Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita kršitve prvega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive in z njo povezano sodno prakso SEU. Tako glede četrte kot prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot je s stališčem o neizpolnjenosti predpostavk za obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja in z dodajanjem pravno neutemeljenih zahtev v razmerju do potrošnika, ki naj bi morala za njegovo izkazanost posebej še dokazati neugoden vpliv na njun ekonomski, finančni in socialni položaj, ter glede vprašanja nasprotovanja pogodbenega pogoja načelu vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 8/2022 (in tudi kasnejših odločbah), ki temelji na sodni praksi SEU v zvezi s pravilno uporabo Direktive.

Izrek

I.Sodišče druge stopnje je kršilo prvi odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive.

Obrazložitev

Oris spora

1.V tej pravdni zadevi tožnika s tožbo uveljavljata ničnost dveh kreditnih pogodb, neveljavnost in izbris hipoteke ter plačilo denarnih zneskov. Hkrati s tožbo sta predlagala tudi izdajo začasne odredbe.

Odločitev sodišča prve stopnje

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z 21. 6. 2024 njunemu predlogu ugodilo ter izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočnega končanja tega spora zadržalo učinkovanje obeh kreditnih pogodb, pogodbe o zastavi nepremičnin in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Nato je ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo. Odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

3.Na podlagi določb Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva), odločb Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 je zaključilo, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala ničnost spornih kreditnih pogodb in akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega kredita. Toženka je ob njihovi sklenitvi ravnala v slabi veri, ker ni podala zadostnih pojasnil glede narave teh pogodb, predlagano zavarovanje za toženko pa ne bo predstavljalo hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma (ki naj bi verjetno izkazala, da sta na podlagi spornih pogodb že plačala znesek, ki presega višino danega kredita), če bi se začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno (razlogi za to oceno so podani v točkah 20 do 22 obrazložitve sklepa). Verjelo je navedbam tožnikov, da bi nadaljnje odplačevanje kredita negativno vplivalo na njun finančni položaj oziroma finančni položaj njune družine in bi tako zanju kot za njuno družino pomenilo breme. Ker so obveznosti tožnikov denarne, bo mogoče v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe v celoti odpraviti, zaradi česar je podana tudi predpostavka reverzibilnosti. Izdaja začasne odredbe je skladna tudi z vsebino odločb SEU C-287/22 z 15. 6. 2023 v zvezi s členoma 6/1 in 7/1 Direktive ter načelom učinkovitosti.

Odločitev sodišča druge stopnje

4.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zoper navedeni sklep ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da glasi: "Ugovoru se ugodi in sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 6. 2024 spremeni tako, da se predlog tožnikov: "Učinkovanje kreditne pogodbe št. 71015814873 z dne 15. 10. 2027 ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, vsi sklenjeni v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 563/07 z dne 25. 10. 2007 in kreditne pogodbe št. 80811461673 z dne 11. 8. 2028, se začasno zadrži do pravnomočnega končanja tega spora" zavrne. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

