Jedro

Določbe o napovedi pritožbe si je treba razlagati tako, da se lahko obdolženec odpove pravici do pritožbe bodisi izrecno bodisi da v primerih, ko je to dolžan storiti, pritožbe ne napove, vendar le, če je seznanjen z izrečeno sodbo. Slednje velja tudi v primerih sojenja v njegovi nenavzočnosti.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.B. in zagovornika obsojenega B.S. za varstvo zakonitosti se kot nedovoljeni zavržeta.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 15.02.2000 obsojena B.S. in M.B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v sostorilstvu po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena in 25. členom KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu od njiju na podlagi 2. odstavka 133. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne storita novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencema pa na podlagi 2. odstavka 95. člena ZKP naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 36.091 SIT, potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, vsakemu od njiju pa še povprečnino v znesku 40.000 SIT.

Zoper to sodbo sta obsojeni M.B. in zagovornik obsojenega B.S. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku po 1. odstavku 371. člena ZKP, obsojeni M.B. je preciziral, da gre za kršitev iz 3. točke omenjene določbe, ter zaradi kršitve 362. člena ZKP dne 15.05.2000 vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obsojeni M.B. Vrhovnemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe in na ta način popravi očitno napačno sodbo Okrajnega sodišča v Celju.

Zagovornik obsojenega B.S. se zavzema, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tega obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da razveljavi prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve odredi, da se odloži izvršitev plačila stroškov kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ti nista utemeljeni. Poudarja, da sta bila obsojenca pravilno vabljena na glavno obravnavo dne 15.02.2000 in poučena o posledicah, če se je ne bosta udeležila. Zato je lahko sodišče v skladu s 1. odstavkom 442. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v njuni nenavzočnosti. Ker pritožbe nista napovedala v predpisanem roku, je sodišče tudi pravilno štelo, da sta se pravici do pritožbe odpovedala. Kolikor pa obsojenca trdita, da je sodišče neupravičeno verjelo oškodovancu, njima pa ne, izpodbijata pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista dovoljeni.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe (1. odstavek 129. člena ZKP).

Po 25. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) je vsakomur zagotovljena pravica do (učinkovite) pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Po sedanjem procesnem redu morajo upravičenci do pritožbe, razen v primeru, ko je bila izrečena zaporna kazen, pritožbo napovedati takoj po razglasitvi sodbe oziroma v roku osmih dni po razglasitvi. Če tega ne storijo, nastopi zakonska domneva, da so se pravici do pritožbe odpovedali.

Že po naravi stvari se lahko upravičenec pravici do pritožbe odpove šele, ko je z odločbo sodišča seznanjen. Domneva, ki bi temeljila na podmeni, da se je obdolženec, ki je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen na dolžnost napovedi pritožbe ter poučen o posledicah opustitve tega procesnega dejanja, kljub temu, da pri razglasitvi sodbe ni bil navzoč in mu tudi ni bil vročen prepis izreka sodbe, pa pritožbe zato ni napovedal, kar vnaprej odpovedal tej pravici, bi bila v nasprotju z zagotovljeno ustavno pravico do pravnega sredstva. Učinkovitost postopka in potreba po krepitvi discipline udeležencev v postopku, predvsem obdolžencev, ne moreta biti argumenta, ki bi bila v tolikšni meri odločilna, da bi narekovala nasprotno stališče. Zato si je treba določbe o napovedi pritožbe razlagati tako, da se obdolženec lahko pravici do pritožbe odpove, bodisi izrečno, bodisi tako, da v primerih, ko je to dolžan storiti, pritožbe ne napove, samo, če je z izrečeno sodbo seznanjen, ne more pa tega storiti vnaprej.

