Jedro

Tožena stranka je za relevantno dejstvo vedela že pred obravnavanjem tožničinega ugovora in pred dejansko odjavo tožnice iz delovnega razmerja, zato bi morala to dejstvo upoštevati, saj so bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri njej. Delovno dovoljenje tako ni bilo razlog, na podlagi katerega bi toženka lahko prekinila delovno razmerje s tožnico, če pa so bili za prenehanje delovnega razmerja odločilni drugi razlogi, postopek, ki ga je izvedla, ni bil v skladu z veljavnimi predpisi niti z mednarodnimi konvencijami. Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja (službe). Te razloge pa je dolžan dokazovati delodajalec (9. člen konvencije).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice in sklep tožene stranke z dne 15.11.1993 skupaj z odgovorom o ugovoru z dne 6.12.1993, o prenehanju delovnega razmerja tožnice, razveljavilo in odločilo, da tožnici delovno razmerje dne 15.11.1993 pri toženi stranki ni prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz dela, kot če bi delala.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ji delovno dovoljenje tožnice dne 15.11.1993 ni bilo predloženo. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnica tuja državljanka, ji je zato v skladu z veljavnimi predpisi delovno razmerje prenehalo s potekom starega delovnega dovoljenja. Kasneje predloženega delovnega dovoljenja delodajalka ni bila več dolžna upoštevati. In to tako ne pri odgovoru na ugovor tožnice kot tudi ne pri dejanski odjavi tožnice iz delovnega razmerja. Pri tem ni bilo dokazano, da je bilo delovno dovoljenje tožnice toženi stranki res vročeno 16.11.1993, saj glede tega ni listinskega dokaza. Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi nedopustno širilo določbe 16. člena zakona o zaposlovanju tujcev. Prelagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni in tožbeni zahtevek tožnice zavrne, oziroma da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, revizija pa ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.

Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.

Revizjsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

V določbi prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki ureja prenehanje delovnega razmerja delavca iz razlogov na njegovi strani (odpoved, sporazum) ali krivdnih razlogov niti v nadaljnjih členih ZDR, kjer so določeni drugi razlogi za prenehanje delovnega razmerja, niti v 75. členu in nadaljnih določbah zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ni določb o prenehanju delovnega razmerja tujca po poteku veljavnosti delovnega dovoljenja. Zato so za odločanje pomembne samo določbe zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št 33/92, 13/93 in 43/98). Ta v prvem odstavku 2. člena določa, da tujec lahko sklene delovno razmerje in opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja. V prvi alinei 13. člena ZZT je med drugimi določba, da delovno dovoljneje preneha s potekom časa, za katerega je bilo izdano, v 16. členu pa je še določba, da tujcu s potekom časa delovnega dovoljenja preneha delovno razmerje.

V spornem primeru je bilo ugotovljeno, da je bilo tožnici še pred potekom starega delovnega dovoljneja, ki je bilo izdano za čas enega leta in je veljalo od 15.11.1992 do 14.11.1993, dne 8.11.1993 bilo izdano novo osebno delovno dovoljenje, veljavno za čas od 15.11.1993 do 14.11.1994. Tako je tožnica v času, ko naj bi ji prenehalo delovno razmerje zaradi poteka veljavnosti delovnega dovoljenja, že imela novo dovoljneje, kar pomeni, da ji delovno dovljneje ni poteklo in da tudi ni bilo razlogov za prenehanje delovnega razmerja. Ker je tožena stranka za to dejstvo vedela že pred obravnavanjem tožničinega ugovora (v odgovoru na ugovor z dne 16.12.1993 je tožena stranka sama navedla, da je delovno dovoljenje tožnice prejela 16.11.1993) in pred dejansko odjavo tožnice iz delovnega razmerja (17.11.1993), bi morala to dejstvo upoštevati, saj so bili izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri njej. Delovno dovoljneje tako ni bilo razlog, na podlagi katerega bi toženka lahko prekinila delovno razmerje s tožnico, če pa so bili za prenehanje delovnega razmerja odločilni drugi razlogi, postopek, ki ga je izvedla, ni bil v skladu z veljavnimi predpisi niti z mednarodnimi konvencijami. Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenahanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja (službe). Te razloge pa je dolžan dokazovati delodajalec (9. člen konvencije).

Ker je bilo tožnici delovno dovoljenje pravočasno izdano in je tožena stranka za izdano delovno dovoljenje vedela vsaj do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja oziroma celo do dejanske odjave tožnice iz delovnega razmerja, kakšen drug resen razlog prenehajna delovnega razmerja ni obstajal oziroma v postopku ni bil dokazovan, to pomeni, da tožnici delovno razmerje na način in po postopku, ki ga je vodila tožena stranka, ni moglo prenehati.

Ker revizijsko sodišče tudi v ostalem soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, je na podlagi določb 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizja po nepotrebnem graja navedbo v izpodbijani sodbi v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, čeprav je navedba pravilna. Sodišče nemreč sploh ne navaja številke Uradnega lista, kjer naj bi bila odločba objavljena, kot to skuša prikazovati revizija, ampak samo opravilno številko te odločbe (opr. št. citirane odločbe US je 40/93-12 z dne 7.maja 1988, objavljena pa je v Uradnem listu RS, št. 43/98).

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).