5.Tožnika naj bi opustila navajanje okoliščin, ki bi omogočile presojo vpliva prevzetega valutnega tveganja ob njegovem povečanju na njune zmožnosti odplačevanja anuitete in na njun socialni položaj, prav tako navedbo svojih dohodkov, ki bi pojasnila, kako se v okoliščinah konkretnega primera tveganje realizira. Predpostavka preglednosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja ni predpostavka presoje njegove nepoštenosti oziroma ni predpostavka štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot; kršitev načela preglednosti, katerega bistvo v teh primerih je kršitev pojasnilne dolžnosti, je sankcionirana z "razlago v korist potrošnika". Predpostavka dobre vere iz člena 3/1 Direktive je zajeta v predpostavko načela vestnosti in poštenja (iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot), ki pa je bistveno širša. Zato je treba pri razlagi poleg vrednotnih meril varstva potrošnikov upoštevati tudi načelo sorazmernosti in okoliščino, da razlage SEU temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih. Neizpolnjenost predpostavke "dobre vere", kot jo razlaga SEU, nujno ne pomeni, da je podana predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja, kot jo določa "načelo vestnosti in poštenja", če ob tem potrošnik ni utrpel takšnih ekonomskih, finančnih tudi socialnih prikrajšanj, ki se lahko podrejajo katerikoli predpostavki iz prvih treh alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Tudi v primerih, ko je bila pojasnilna dolžnost v celoti opravljena in celo izpolnjena predpostavka dobre vere, se lahko zaradi okoliščin, ki nastanejo v fazi izpolnjevanja, ugotavlja nepoštenost pogodbenega pogoja. Po izračunu procentualne razlike med pričakovano in predvideno končno obveznostjo tožnikov pri vsaki od obeh kreditnih pogodb je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera povečan obseg odplačila kreditnih obveznosti še ni takšen, da bi ustrezal materialnopravni predpostavki znatnega neravnotežja. Z vidika pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti s strani tožnikov niso bile razkrite vse okoliščine, ki bi omogočale presojo, kako se zatrjevano povečanje mesečnih anuitet odraža na njunem ekonomskem, finančnem in socialnem položaju. Zato sodišče preizkusa ne more opraviti. Zaključuje, da se s strani tožnikov zatrjevana dejstva ne podrejajo nobeni od štirih alternativnih materialnih predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, na podlagi katerih se opravi presoja verjetnosti obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti

6.Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper sklep sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpostavlja naslednja pravno pomembna vprašanja: 1. Ali je sodišče druge stopnje pri presoji obstoja pogoja za izdajo ureditvene začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) - to je verjetnega obstoja terjatve, zmotno razlagalo določbe četrte in prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, s čimer je kršilo tako predhodno omenjeni zakon kot tudi pravo, ki ureja izdajo začasnih ukrepov (začasno zavarovanje), hkrati pa postopalo tudi v nasprotju s členi 6, 7 in 8 Direktive v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju tudi Direktiva 93/13 oziroma Direktiva) v zvezi s sodno prakso oziroma razlago, ki jo je v svojih odločbah oblikovalo SEU. 2. Ali je dolžan potrošnik kot predlagatelj začasne odredbe v sporih v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF, ki se v zvezi z verjetnim obstojem terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) sklicuje na zakonski dejanski stan urejen v četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot (nasprotovanje pogodbenega pogoja načelu vestnosti in poštenja), da bi uspel s predlogom (in samim tožbenim zahtevkom) poleg slabe vere oziroma kršitve pojasnilne dolžnosti (kršitve potrebne profesionalne skrbnosti) s strani banke, ustrezno zatrjevati in izkazati, da naj bi (in kako točno) povečanje mesečne anuitete vplivalo na njegovo zmožnost plačevanja oziroma na njegov ekonomski, finančni in socialni položaj (prikrajšanje)? 3. Ali je presoja pritožbenega sodišča v predmetni zadevi glede neobstoja znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) materialnopravno pravilna?

