Jedro

Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik s tožbo izpodbija v uvodu navedeni delni regulatorni odločbi, s katerimi je toženka na upoštevnih trgih, trg 1: "Veleprodajni lokalni dostop na fiksni lokaciji" in trg 3 B "Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg" spremenila predhodno veljavno regulacijo, ki je bila določena z odločbo AKOS št. 38241-1/2022/26 z dne 14. 7. 2022 in odločbo št. 38241-2/2022/26 z dne 14. 7. 2022. Navaja, da sta izpodbijani delni odločbi nepravilni in nezakoniti, saj toženka v zadevi ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, zaradi česar je prišlo do napačne uporabe materialnega prava. V nadaljevanju utemeljuje svojo aktivno legitimacijo za sprožitev upravnega spora zoper delni odločbi, saj ni bil stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, ki se je zaključil z izdajo izpodbijanih delnih odločb. Je pa v obeh postopkih tožnik zahteval priznanje položaja stranskega udeleženca, vendar pa je toženka njegovo udeležbo v celoti zavrnila s sklepoma, ki ju izpodbija pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I U 1639/2025.

2.Hkrati s tožbo vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da sodišče do pravnomočnega končanja tega upravnega spora v celoti zadrži izvrševanje obeh delnih odločb toženke, in sicer najmanj za pogodbena razmerja A., d. d., in B., d. d., iz sledečih pogodb: Trg 1: - Pogodba št. 32/0/059/024 004 o razvezanem dostopu do optične krajevne zanke FTTH A., d. d. z dne 10. 10. 2011; - Pogodba št. 10/0/056/024 001 o polnem razvezanem dostopu do krajevne zanke A., d. d. z dne 14. 4. 2026; - Pogodba 19/0156/024/001 0 skupnem razvezanem dostopu do krajevne zanke A. d. d.; - Pogodba št. 45/058/40/001 o zagotavljanju virtualne razvezave lokalnega dostopa do končnih uporabnikov z dne 9. 10. 2024; - Pogodba št. 18/0/0561024/001 o skupni lokaciji v objektih A., d. d. z dne 14. 4. 2006; - Pogodba št. 25/0/059/024/001 o povezavi z oddaljeno skupno lokacijo tipa D z dne 17. 2. 2009; - Pogodba št. 24/0/059/024/001 o zagotavljanju dostopa z lastnim optičnim kablom do in med prostori skupne lokacije z dne 18. 11. 2015 in Trg 3 b: - Medoperaterska pogodba št. 08/0/059/024/003 o zagotavljanju širokopasovnega dostopa do končnih uporabnikov na ravni IP protokola z dne 10. 10. 2011; - Medoperaterska pogodba št. 08/0/058/040/001 o zagotavljanju širokopasovnega dostopa do končnih uporabnikov na ravni IP protokola z dne 13. 6. 2011 ter v 2. točki, da je toženka dolžna v roku 3 dni od izdaje tega sklepa naložiti A., d. d., da iz vzorčnih ponudb na trgih: trg 1 "veleprodajni lokalni dostop na fiksni lokaciji" in trg 3 b "Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg", odstrani vse spremembe, ki se nanašajo na vsebino obeh delnih odločb. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da predstavlja operaterja iskalca dostopa, ki je sklenil ustrezne pogodbe s A., d. d. na obeh reguliranih upoštevnih trgih. Sklicuje se na določbo 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in na tej podlagi predlaga odložitev izvršitve obeh izpodbijanih odločb, saj z začasnim zadržanjem za javno korist ne bi nastala nobena škoda, enako pa tudi ne nasprotni stranki A., d. d.. Namreč edini razlog za izdajo izpodbijanih delnih odločb naj bi bila plačilna nedisciplina operaterjev v zvezi z neplačevanjem ali delnim neplačevanjem izdanih računov A., d. d. za izvrševanje regulirane storitve. A., d. d. pa kljub domnevni plačilni nedisciplini odlično poslovno oziroma finančno posluje, najmanj v letih 2024, 2025 in 2026. Pa tudi v primeru začasnega zadržanja izvrševanja izpodbijanih delnih odločb ima A., d. d. še vedno na razpolago vse pravne inštitute izvršbe po določbah ZIZ in možnost uveljavljanja svojih terjatev nasproti dolžnikom. A., d. d. te inštitute izvršbe že tudi uporablja, saj je sprožil že izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v katerem terja plačilo zneska v višini 3.980.699,32 EUR in v letu 2024 za znesek 2.926.556,46 EUR ter tudi sprožil postopek meoperaterskega spora v letu 2025, kjer uveljavlja neutemeljenost delnih reklamacij izdanih računov med