Jedro

Razlog, da so nepremičnine, ki so bile upoštevane pri obsegu premoženja, podedovane, ni relevanten. Le če bi šlo za ovrednotenje premoženja, naštetega v drugem odstavku 23. člena ZSV, bi bilo upoštevanje takega premoženja pri ovrednotenju višine nezakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo A.A. in tožeče stranke za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II P 2423/2010. Iz obrazložitve izhaja, da je bila prošnja zavrnjena, ker premoženje prosilcev presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.771,20 EUR), kar po določbi 23. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izključuje prosilca do brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka izpodbija odločbo, ker nima podlage v zakonu, na podlagi katerega je bila izdana, iz vseh razlogov navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Drugi člen ZBPP določa, kdo odloča o odobritvi brezplačne pravne pomoči, izpodbijano odločbo pa je izdala podpredsednica sodišča, ki po tožničinem mnenju ni organ upravnega odločanja na podlagi zakona. Tretji odstavek 34. člena ZBPP določa, kdaj se odloči v zadevah BPP z odločbo in kdaj s sklepom, kot bi po mnenju tožnice moralo biti tudi v obravnavani zadevi. To naj bi pomenilo, da imenovana sodnica „ne loči materialne odločbe od procesnega sklepa“. Trdi, da v obrazložitvi odločbe citirani členi ZUP, ZBPP in ZSV niso materialno pravne podlage za zavrnitev zahteve, in da zato izpodbijana odločba nima podlage v zakonu. Sedemintrideseti člen ZBPP določa, da pristojni organ pri odločanju upošteva načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, kar naj bi pomenilo, da je sklicevanje na določbe 14. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, ki ni predmet postopka za dodelitev BPP, nepravilno. Ker ZBPP ne določa razlogov, na podlagi katerih je mogoče prošnjo zavrniti kot neutemeljeno, meni, da obrazložitev izpodbijane odločbe nima podlage v zakonu. Tudi na podlagi 14. člena ZBPP naj ne bi bilo mogoče izdati izpodbijane odločbe. Navaja, da je Zakon namenjen pravni varnosti prosilcev z minimalnimi dohodki, ki se jo lahko zagotovi le tako, da omeji oblast s tem, ko določa primere, v katerih je BPP mogoče dodeliti, kar pomeni, da je izpodbijana odločba, izdana na podlagi ZSV, ki ni materialna podlaga za pravno odločanje sodišča, ki je sodni organ, v celoti nepravilna in nezakonita. Trdi, da A.A. ni dolžnikov dolžnik, zaradi česar je sklicevanje na njegovo premoženje, ki je podedovano, na podlagi obvestila GURS, v celoti nepravilno in nezakonito. Ocena GURS, na katero tožeča stranka ne more vplivati, je predmet določanja davka na nepremičnine in je za dodelitev brezplačne pravne pomoči nerelevantna, saj je tožeča stranka ne more tržiti. Tudi drugi odstavek 13. člena ZBPP naj ne bi bil materialna pravna podlaga za utemeljitev prošnje za BPP. Ker tožeča stranka z možem prejema skupaj pokojnino v znesku 610,00 EUR, meni, da je upravičenec do BPP na podlagi ZBPP. Ker finančni položaj ni bil pravilno ugotovljen in ocenjen, naj bi bila odločba nepravilna in nezakonita. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče na ugovor, da odločbe ni izdala pristojna oseba, odgovarja, da ni utemeljen. Tretji odstavek 2. člena ZBPP sicer določa, da o odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik Okrožnega sodišča, vendar po tretjem odstavku 61. člena Zakona o sodiščih predsednika sodišča nadomešča podpredsednik. Zato izpodbijana odločba zgolj zato, ker jo je podpisala podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni nepravilna in nezakonita.

Nadalje tožeča stranka ugovarja nepravilni uporabi tretjega odstavka 34. člena ZBPP. Po tej določbi o prošnji za brezplačno pravno pomoč odloči pristojni organ za BPP z odločbo, o vprašanjih postopka pa s sklepom. Sodišče ugotavlja, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o prošnji prosilcev, torej pravilno z odločbo.

Tudi ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Odločba je pravilno uporabila določbe ZBPP in ZSV. ZBPP v 14. členu za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine napotuje na uporabo določb ZSV. Tako je bila v obravnavanem primeru glede na 23. člen ZSV v zvezi z 14. členom ZBPP ugotovljena višina premoženja moža tožeče stranke in prosilca v zadevi razlog za zavrnitev prošnje.

Pri ugotavljanju višine premoženja je organ pravilno upošteval premoženje prosilca A.A. Razlog, da so nepremičnine, ki so bile upoštevane pri obsegu premoženja, podedovane, ni relevanten. Le če bi šlo za ovrednotenje premoženja, naštetega v drugem odstavku 23. člena ZSV, bi bilo upoštevanje takega premoženja pri ovrednotenju višine nezakonito. Vendar pa razlogov, ki bi odgovarjali zakonskemu stanu iz te določbe, tožeča stranka ne navaja.

Tožeča stranka ugovarja uporabi podatkov GURS pri cenitvi premoženja, ker so ti namenjeni določanju davka na nepremičnine. Drugi odstavek 20. člena ZBPP določa obveznost in pravico organa ZBPP, da po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke o premoženju prosilca in družinskih članov iz uradnih evidenc državnih organov. Podatki GURS-a o vrednosti nepremičnin so uradna evidenca, zato jih je bil organ za ugotovitev vrednosti premoženja upravičen uporabiti. Zgolj namen evidence, da je namenjena določanju davka na nepremičnine ne zmanjšuje njene uporabnosti pri ugotavljanju višine premoženja. Podatek pa tudi zgolj iz tega razloga ni nezakonit. Da bi bila vrednost nepremičnin nepravilno ugotovljena, pa tožeča stranka ne zatrjuje, niti ne navaja drugačnih podatkov o vrednosti. Glede na to, da je razlog za zavrnitev prošnje, ker premoženje prosilca presega vrednost 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, na drugačno odločitev ne morejo vplivati zatrjevanja o višini pokojnine prosilcev, kot razlogu, da sta do brezplačne pravne pomoči upravičena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.