Jedro

Družba, katere ustanovitelj in edini družbenik je bil toženec, je bila iz sodnega registra izbrisana pred 17. 11. 2011, zato toženec za dolgove izbrisanega gospodarskega subjekta odgovarja po določbah ZFPPIPP. To, da se z družbo ni ukvarjal, se ni zanimal, ni vodil poslov, itd., ga ne more razbremeniti odgovornosti za plačilo dolgov: je aktivni družbenik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki ga mora toženec plačati tožeči stranki, zniža na 2.110,68 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžan v roku 15 dni plačati 817,88 EUR njenih pritožbenih stroškov, primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 4. 2011, opr. št. Vl 50531, ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne 2.439,36 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženec, ki navaja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi pojasnil, da s tožečo stranko ni bil v nobenem pravnem razmerju, zato je napačno stališče sodišča, da ni prerekal pogodb o finančnem leasingu med tožečo stranko in T., d. o. o. Tožeča stranka ni predložila nobene listine, s katero bi dokazala obstoj obligacijskega razmerja s tožencem - leasing pogodbe je sklenila s tretjo osebo, zato pritožnik ne more biti subjekt obveznosti, ki iz njih izhajajo. Ker ni bil podpisnik pogodb niti pooblaščenec družbe, je predlagal zaslišanje T. G., ki bi se lahko izjasnil o spornih terjatvah po teh pogodbah. Ker se toženec z družbo ni nikoli ukvarjal, bi bilo treba v postopku zaslišati to pričo, ker je sodišče ni zaslišalo, pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nadalje izpodbija odločitev sodišča, da njegova vloga v družbi ni bila pasivna. S poslovanjem družbe se ni nikoli ukvarjal, saj je posle vodil pooblaščenec, ki ga o poslih ni obveščal, sam pa ni imel dostopa do poslovnih knjig. Navaja še, da mu sklep o izbrisu družbe ni bil nikoli vročen, saj je vsa pisanja sprejemal pooblaščenec. V zvezi s tem je predlagal tudi dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, podrobno prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo obveznosti, ki izhajajo iz pogodb, ki jih je sklenila z gospodarsko družbo T., d. o. o., katere ustanovitelj in edini družbenik je bil toženec, kar niti ni (bilo) sporno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno predstavilo materialnopravno podlago, na podlagi katere je toženec v predmetnem sporu pasivno legitimiran (3. - 5. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženec vtoževanega zneska ni dolžan plačati zato, ker bi med njim in tožečo stranko obstajalo neposredno obligacijskopravno razmerje, temveč zato, ker kot aktivni družbenik izbrisanega gospodarskega subjekta odgovarja za dolgove družbe. Ne drži, da toženec ne more biti nosilec pravic in obveznosti, ker sam pogodbe s tožečo stranko ni sklenil – toženčevo obveznost do tožeče stranke zaradi izbrisa gospodarske družbe, katere ustanovitelj in edini družbenik je bil (tega v pritožbi ne zanika), vzpostavljajo določbe ZFPPIPP v zvezi z določbami ZPUOOD. Ker je bila družba T., d. o. o., izbrisana pred 17. 11. 2011 (točneje 7. 2. 2011), toženčeva odgovornost temelji na 442. členu ZFPPIPP.

6. Toženec neuspešno izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča, da je bil aktivni družbenik izbrisane gospodarske družbe. Ker je bil edini družbenik in je imel možnost vplivanja na poslovanje družbe, to zadošča za vzpostavitev njegove odgovornosti po ZFPPIPP (1). To, da se z družbo ni ukvarjal, se ni zanimal, ni vodil poslov, itd., ga pač ne more razbremeniti odgovornosti za plačilo dolgov, ki jih je povzročil izbrisani gospodarski subjekt. Ob dejstvu, da je bil toženec edini družbenik izbrisane gospodarske družbe, se svoje odgovornosti ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na to, da predmetnih leasing pogodb ni sklepal sam, temveč jih je sklepal prokurist T. G., niti z navedbo, da se z družbo ni nikoli ukvarjal sam, temveč se je z njo ukvarjal le brat T. G. Ker so toženčevi ugovori pravno neodločilni, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče T. G. Pravno nepomembno je tudi dejstvo, ali so bile leasing pogodbe notarsko overjene ali ne, zato tudi substanciranje dokaznega predloga v tej smeri ne spremeni stališča o nepotrebnosti izvedbe tega dokaza. Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da ugovor neobstoja obligacijskopravnega razmerja med tožencem in tožečo stranko ne vsebuje prerekanja obstoja, veljavnosti in vsebine leasing pogodb, ki sta jih sklenila tožeča stranka in T., d. o. o., kot to skuša sedaj v pritožbi prvič prikazati toženec (prvi odstavek 337. člen ZPP).

7. Nepomembna je pritožbena navedba, da tožencu sklep o izbrisu gospodarske družbe ni bil nikoli vročen, saj se izbrisi objavljajo v Uradnem listu. Sicer pa pritožnik niti ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na njegovo ne-odgovornost za dolgove izbrisanega gospodarskega subjekta. Ker so povzeta dejstva neodločilna, prvemu sodišču v zvezi z njimi tudi ni bilo treba izvajati dokazov, zato pritožbeni očitki o obstoju absolutno bistvenih kršitev postopka niso utemeljeni.

8. Pritožbeni očitki so neutemeljeni, prav tako pa niso utemeljeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v 1. točki izreka potrdilo.

9. Delno utemeljeno pa pritožnik izpodbija odločitev o stroških postopka, in sicer v delu, ko opozarja, da je prvostopenjsko sodišče pozabilo, da je o izvršilnih stroških odločilo že 1. točki izreka sodbe, nato pa jih pri odmeri pravdnih stroškov ni vštelo, kot to določa ZOdvT. Iz sklepa o izvršbi (red. št. 2), ki ga je v tretjem odstavku sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi, izhaja, da so stroški odmerjeni na 201,84 EUR (51,00 EUR je sodna taksa, kar je prvo sodišče upoštevalo, saj je tožeči stranki priznalo le doplačano sodno takso). Tožeča stranka je upravičena še do povrnitve (že vključen DDV): 150,84 EUR za postopek s predhodno odredbo, 301,68 EUR za pritožbeni postopek, 502,80 EUR za postopek na prvi stopnji, 603,36 za narok na prvi stopnji, 12,00 EUR po tar. št. 6000, 24,00 EUR po tar. št. 6002, ter 516,00 EUR sodne takse, skupaj torej 2.110,68 EUR. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo neutemeljeno zavzema za potrditev stroškovne odločitve, saj se priglasitev stroškov iz odgovora na pritožbo (list. št. 144) razlikuje od stroškovnika, ki ga je vložila na prvi stopnji (list. št. 112). Pritožbeno sodišče je ustrezno spremenilo stroškovno odločitev (3. točka 365. člena ZPP).

10. Toženec je s pritožbo uspel v neznatnem delu, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki za obrazložen odgovor na pritožbo pripadajo pritožbeni stroški, in sicer 670,40 EUR po tar. št. 3210, z 22 % DDV pa 817,88 EUR, da preostalih priglašenih stroškov pa ni upravičena.

(1) Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14. 11. 2012, opr. št. I Cp 1473/2012.