marcem 2025 in julijem 2025. A d.d. ima tako že na podlagi veljavne zakonodaje zagotovljeno ustrezno pravno varstvo in so mu na voljo vsi z veljavno zakonodajo predvideni postopki. Nasprotno pa bi za tožnika v primeru nadaljnjih izvrševanj izpodbijanih delnih odločb prišlo najmanj do težko popravljivih posledic, zelo verjetno pa bi celo prišlo do nepopravljivih posledic in s tem do izstopa B., d. d. iz telekomunikacijskega trga. Uvodoma uveljavlja, da je dostop do fiksnega telekomunikacijskega omrežja A., d. d. na reguliranih trgih trg 1 in trg 3 b, zanj essential facily. Brez takšnega dostopa tožnik ne more opravljati svoje osnovne dejavnosti ponujanja fiksnih telekomunikacijskih storitev za končne uporabnike. Tožnik je povsem odvisen od dostopa do fiksnega omrežja reguliranega operaterja A., d. d.. Primerljivo omrežje bi bilo lahko le omrežje C., d. o. o., ki pa ni reguliran operater in še nikdar v preteklosti ni izrazil interesa, da bi svoje omrežje ponujal svojim konkurentom na veleprodajnem trgu. Tožnik ne more sam hitro in učinkovito zgraditi svojega omrežja, da bi zagotavljal pokritost celotnega omrežja Slovenije. Posledično je nujno, da A., d. d. v okviru regulacije zagotavlja stroškovno in dejansko učinkovit dostop do svojega fiksnega omrežja, sicer maloprodajno konkuriranje ni mogoče. Izpodbijani delni odločbi pa možnost konkuriranja tožnika reguliranemu operaterju A., d. d. na maloprodajnih trgih ne krepita. Krepita le položaj A., d. d. in šibita položaj tožnika, saj reguliranemu operaterju omogočata zelo enostavne in učinkovite načine omejevanja in izrivanja svojih konkurentov in upočasnjevanje dostopa do omrežja reguliranega operaterja. Omogočata zavračanje novih dostopov ter nazadnje celo prenehanje nudenja regulativnih storitev, in sicer vse to iz razlogov, ki vsebinsko niso utemeljeni in nimajo podlage v Zakonu o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2), pri čemer ima A., d. d. vse možnosti uveljavljanja svojih upravičenj. Dejstvo je, da A., d. d. svoj nesporno prevladujoč položaj na reguliranih trgih zlorablja, na način, da omrežno povezanim operaterjem zaračunava regulirane storitve po nezakonitih, previsokih cenah. Toženka pa daje A., d. d. možnost prenehanja nudenja reguliranih storitev. V primeru realizacije vsebine izpodbijanih delnih odločb bo za tožnika prišlo do težko popravljivih oziroma celo nepopravljivih posledic. A., d. d. zaračunava previsoke veleprodajne cene reguliranih storitev, saj tožnik ne more ponoviti maloprodajne ponudbe za končne uporabnike, na podlagi katerih bi lahko tekmoval na maloprodajnem trgu za končne uporabnike. Iz tega razloga izgublja končne uporabnike in se njegov tržni delež zmanjšuje. Tožnik je zaradi zaračunavanja previsokih cen prisiljen izdane račune A., d. d. delno zavračati oziroma jih plačati samo delno, in sicer v višini, ki po izračunih tožnika predstavlja zakonito ceno. Zaradi delnega plačevanja mesečnih računov A., d. d., iz naslova reguliranih storitev, obstaja spor glede obveznosti plačila celotne zaračunane cene reguliranih storitev s strani tožnika. A., d. d. skozi čas izkazuje vse večjo terjatev nasproti B., d. d. in jih uveljavlja v za to predvidenih postopkih pred rednimi sodišči. Z izpodbijanima odločbama pa ima sedaj A., d. d. učinkovito možnost, da tožnika prisili v plačilo celotne zaračunane enostransko določene veleprodajne cene reguliranih storitev, saj tožnik nima nobene druge možnosti. V primeru neplačila ima namreč A., d. d. sukcesivne možnosti sankcioniranja, na koncu pa lahko odklopi B., d. d. iz svojega fiksnega telekomunikacijskega omrežja. Tožnik bi tako izgubljal naročniško bazo, ter do časovnega trenutka daleč v prihodnosti, ko bi tožnik uspel sodišču dokazati, da so bile preplačane cene zaradi zlorabe prevladujočega položaja tožnika nezakonite, bo kljub prisojeni odškodnini težko spet pridobil naročnike, ki bi jih zaradi nezadržanja učinkovanja izpodbijanih odločb, izgubil. Vzpostavljen je ravno takšen sistem prisiljevanja operaterjev, da je edina možnost plačevanje nezakonitih previsokih cen A., d. d.. Opisuje svoje finančne obveznosti do A., d. d. iz naslova zaračunanih storitev na trgu 1 in trgu 3 b v obdobju med 1. 