Tako naziranje je tudi izhodišče za razlago določbe 2. odstavka 439. člena ZKP, ki v skrajšanem postopku predpisuje, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal. Ta določba sama po sebi niti v povezavi z ostalimi določbami, ki urejajo ta pravni institut, ne omogoča tolmačenja, da zgolj to opozorilo obdolžencu, ki ob razglasitvi sodbe ni bil navzoč in s sodbo ni bil seznanjen, zadošča za domnevo, da se je po 3. odstavku 368. člena ZKP pravici do pritožbe odpovedal. V nasprotnem si tudi ni mogoče razložiti, zakaj je zakonodajalec tudi v 1. odstavku 362. člena ZKP predpisal dolžnost predsednika senata (v skrajšanem postopku sodnika-ce), da po razglasitvi sodbe pouči stranke o pravici do pritožbe in o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, pri čemer je ta pouk tako pomemben, da ga je v celotnem obsegu treba vnesti v zapisnik o poteku glavne obravnave.

Sodba, zoper katero ni napovedana pritožba, postane pravnomočna po preteku osemdnevnega roka za napoved pritožbe, vendar samo v primeru, če sta bila obdolženec in njegov zagovornik, če tega ima, pri razglasitvi sodbe navzoča, če pa sta bila s sodbo naknadno seznanjena, po izteku osemdnevnega roka od seznanitve dalje. Določbe 2. odstavka 439. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da tudi v primeru, ko obdolženec s sodbo ni seznanjen, nastopi domneva, da se je pravici do pritožbe odpovedal, če v osemdnevnem roku pritožbe ne napove.

Obsojena B.S. in M.B. sta bila obsojena v nenavzočnosti, sodnica pa je v zapisniku o glavni obravnavi dne 15.02.2000 zapisala, da je po razglastitvi sodbe, ki jo je kratko obrazložila, podala pouk o pravici do pritožbe in o napovedi pritožbe v roku osmih dni ter da sta bila pri razglasitvi sodbe navzoči okrožna državna tožilka, oškodovanec in njegov pooblaščenec. Glede na to, da je sodišče prve stopnje štelo, da so podani pogoji iz 3. odstavka 368. člena ZKP, je obsojencema, M.B. dne 03.03.2000, B.S. pa dne 10.03.2000 vročilo pisni odpravek sodbe brez obrazložitve, ki tudi ni vsebovala pravnega pouka.

Obsojeni M.B. je zoper to sodbo dne 10.03.2000 vložil pritožbo, ki pa jo je okrajno sodišče s sklepom z dne 14.03.2000 kot nedovoljeno zavrglo. Zoper sklep o zavrženju se je obsojeni M.B. dne 30.03.2000 pritožil, Višje sodišče v Celju pa je s sklepom z dne 26.05.2000 njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zagovornik obsojenega B.S. je dne 17.03.2000 vložil prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in napovedal pritožbo. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 30.03.2000 obsojenčevo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje po 1. odstavku 90. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Višje sodišče v Celju pa je s sklepom z dne 16.05.2000 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, vloženo dne 07.04.2000 zoper sklep, s katerim ni bilo ugodeno prošnji za vrnitev v prejšnje stanje.

Obsojeni M.B. in zagovornik obsojenega B.S. sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila le zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 15.02.2000, torej glede na podano razlago o tem, kdaj obdolžencu začne teči rok za napoved pritožbe, še pred pravnomočnostjo sodbe. Ta je postala pravnomočna, ko je Višje sodišče v Celju s sklepoma z dne 26.05.2000 zavrnilo pritožbi obsojenega M.B. zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo in pritožbo zagovornika B.S. zoper sklep, s katerim je okrajno sodišče zavrnilo prošnjo obsojenčevega zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje. Teh pravnomočnih odločb obsojeni M.B. in zagovornik obsojenega B.S. ne izpodbijata, marveč napadata zgolj prvostopenjsko sodbo. Ne glede na to, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno razlagali določbe instituta napovedi pritožbe, ki sta jo oba obsojenca, B.S. izrečno, M.B. pa z vložitvijo pritožbe, podala pravočasno, se s tega vidika izkaže, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista dovoljeni in ju je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

Ugotovljeno nezakonitost je glede na sedanje stanje stvari mogoče odpraviti le v primeru odločanja o morebitni zahtevi za varstvo zakonitosti, ki bi jo vložil vrhovni državni tožilec.