Jedro

Zamaški na plastenkah za zdravju nevarno kemikalijo morajo zdržati padce z višine nekaj centimetrov - če ne, gre za tovarniško napako, ki predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 197. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 4.507.641 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.641 SIT od 1.12.1995 dalje, od zneska 4.500.000 SIT pa od 1.1.2002 do 28.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od 28.6.2003 dalje v višini predpisane obrestne mere. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti 86.394 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2004 dalje, stranskemu intervenientu pa 413.710 SIT stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2004 dalje.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke, tožnikovi pritožbi pa je delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odškodnino zvišalo za 2.000.000 SIT. Tožena stranka mora tako tožniku plačati 7.641 SIT odškodnine za premoženjsko škodo ter 6.500.000 SIT oziroma sedaj 27.124,02 EUR zadoščenja (od tega 2.000.000 SIT za telesne bolečine, 500.000 SIT za strah in 4.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka odgovorna kot proizvajalec stvari z napako ter da zaradi tega, ker je tožnik deloma razrahljal zavitek šestih steklenic, preden ga je nameraval postaviti na polico ob blagajni, še ni podan njegov prispevek k nastanku škode. Embalaža mora biti namreč takšna, da ob običajnem rokovanju z izdelkom, tudi če pade na tla z minimalne višine, ne sme priti do samodejnega odprtja steklenice.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo, s katero obrazloženo uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da do škodnega dogodka ni prišlo tako, kot je zatrjeval tožnik, ter da je vzrok škode v okoliščinah, za katere ne odgovarja. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tožena stranka ni uspela dokazati razlogov za oprostitev odgovornosti. Iz izvedenskih mnenj zanesljivo izhaja, da je treba škodni dogodek pripisati tožniku, ki bi moral v skladišču pregledati in preveriti embalažo, in šele potem plastenke odnesti v trgovino. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da je neodgovorno in nepazljivo odprl zavitek šestih plastenk in tako zrahljane prestavljal z vozička na polico v trgovini. Ob taki nepazljivosti je bilo pričakovati, da bo zavitek padel na tla. Priče, na katerih izpovedbe sta sodišči prve in druge stopnje oprli odločilne ugotovitve, samega dogodka sploh niso videle. Zato bi morali imeti odločilno dokazno vrednost izvedenski mnenji.

Dosojeni zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode so previsoki, zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja namreč ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do tolikšnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, da bi bil upravičen do odškodnine v znesku 4.000.000 SIT. Tožnik namreč ni izkazal takega obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer navaja, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo ter da je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka pavšalen. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

V delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode, revizija ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožnik je poleg zahtevkov za plačilo zadoščenja uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Ker ima ta zahtevek drugačno pravno in dejansko podlago kot zahtevki za plačilo zadoščenja, se pravica do revizije ugotavlja ločeno od preostalih zahtevkov (41. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). To pomeni, da v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločbo o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode, revizija ni dovoljena - vrednost tega dela znaša namreč le 7.641 SIT (revizijski prag pa je 1.000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,92 EUR - drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. čl. ZPP), so brez pomena vse tiste (in teh je večina) revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. S kritiko dejanskega stanja, češ, "da do nesreče oziroma škodnega dogodka nikakor ni moglo priti na način, kot je to zatrjeval tožnik", kar da "jasno izhaja tudi iz izvedenskih mnenj sodne izvedenke Z. M. in sodnega izvedenca B. V.", da se "ni Š...Ć mogoče strinjati z ugotovitvijo drugostopnega sodišča, da tožena stranka v dokaznem postopku z ničemer ni izkazala, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode", da so izpovedbe zaslišanih prič brez dokazne vrednosti, ker da nobena od jih ni videla škodnega dogodka itd., se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu, ki ga narekuje uporaba pravil o producentski odgovornosti (179. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - U. l. SFRJ št. 29/78 in nasl. - ZOR), in ki so prestali pritožbeno kritiko, so naslednji: – tožnik je kot prodajalec nameraval na prodajano polico prestaviti paket šestih plastenk C.; – paket, ki ga je pred tem nekoliko razrahljal, je popustil, in plastenke so z višine pet do deset centimetrov padle na tla; – pri tem se je na eni od plastenk zaradi pritiska zamašek odprl in tekočina (C.) je brizgnila v tožnikovo desno oko; – C. je močna alkalna tekočina, ki povzroča hude opekline, stik z očmi pa nevarnost oslepitve.

Na podlagi teh dejstev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je tožena stranka kot proizvajalec zdravju nevarne kemikalije odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tudi po mnenju revizijskega sodišča je treba škodo pripisati dejstvu, da je na eni od plastenk popustil zamašek. Zamaški na plastenkah z zdravju nevarno kemikalijo morajo namreč vzdržati padce z višine nekaj centimetrov - če ne, gre za tovarniško napako, ki predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 179. čl. ZOR. Zato ne more biti pomembno, ali je bil tožnik premalo skrben (do samega sebe), ker je paket razrahljal, zaradi česar je popustil in so plastenke zdrsnile ter padle na tla. Odločilno je, da zamašek na plastenki ne bi smel popustiti, se pravi, da bi moral kljubovati tudi pritiskom, ki nastanejo ob padcu plastenke z višine nekaj centimetrov in sploh vsem (drugim podobnim) situacijam, ki se v vsakdanjem življenju dogajajo in ne predstavljajo nekaj izrednega, težko predvidljivega in nevsakdanjega (skratka, situacijam, s katerimi bi moral proizvajalec računati - da sodi v ta krog tudi padec plastenke z višine nekaj centimetrov, je jasno že samo po sebi). Pravno relevanten vzrok je zato tovarniška napaka, ne pa to, da so tožniku plastenke padle. Revizijsko stališče, da bi moral tožnik "pregledati in preveriti embalažo artikla in potem le-to transportirati varno v trgovino" je tako ne le pretirano (prodajalec v trgovini se sme zanesti, da je s tovarniško ovojnino vse v redu in mu ni treba preverjati vsake posamezne plastenke, ali ni morda z zamaškom kaj narobe in ali bi zdržal morebiten padec z višine nekaj centimetrov, do katerega lahko pride pri prelaganju blaga na prodajne police), ampak tudi pravno nebistveno (tudi če bi taka dolžnost obstajala, bi moral zamašek na plastenki zdržati padec z višine borih pet do deset centimetrov - a ker ni, je edini pravno relevanten vzrok škode). Revizija išče oporo za svoja pravna stališča tudi v mnenjih izvedencev. Vendar pri tem prezre, da gre za pravna vprašanja, katerih reševanje je pridržano izključno sodišču. Izvedenčeva stališča, ocene, sodbe in pogledi, ki se tičejo pravnih vprašanj, predstavljajo nedovoljen presežek njegove (dokazne) aktivnosti, na katerega se sodišče ne sme ozirati - ampak mora ta (pravna) vprašanja rešiti samo(stojno).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da so dosojeni zneski zadoščenja previsoki. Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije višine odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (ki jim zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP tožena stranka v reviziji ne more več oporekati - npr. s trditvijo, da "tožnik v dokaznem postopku ni izkazal takšnega trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot ga ugotavljata obe sodišči") ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode (vključno s duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Revizijsko sodišče je zato zavrnilo revizijo v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločbo o tožbenih zahtevkih za plačilo zadoščenja (378. člen ZPP).

Glede na vsebino, ki jo ima, odgovor na revizijo ni bil potreben. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov, ki so mu s tem nastali (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).