9. 2023 in 28. 2. 2026. Vsota vseh zaračunanih zneskov iz naslova reguliranih storitev s strani A., d. d. je 38.060.819,77 EUR, višina spornih terjatev za tožnika je 10.346,565,92 EUR, izvršena plačila s strani tožnika v korist A., d. d. 27.714.253,85 EUR. Zadnji izračun A., d. d. za mesec februar 2026: 1.070.236,81 EUR, s strani B., d. d. plačan nesporni del 813,702,66 EUR. Sporni del računa A., d. d. za mesec februar 2026 je torej 256.534,15 EUR. Ti podatki dokazujejo, da B., d. d. kot nesporni del zaračunanih mesečnih zneskov s strani A., d. d. plačuje 80 % vsakega zaračunanega računa, 20 % vsakega mesečnega računa pa zavrne kot neutemeljenega. Pričakovati je, da bo A., d. d. tudi v prihodnje izdajal mesečne obračune v višini približno milijon EUR, tožnik pa bi lahko mesečne račune še naprej delno zavračal v višini približno 250.000,00 EUR. Zaradi izdaje izpodbijanih delnih odločb pa bo tožnik zaradi grozeče učinkovite možnosti sankcioniranja moral plačevati tudi sporni del vsakega posamičnega računa in za vsak prekomerno plačani mesečni znesek v višini približno 250.000,00 EUR sprožiti ločen sodni postopek zaradi ugotovitve neobstoja terjatve v pravdnem sporu pred rednim sodiščem. Letno v višini 3 milijone EUR. To bo imelo izredne negativne finančne učinke na tožnika, saj manjkajočih 3 milijonov EUR letno ne bo mogel nadomestiti iz nobenih drugih virov. Vzpostavljena regulacija omogoča A., d.d. učinkovito finančno izčrpavanje tožnika. S tem se bo ustvaril negativni denarni tok, ki skupaj z bilančno izgubo tožnika v višini 18 milijonov EUR že iz leta 2024, prinaša slabšo bonitetno oceno podjetja, slednja pa težje in dražje zadolževanje, krajše plačilne roke z obstoječimi upniki in obveznosti po dodatnih zavarovanjih iz predmetne regulacije. Poleg tega bodo lastniki kapitala podjetja tožnika zahtevali dvig cen maloprodajnih storitev, kar se bo ponovno rezultiralo v še večji izgubi naročniške baze. Po izkušnjah B., d. d., bi zvišanje cen za približno 10 %, kolikor bi bilo potrebno, da bi B., d. d. lahko plačeval polne veleprodajne cene za dostop do omrežja A., d.d., pomenilo 5 do 10 % izgubo naročniške baze, že na zelo kratek rok in praktično nemogočo nadaljnjo rast naročniške baze. Navedena dejstva izkazujejo zdrs tožnika v globoko finančno in poslovno negativno spiralo, ki efektivno predstavlja umik s trga. Dolgotrajnost in številčnost postopka bo izredno obremenilo B., d. d. in ga v celoti ošibilo za vsakršno konkuriranje. Tožnik nima možnosti povišanja maloprodajnih cen za končne uporabnike, saj bi jih nemudoma izgubil, prehod pa bi bil ravno k A., d. d., ki že sedaj ob delnih plačilih ponuja storitve na veleprodajnem trgu po nižjih cenah. Navedeno pomeni povišanje zadolževanja tožnika za namen plačevanja nezakonitih terjatev. Edina alternativa opisani negativni spirali je, da tožnik nadaljuje le z delnim plačevanjem izdanih mesečnih računov za regulirane storitve, vendar pa ima A., d. d. na podlagi izpodbijanih delnih odločb upravičenje izvršiti vse predvidene sankcije, in sicer najprej upočasnjevanje dostopa, nato zavračanje novih dostopov in na koncu pa prenehanje nudenja storitev v celoti. Poudarja, da mora sodišče pri presoji upoštevati specifiko maloprodajnih razmerij, ki temelji na dolgoročnih vezavah končnih uporabnikov, ter še, da noben predpis ne določa, da morajo podjetja poslovati z izgubo. A., d. d. pa je tudi nemudoma potem, ko je nova ureditev stopila v veljavo, že začel z realizacijo na novo oblikovanih upravičenj in že grozi s sankcijami, ki jih omogočata izpodbijani delni odločbi. V zvezi s tem prilaga kot dokaz dopis z dne 2. 4. 2026 - poziv k predložitvi/obnovi zavarovanja obveznosti. Ker je A., d. d. na podlagi izpodbijanih odločb že spremenil/prilagodil svoje vzorčne ponudbe na predmetnih upoštevnih telekomunikacijskih veleprodajnih trgih, predlaga zadržanje izvrševanja delnih odločb na način, da A., d. d. spremeni besedila vzorčnih ponudb v stanje oziroma vsebino, ki je veljala po predhodni regulaciji, in sicer pred spremembami, ki so stopile v veljavo dne 1. 4. 2026.