7.Sodišče druge stopnje je odstopilo od razlage materialnopravnih predpostavk za izdajo začasnih odredb v tovrstnih sporih, ki se nanašajo na verjeten obstoj terjatve po prvem prvem odstavku 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot. Našteva odločitve Višjega sodišča v Mariboru v postopkih odločanja o začasnem zavarovanju (primeroma I Cp 961/2024 s 4. 2. 2025, I Cp 76/2025 z 11. 2. 2025, I Cp 145/2025 s 25. 2. 2025, I Cp 955/2024 s 3. 3. 2025, I Cp 281/20225 s 15. 4. 2025, I Cp 201/2025 z 20. 5. 2025, I Cp 599/2025 s 26. 8. 2025 in I Cp 404/2025 s 23. 9. 2025. Citira tudi sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1520/2024 z 22. 11. 2024, II Cp 20/2024 s 14. 11. 2024 in I Cp 1626/2025 s 1. 10. 2025 ter 9. točko obrazložitve sklepa II Cp 472/2025 s 13. 5. 2025. Razlaga sodišča, da tožnika nista podala trditev, ki bi omogočala presojo, kako naj bi prevzeto valutno tveganje ob njegovem povečanju vplivalo na njune možnosti odplačevanja anuitete, na njun finančni, ekonomski položaj in posledično na njuno socialno varnost, nasprotuje razumevanju predpostavk za obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot, ki ga je Vrhovno sodišče predstavilo v odločbi II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023; prav tako posledično nasprotuje sodni praksi SEU, ki je nastala v zvezi s členi 6 - 8 Direktive. Podobno velja za razlago in posledične zaključke, ki jih je sodišče druge stopnje napravilo glede neobstoja znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prva alineja prvega ostavka 24. člena ZVPot). Sodišče druge stopnje je tožnikoma odvzelo pravico do sodnega varstva, kot ga predvideva 7. člen Direktive. Stališče odstopa od dosedanje večinske sodne prakse pritožbenih sodišč; enako stališče kot v izpodbijanem sklepu pa je bilo sicer zavzeto v odločbah Višjega sodišča v Mariboru I Cp 912/2024 s 15. 7. 2025, I Cp 956/2024 z 12. 8. 2025, I Cp 949/2024 s 5. 8. 2025 in I Cp 345/2025 z 18. 9. 2025. Večinska sodna praksa sledi pravnemu naziranju oziroma sodni praksi Vrhovnega sodišča v sporih, v katerih potrošniki uveljavljajo neveljavnost kreditnih pogodb v CHF in z njimi povezanih pravnih poslov, hkrati pa predlagajo začasne ukrepe za zagotovitev polnega učinka kasnejše meritorne odločitve. Pravna vprašanja so pomembna za odločitev o tožbenih zahtevkih v sporih, v katerih se tožniki sklicujejo na obstoj predpostavke iz prve oziroma četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Zato odgovor nanje presega pomen odločitve v konkretni zadevi. Vsebinsko odločanje je pomembno za varnost pravnega reda in je v splošnem (javnem) interesu. Vsebina zastavljenih vprašanj je povezana tako s pravilnim razumevanjem določb 24. člena ZVPot in 272. člena ZIZ kot tudi dolžnostjo slovenskih sodišč, da pri zagotavljanju učinkovitosti sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in polnega učinka končnih meritornih odločb pri ugotavljanju obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve upoštevajo načelo nadrejenosti prava EU in sodno prakso SEU kot zavezujoč pravni vir za nacionalna sodišča ter da v skladu z načelom evropsko-skladne lojalne razlage naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da se zagotovi polni učinek Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenimi cilji (sklicuje se na sodbo SEU C-282/10 z dne 24. 1. 2012 v 27. točki obrazložitve). Zato sta izpolnjena pogoja za vložitev zahteve po prvi alineji prvega odstavka 367.a člena v zvezi s tretjim odstavkom 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 15. členom ZIZ. Hkrati uveljavlja tudi kršitev materialnopravnih pogojev za izdajo začasne odredbe (2. točka prvega odstavka 387. v zvezi s 341. členom ZPP in 15. členom ZIZ), in sicer kršitev določbe 272. člena ZIZ v povezavi z določbo 24. člena ZVPot in členi 6, 7 in 8. Direktive ter relevantno prakso SEU.

8.Poudarja, da je Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023 natančno obrazložilo pomen in razmerja med instituti oziroma elementi, povezanimi z ugotavljanjem obstoja nepoštenih pogodbenih pogojev, kot so definirani v Direktivi in sodni praksi SEU oziroma v domači zakonodaji, prav tako tudi njihovo uporabo v sporih, ki tečejo pred slovenskimi sodišči. Povzema razloge oziroma zaključke Vrhovnega sodišča RS iz navedene odločbe. V konkretnem primeru neizpolnitev pojasnilne dolžnosti s strani banke pomeni, da ni ravnala dobroverno v postopkovnem pogledu. Kršila je načelo vestnosti in poštenja in je s tem podan zakonski dejanski stan iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot in s tem nepoštenost ter posledična ničnost pogodbenega pogoja. Tožnika nista bila dolžna zatrjevati in ustrezno izkazati okoliščin, ki bi sodišču omogočale presojo, kako se zatrjevano povečanje mesečnih anuitet odraža na njunem ekonomskem, finančni in socialnem položaju. Ni pomembno, kako naj bi uresničeno valutno tveganje vplivalo na potrošnikov finančni, ekonomski ter socialni položaj, temveč le, kakšne informacije je od banke prejel potrošnik. Uresničeno valutno tveganje je relevantno le kot odraz kršitve pojasnilne dolžnosti oziroma kot posledica posega v potrošnikov pravni položaj, ki zaradi njegovega neinformiranega prevzema (nesorazmernega) valutnega tveganja nastane že ob sklenitvi pogodbe. Sporen pogodbeni pogoj, ki je v nasprotju z omenjenim načelom, hkrati pa predstavlja bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se šteje za nepoštenega in posledično ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico tudi ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). Tako tudi Vrhovno sodišče RS v 39. točki obrazložitve II Ips 54/2023 z 20. 9. 2023.

