocenili, da zaradi bolečin v križu, neopredeljene spondiloze, trohanteričnega burzitisa in stanja po operaciji karpalnega kanala, ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost tožnice za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta čistilke oz. za poklicno napredovanje, zato pri njej ni invalidnosti. Ob osebnem pregledu je bilo ugotovljeno, da so okončine brez edemov, vratna hrbtenica prosto gibljiva, da je v zgornjih okončinah trofika, tonus in motiliteta primerna, vendar s prikazano slabšo grobo močjo rok. Prsna in ledvena hrbtenica na poklep ni bila boleča, primerno tonizirana, predklon izveden do zgornje tretjine goleni, zaklon zavrt, pseudo-lassegue obojestransko v skrajni legi, gibljivost kolkov in kolen pa ohranjena in relativno neboleča. RTG celotne hrbtenice je izkazoval začetne degenerativne spremembe, RTG kolkov pa zmerno koksartrozo ob ohranjenih sklepnih špranjah. Ob fizikalni terapiji so se bolečine umirile, tožnica je brez nevroloških izpadov v področju spodnjih okončin, gibljivost obeh kolkov je ostala dobro ohranjena in praktično neboleča, po operativni sprostitvi medialnega živca preko levega zapestja ni bilo zapletov. Invalidski komisiji sta zaključili, da obrabne spremembe v področju ledveno-križne hrbtenice ne kažejo napredovanja, da je bolečinski sindrom na kolenih in kolkih dobro odziven, zato ne gre za bolezenske spremembe, ki bi bile slabo dostopne zdravljenju in terjale razbremenitev pri delu čistilke, ki se pretežno opravlja v vzravnanem položaju in ročnem premeščanjem bremen do 5 kg.

8. Takšno oceno le še dodatno potrjuje sodni izvedenec ortopedske stroke dr. A.A. v pisnem izvedenskem mnenju (l. št. 18 do 23) in izpovedi na glavni obravnavi dne 25. 12. 2018 (l. št. 36 in 37). Ugotavlja, da so pri tožnici sicer prisotne degenerativne spremembe hrbtenice in kolkov, vendar ne takšne, ki bi utemeljevale stvarne ali časovno razbremenitev pri delu. Degenerativne spremembe ustrezajo starosti, objektivno ni prizadetosti sklepov, ni mišičnih atrofij, nobenih nevroloških izpadov, ne omejene gibljivosti sklepov, zato z ortopedskega vidika ni razlogov za omejitve pri nadaljnjem delu. Podrobno je pojasnil, da ob osebnem pregledu pri tožnici ni zaznal bolečin, da je ugotovil potvarjanje omejene gibljivosti, da na podlagi preverljivih podatkov nima težav, kot jih zatrjuje, da pa dopušča možnost določenih bolečin, povezanih s psiho.

Na podlagi prepričljivih ugotovitev in mnenja sodno medicinskega izvedenca, izdelanega v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, je lahko sodišče prve stopnje zaključilo le, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi pomenile zmanjšanje delovne zmožnosti oz. invalidnost. Ni objektivizirano izkazanih sprememb funkcijskega statusa, potrebnega za razvrstitev v vtoževano kategorijo invalidnosti.

9. Po 1. odstavku 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2) je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. poklicno napredovanje. Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je v III. kategorijo invalidnosti mogoče med drugim zavarovanca razvrstiti le, če več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita, zato je tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževane pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti s pravico do dela v polovičnem delovnem času. Zaradi obrazloženega je morala tudi pritožba ostati neuspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004.