1.Toženka v odgovoru na predlog navaja, da je procesna predpostavka za obravnavanje začasne odredbe dopustnost tožbe, tožnik pa ni oseba, ki bi lahko navedeni delni odločbi izpodbijal. Predlaga zavrženje predloga iz procesnih razlogov. Podrejeno pa navaja, da tožnik ne izkazuje standarda težko popravljive škode. Meni, da tožnik izkazuje zgolj materialno škodo, vendar pa ni izkazal okoliščin, ki bi kazale na ogroženost tožnika. Sklicuje se na javno dostopne podatke na spletu, da je imel tožnik, ki je sicer del multinacionalke B., d. d. in ima dobro finančno zaledje, v letu 2024 približno za 230.000.000,00 EUR prihodkov, izkazoval pa je tudi pozitivni EBITDA v višini 52 milijonov EUR. V luči teh podatkov znesek 3 milijone ne more predstavljati zneska, ki bi finančno izčrpal in ogrozil obstoj tožnika. Tožnik tudi v zvezi s tem ni navedel, kako bi plačilo prav tega zneska vplivalo na njegovo siceršnje poslovanje oziroma na morebitne začrtane investicijske cikle. Le splošno navaja, da bo ustvaril negativni denarni tok, ki skupaj z bilančno izgubo B., d. d. v višini 18 milijonov EUR že za leto 2024, prinaša slabšo bonitetno oceno podjetja, kar pomeni zanj težje in dražje zadolževanje, krajše plačilne roke z obstoječimi upniki in obveznosti po dodatnih zavarovanjih iz predmetne regulacije. Poleg tega zatrjevano ekscesno plačilo v višini 3 milijone EUR letno ne pomeni nujno, da so te posledice težko popravljive. V primeru, da gre za previsoko zaračunane obveznosti, obstaja možnost vlaganja tožb pred pristojnimi sodišči, in v tem primeru bo upravičen do povračila teh zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi po tej plati je zatrjevana materialna škoda za tožnika popravljiva, ne glede na morebitno dolgotrajnost sodnih postopkov. Tudi glede vseh ostalih oblik škod, ki jih tožnik navaja, toženka meni, da standarda težko popravljivih škod v predlogu ni uspel izkazati. Ne soglaša pa tudi z navedbami, da javna korist ne bi bila prizadeta. Kot je bilo ugotovljeno v Analizi in predlogu sprememb ukrepov na upoštevnih trgih 1 in 3 b, se slovenski trg elektronskih komunikacij sooča s plačilno nedisciplino, kar je zaznano kot sistemski problem, ki se kaže v tem, da operaterji zavračajo plačilo storitev brez ustrezne, pravočasne in dokazno podprte obrazložitve ter zlorabljajo inštitut reklamacij. Ne more se strinjati s tožnikom tudi, da bi se regulacija v svoji bistveni vsebini še vedno v celoti izvajala in bi se še vedno izvrševala. Kolikor tožnik meni, da bi po izdaji začasne odredbe le zanj veljali drugačni pogoji glede na plačevanja domnevno previsokih monopolnih cel OPTM, toženka opozarja na načelo enakega obravnavanja.