Nadalje očita tudi materialnopravno napačno razlago pojma znatnega neravnotežja po pogodbenih pravicah in obveznostih strank v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, ki je v v točkah 32 do 40 obrazložitve odločbe II Ips 8/2022 izpostavilo, da se tovrstni preizkus ne sme omejiti izključno na količinsko, ekonomsko presojo. Takšno neravnotežje je namreč lahko že posledica dovolj resnega posega v pravni položaj, ki ga potrošniku zagotavljajo nacionalni predpisi, v omejitvi vsebine pravic, ali v oviranju uresničevanja teh pravic, ali v naložitvi dodatnih obveznosti, ki jih nacionalna pravila ne določajo. Pomembne so odločitve SEU C-84/19, C-222/19 in C-252/19 s 3. 9. 2020 (92. točka) in sodba z 30. 10. 2019 v zadevi C-621/17 z 3. 10. 2019 (51. točka), kot tudi odločitev o združenih zadevah C-776/19, C-782/19 in C 609/19 (zadeve Paribas).

Glede sredstev zavarovanja se sklicuje na prvi odstavek 7. člena Direktive, po katerem so države članice dolžne zagotoviti, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Med ta sredstva spadajo tudi začasne odredbe. Sklicuje se na odločbe SEU in jih povzema (C-287/22 s 15. 6. 2023, sklep s 26. 10. 2016 od C-568/14 do C-570/14, C-520/21 s 15. 6. 2023).

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zatrjevano kršitev ugotovi in da postopa v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pravdni stranki na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorili.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku in je namenjena zagotavljanju širšega javnega interesa, ki presega konkretni primer in interese posameznih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča obravnavo zadev, v katerih revizija sicer ni mogoča ali ni bila vložena, vendar po vprašanju, ki se zastavlja, izpolnjuje merila pomembnosti. Tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP), kar pomeni, da je mogoče pričakovati, da bo odločitev pripomogla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali razvoju prava preko sodne prakse. Zahtevo lahko Vrhovno državno tožilstvo vloži, kadar odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kadar sodna praksa Vrhovnega sodišča še ni oblikovana, sodna praksa višjih sodišč pa neenotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa samega Vrhovnega sodišča ni enotna.

Zahteva za varstvo zakonitosti v tej zadevi odpira pravna vprašanja, ki so pomembna za razvoj prava preko sodne prakse, za zagotavljanje pravne varnosti in za enotno uporabo prava. Pomembnost se izkazuje v vplivu na odločitev o tožbenih zahtevkih, v katerih se tožnik sklicuje na obstoj predpostavke iz prve oziroma četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Vsebina zastavljenih vprašanj je povezana tako s pravilnim razumevanjem določb 24. člena ZVPot in 272. člena ZIZ, kot tudi dolžnostjo slovenskih sodišč, da pri zagotavljanju učinkovitosti sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in polnega učinka končnih meritornih odločb pri ugotavljanju obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve upoštevajo načelo nadrejenosti prava Evropske Unije, konkretno določb Direktive in sodne prakse SEU kot zavezujoč pravni vir za nacionalna sodišča ter v skladu z načelom evropsko-skladne (lojalne) razlage naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da se zagotovi polni učinek Direktive in dosežejo rešitve v skladu z njenimi cilji. Državno tožilstvo je glede tega vprašanja izkazalo neenotnost sodne prakse višjih sodišč. V zvezi z zastavljenimi vprašanji glede pogojev za ugotovitev ničnosti tovrstnih kreditnih pogodb pa je izkazalo nasprotovanje ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča. V zvezi s pogoji za izdajo začasne odredbe v postopkih, v katerih se uveljavlja ničnost kreditnih pogodb vezanih na valuto CHF, pa prakse Vrhovnega sodišča še ni.