2.Stranka za interesom v tem postopku A., d. d. uvodoma predlaga, da sodišče, ker tožba tožnika ni dopustna, predlog za izdajo začasne odredbe zavrže, podrejeno pa navaja tudi, da materialne predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane. Navaja, da tožnik predlog za začasno odredbo utemeljuje na pavšalnih in neresničnih predpostavkah, da dostop do fiksnega telekomunikacijskega omrežja nareguliranih trgih 1 in 3 b predstavljat t.i. essential facility, brez katerih tožnik ne more opravljati svoje osnovne storitve, da A., d. d. v okviru regulacije ne zagotavlja stroškovno učinkovitega dostopa do lastnega fiksnega omrežja in zaračunava previsoke veleprodajne cene reguliranih storitev, posledično pa tožnik ne more ponoviti maloprodajne ponudbe s strani tožnika končnim uporabnikom. Dostop do fiksnega telekomunikacijskega omrežja na obeh trgih ne predstavlja essential facility, saj obstajajo alternativni pristopi. V zvezi s stroškovno učinkovitim dostopom opozarja, da preverba ustreznosti in pravilnosti cene ni v pristojnosti tožnika, temveč v izključni pristojnosti toženke, ki je pristojna za nadzor. Stranka za interesom svoje cene zaračunava zakonito ter zagotavlja ekonomsko ponovljivost, torej zagotavlja takšne veleprodajne cene, s katerimi lahko alternativni operater ponovi maloprodajno ponudbo A., d. d.. Prilaga primerjavo cen, iz katere izhaja, da tožnik na trgu nastopa z bistveno nižjimi povprečnimi maloprodajnimi cenami od A., d. d., zato zatrjevanj izgube uporabnikov ni mogoče utemeljevati z ravnanjem tožnika. Težava niso cene A., d. d., temveč poslovna politika izredno nizkih cen tožnika. S strani tožnika zatrjevane posledice so po svoji naravi denarne narave, posredne, reverzibilne in v celoti naknadno odpravljive. Če bi tožnik v upravnem sporu uspel, bi to lahko vplivalo kvečjemu na tisti del cenovnega in pogodbenega režima, ki se nanaša na bakrene priključke in z njimi povezana zavarovanja, ne pa tudi na ostale priključke, za katere velja ERT model in ki predstavljajo večino vseh priključkov, ki jih uporablja tožnik. Že iz tega razloga so navedbe o obsegu zatrjevane škode preširoke in neizkazane. Tudi sicer bi bilo mogoče medsebojna razmerja ustrezno povrniti, na primer z izdajo dobropisov, vračilo morebitnih preplačil oziroma s sprostitvijo ali vračilom zavarovanj. Ravno zato težko popravljiva škoda ni izkazana. Projekcija letnega preplačila 3 milijone EUR je določena povsem arbitrarno in temelji na enostranski presoji tožnika, kateri del zakonito zaračunanih obveznosti A., d. d. sam ni pripravljen plačati. Pri tem pa se opira tudi na dejstvo, da je tožnik kot OPTM zavezan k zagotavljanju dostopa. Tožnik zatrjevane finančne učinke nadalje prevaja še v celo vrsto dodatnih, še bolj oddaljenih posledic v zvezi z domnevno izgubo uporabnikov, zmanjšanjem konkurenčnosti, potrebo po dvigu maloprodajnih cen, slabšanjem bonitete, dražjim financiranjem in celo možnostjo izstopa iz trga. Pri teh navedbah gre za vrsto negotovih, posrednih in številnih nadaljnjih dejavnikov, soodvisnih posledic. Morebitna odločitev tožnika, da zaradi višjih vhodnih stroškov zviša maloprodajne cene, ki so večinoma precej pod tržnim povprečjem ostalih operaterjev, pa je lastna poslovna odločitev tožnika. Iz Analize s popravki pa izhaja, da so priključki prek bakrenega omrežja ob njeni pripravi predstavljali le še 16,6 % vseh aktivnih širokopasovnih priključkov na maloprodajnem trgu, pri čemer je ta delež leta 2007 znašal 71,7 %, leta 2020 25,9 %, kar jasno izkazuje izrazit trend upadanja. Sprememba bonitetne ocene je odvisna od celote poslovanja tožnika, enako velja za izgubo ugleda in oteženost sklepanja poslovnih razmer. Tožnik v zvezi s tem ni izkazal neposredne zveze z izpodbijanima odločbama. Opozarja, da plačilo dolga za tožnika predstavlja nesorazmerno manjše breme kot A., d. d. kreditiranje tožnika. Tožnik