Zahteva za varstvo zakonitosti je torej dovoljena.

Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Problematika, opredeljena v zahtevi za varstvo zakonitosti, zadeva postopek odločanja o začasni odredbi. Zgoščena je v vprašanju, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki je ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrnilo predlog za začasno odredbo. Njeno bistvo je, ali kreditna pogodba, katere ničnost se uveljavlja, začasno ne učinkuje. Stališče sodišča prve stopnje je, da ne učinkuje, stališče sodišča druge stopnje pa je diametralno nasprotno - da ni izkazanih pogojev za začasno neučinkovanje kreditne pogodbe. Torej da ni pogojev, da se do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka zadrži učinkovanje kreditne pogodbe v CHF ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve.

O varstvu potrošnikov na podlagi začasnih ukrepov v luči prava EU in ustaljene prakse Vrhovnega sodišča

Prvi pogoj za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, kakršna je tudi konkretna, je da predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkaže, da upnikova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Materialnopravno podlago za presojo te predpostavke v konkretni zadevi, v kateri tožnika s sklicevanjem na nepoštenost pogodbenih pogojev uveljavljata ničnost dveh kreditnih pogodb v CHF (in z njima povezanih akcesornih poslov), sklenjenih v letu 2007 oziroma 2008, predstavlja prvi odstavek 24. člena ZVPot. Prvi odstavek omenjenega člena vsebuje štiri med seboj alternativno določene abstraktne dejanske stane oziroma situacije, kar pomeni, da izpolnitev vsaj ene od njih terja zaključek, da je presojeni pogodbeni pogoj nepošten in posledično ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene upoštevaje prvi odstavek 24. člena ZVPot, če: v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta prvi in zadnji našteti pogoj z verjetnostjo izkazana, da pojasnilna dolžnost s strani toženke ni bila ustrezno opravljena, zato je ravnala v slabi veri, neizravnana informacijska podrejenost pa je imela pomen za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti na tujo valuto, pri čemer se je sodišče sklicevalo na odločbo SEU C-405/21 z dne 13. 10. 2022. S sklenitvijo pogodb so vsa tveganja spremembe tečaja prešla na tožnika. Posledično je verjetno izkazana ničnost kreditnih pogodb, kakor tudi akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja (primerjaj 17. in 18. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Takšni razlagi Vrhovno sodišče pritrjuje. Temelji na njegovi ustaljeni sodni praksi. Skladna je tudi s stališči Ustavnega sodišča (odločba Up-14/21).

Drugačno stališče sodišča druge stopnje je napačno. Po njem neizpolnjenost predpostavke "dobre vere", kot jo razlaga SEU, ne pomeni nujno, da je podana predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja. Kot nepošten ne more šteti pogodbeni pogoj, ki bi bil zgolj nedobroveren, če ob tem potrošnik ni utrpel takšnih ekonomskih, finančnih (tudi socialnih) prikrajšanj, ki se lahko podrejajo katerokoli predpostavki iz prvih treh alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. Takšno stališče sodišča druge stopnje ne predstavlja le odstopa od v zahtevi za varstvo zakonitosti naštete večinske sodne prakse pritožbenih sodišč, temveč od razumevanja izhodišč, ki jih je v zvezi z omenjenimi vprašanji podalo Vrhovno sodišče v že navedeni odločbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in naslednjih, ki so sledile. Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti s strani banke, pomeni, da ni ravnala dobroverno. Takšna kršitev hkrati pomeni, da je kršila načelo vestnosti in poštenja (56., 74. in 79. točka obrazložitve navedene odločbe), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot in s tem izkazana nepoštenost ter posledična ničnost pogodbenega pogoja. Za konkretni primer to pomeni, da tožnika nista bila dolžna zatrjevati in ustrezno izkazati tudi okoliščine, ki bi sodišču omogočale presojo, kako se zatrjevano povečanje mesečnih anuitet odraža na njunem ekonomskem, finančnem in socialnem položaju. Pomembno je le, kakšne informacije je banka ponudila potrošniku. Kavzalno posledična vez med uresničenim valutnim tveganjem in kršitvijo pojasnilne dolžnosti je časovno vezana na sklenitev pogodbe. Obsega potrošnikov pravni položaj, ki nastane zaradi neinformiranega prevzema nesorazmernega valutnega tveganja že ob sklenitvi pogodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti nadalje utemeljeno poudarja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z razlago pojma znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Oprlo se je na lastni izračun procentualne razlike med pričakovano in predvideno končno obveznostjo tožnikov po vsaki od obeh kreditnih pogodb. Na tej podlagi je ocenilo, da v okoliščinah konkretnega primera povečan obseg odplačila kreditnih obveznosti še ni takšen, da bi ustrezal materialnopravni predpostavki znatnega neravnotežja (30. točka in 32. točka obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi poudarilo, da se omenjeni preizkus ne sme omejiti izključno na količinsko ekonomsko presojo. Znatno ravnotežje je lahko že posledica dovolj resnega posega v pravni položaj, ki ga potrošniku zagotavljajo veljavni nacionalni predpisi, v omejitvi pravic ali v oviranju uresničevanja teh pravic, ali v naložitvi dodatnih obveznostih, ki jih nacionalna pravila ne določajo. SEU je v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19 in C-609/19 (zadeva Paribas) poudarilo, da se, če prodajalec ali ponudnik ni izpolnil zahteve po preglednosti, zdi, da takšni pogoji potrošniku nalagajo nesorazmerno tveganje, saj je posledica uporabe teh pogojev to, da mora nositi stroške gibanja terminskih menjalnih tečajev. Za presojo znatnega neravnotežja je torej pomembno, kakšen je bil obseg danih pojasnil. Izpostavljena je kombinacija izrazitega informacijskega razkoraka glede tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, oboje v škodo potrošnika, ki lahko skupaj vzpostavita znatno neravnotežje. Neustrezno ravnanje ponudnika pri vključitvi pogodbenega pogoja lahko glede na potencialno težo tega pogoja vzpostavi neuravnoteženost med pogodbenima strankama v trenutku sklenitve pogodbe (101. oziroma 69. točka obrazložitve navedenih odločb SEU).

Eden od ciljev oziroma zahtev Direktive Sveta 93/13 opredeljenih v prvem odstavku 7. člena, od držav članic zahteva, da so dolžne zagotoviti, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Med takšna sredstva spadajo tudi začasne odredbe. SEU je v sodbi C-287/22 z 15. 6. 2023 (Getin Noble Bank) razsodilo, da je treba člen 6 (1), člen 7 (1) Direktive v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.

SEU je torej poudarilo, da učinkovito varstvo potrošnika po Direktivi zahteva, da ima nacionalno sodišče možnost odrediti takšne začasne ukrepe, ki omogočijo polno uresničitev odločitve o morebitni nepoštenosti pogodbenih pogojev. Polni učinek sodnega varstva je dosežen šele tedaj, ko potrošniku - v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku - ni treba vlagati nove tožbe ali širiti obstoječe zgolj zato, da bi si povrnil zneske, ki jih je med postopkom plačal na podlagi nepoštenih pogojev, pri čemer ti zneski presegajo prejeta sredstva, ki so dodatno pogojeni s plačilom sodnih stroškov. Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je torej potrebna, kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in kadar je le z odločitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev. V zvezi z izdajo začasnih odredb oziroma sprejemanjem začasnih ukrepov (42. točka obrazložitve odločbe) je še poudarjeno, da je take ukrepe morda treba sprejeti, zlasti kadar obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (SEU se je v zvezi s tem sklicevalo na svoj sklep z dne 26. 10. 2016 št. od C-568/14 do C-570/14; točke od 34 do 36). V 52. točki obrazložitve pa je SEU nadalje izpostavilo, da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. V odločbi C-520/21 s 15. 6. 20 je SEU poudarilo, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da tako prejme nadomestilo za uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike (78. ali naslednja točka obrazložitve odločbe).

23.Opisano zadostuje za verjetno izkazanost ničnosti kreditnih pogodb in posledično uveljavljanih kondikcijskih zahtevkov iz ničnih kreditnih pogodb. Nujno pritrdilna je tudi presoja v luči določbe 272. člena ZIZ, ki ureja pogoje za izdajo začasne odredbe. Zahteva v zvezi s tem pravilno opozarja na ugotovitve sodišča druge stopnje v 29. točki sodbe, da tožnika še nista odplačala vseh anuitet kredita pri čemer sodišče napravi tudi svoj matematični izračun. Izkazana je torej verjetnost, da bosta neutemeljeno plačala več, kot sta prejela ter da bosta morala celo spreminjati tožbeni zahtevek, kar bi pomenilo dodatne stroške postopka ali celo vložiti novo tožbo za povrnitev dodatno plačanih obrokov. Vse to bi imelo negativen vpliv na njun in družinski premoženjski položaj ter dostojno življenje. Predlagano zavarovanje za toženko ne bo predstavljalo hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njima, če bi se začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno. Ni sporno, da je toženka banka, pravna oseba, ki mora imeti zagotovljen zakonsko določen osnovni kapital, razen tega mora zagotavljati kapitalsko ustreznost in plačilno sposobnost. Izpolnjena je tudi predpostavka reverzibilnosti. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka je mogoče začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe v celoti odpraviti, saj gre za denarne obveznosti tožnikov. Ker obstaja hipotekarno zavarovanje, izdaja začasne odredbe ne bo povzročila nenadomestljivih ali težko nadomestljivih posledic za toženko. Izkazani so torej pogoji za izdajo začasne odredbe

24.Zahteva za varstvo zakonitosti ob povedanem utemeljeno očita kršitve prvega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive in z njo povezano sodno prakso SEU. Tako glede četrte kot prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot je s stališčem o neizpolnjenosti predpostavk za obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja in z dodajanjem pravno neutemeljenih zahtev v razmerju do potrošnika, ki naj bi morala za njegovo izkazanost posebej še dokazati neugoden vpliv na njun ekonomski, finančni in socialni položaj, ter glede vprašanja nasprotovanja pogodbenega pogoja načelu vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča v omenjeni odločbi II Ips 8/2022 (in tudi kasnejših odločb), ki temelji na sodni praksi SEU v zvezi s pravilno uporabo Direktive. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ko je glede izkazanosti verjetnosti obstoja ničnosti kreditnih pogodb in posledične verjetnosti kondikcijskih zahtevkov pogoje za izdajo začasne odredbe napačno presodilo.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

25.Zahteva za varstvo zakonitosti je torej utemeljena in zato je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev prvega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive (2. točka prvega odstavka 387. člena in tretji odstavek 391. člena ZPP v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 46/24 s 3. 10. 2024, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Stroški

26.Izrek o stroških je odpadel, ker jih zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja.

Sestava senata in glasovanje

27.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejela soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS II Ips 182/2017 z 22. 11. 2016, II Ips 37/2024 s 4. 9. 2024, II Ips 36/2024 z 20. 11. 2024 in II Ips 10/2025 s 16. 4. 2025.

2Glej vsaj naslednje odločbe VSRS - II Ips 8/2022 z 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z 18.10. 2023, II Ips 52/2023 z 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z 22.11.2023 ter II Ips 37/2023 z 20. 3. 2024.

3V 34. točki obrazložitve se je v zvezi z opombama št. 33 in 34 sklicevalo na sodbo izdano v združeni zadevi C-84/19, C-222/19 in C-252/19 z dne 3. 9. 2020 (92. točka) in sodbo SEU izdano dne 3. 10. 2019 v zadevi C-621/17 z dne 3. 10. 2019 (51. točka).

4Primerjaj 28. točko sklepa VS RS II Ips 10/2025 s 16. 4. 2025.

5Tretja alineja drugega odstavka in tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97 s 16.7.1998.