je namreč del skupine, ki je bistveno večja ter finančno močnejša od A., d. d. Plačilo A., d. d. tožnika tako ne bo finančno izčrpalo in ne bo ogrozilo obstoja družbe in jo prisililo k izstopu iz trga. Poleg tega ima tožnik na voljo legitimna sredstva za zaščito svojih interesov, lahko sproži medoperaterski spor ali pa nadzor nad cenami. V zvezi z izpodbijanimi odločbama poudarjata poudarja, da je v izpodbijanih odločbah določena raven cen, kot je bila v regulativnih odločbah 2017 (spremenjene in znižane so bile cene z regulatornimi odločbami v letu 2022), pa v letu 2017 operaterji niso zatrjevali nastanka težko popravljivih posledic. Ob pospešenem prehodu uporabnikov z bakrenega na optično omrežje pa se zasedenost bakrenega omrežja zmanjšuje, kar pomeni, da se stroški na enoto povečujejo. Cene iz regulatornih odločb (ki sta bili spremenjeni z izpodbijanima odločbama) ne zadoščajo za pokritje stroškov A., d. d. A., d. d. je po regulatornih odločbah operaterjem dostop zagotavljal pod svojo stroškovno ceno. Skupen dolg tožnika iz naslova neplačil za opravljene storitve na trgih 1 in 3 b za zadnja 3 leta (2024, 2025, obdobje do februarja 2026), pa glede na podatke znaša že 7.715.137,00 EUR, dolg vseh operaterjev, skupaj pa 10 milijonov EUR. Gre za izredno resen problem, ki je povezan s hudim, samovoljnim in protipravnim ravnanjem določenih operaterjev, tudi tožnika. Poudarja, da je tudi sicer vsa domnevna škoda, ki jo je tožnik navedel v predlogu, pavšalna, splošna, hipotetična in povsem nesubstancirana oziroma neizkazana. Izkazana tudi ni neposredna povezava med zatrjevano domnevno nepopravljivo škodo in vsebino razmerja. Tožnik bi moral že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe predložiti vse dokaze, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, česar pa v konkretnem primeru ni storil, saj je glede lastnega poslovanja predložil zgolj Letno poročilo za leto 2024, ta domnevna škoda pa je povsem pavšalna, nesubstancirana in hipotetična. Izkazana tudi ni potreba po začasni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja. Tožnik zgolj pavšalno navaja zlorabo stranki z interesom ter onemogočanje delovanja na trgu. Stranka z interesom svojega položaja nikakor ne zlorablja, bila pa je z izpodbijanimi odločbami zavezana k spremembi vzorčne ponudbe. Tožnik v 2. točki izreka zahteva še, da sodišče AKOS naloži, da mora A., d. d. odpraviti vse spremembe v vzorčnih ponudbah za trg 1 in trg 3 b, s tem pa dejansko predlaga preširoko začasno ureditev razmerij na obeh upoštevnih trgih ter dodatne obveznosti za tožnika. Meni tudi, da bi izdaja začasne odredbe posegla v javno korist in koristi stranke z interesom. Tožnik mora navkljub vsem omejitvam nemotoma zagotavljati dostop operaterjem, kolikor pa bi bilo ugodeno začasni odredbi, pa jih bi moral tudi efektivno kreditirati. Uporaba predhodnih regulatornih odločb bi tožniku povzročila milijonske izgube. Predlaga zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

3.Stranka za interesom A., d. d. je na odgovor toženke odgovorila in se pridružuje njenim navedbam. Opozarja tudi, da bo ukrepe, predvidene z izpodbijano odločbo, lahko uporabila šele, ko bo zahteva kvalificirana kot nerazumna, in so predvideni stopnjevalno. Tudi iz tega razloga so navedbe tožnika neutemeljene.

4.Tožnik na odgovor toženke navaja, da se ni opredelila do vprašanja relevantnih dejstev v zvezi z aktivno legitimacijo tožnika. Ne soglaša tudi, da ni izkazal težko popravljive škode. Soglaša pa z navedbo toženke v zvezi z višino EBITDA, vendar pa je v telekomunikacijski panogi ključen EBIT, podatki pa kažejo, da je zviševanje stroškov dostopa do omrežja A., d. d. v okviru reguliranega dostopa, ki je predmet tega postopka, pahnilo EBIT globoko v negativne vrednosti. Ne soglaša z navedbami toženke, da bi bila z izdajo začasne odredbe prizadeta javna korist.

5.Tožnik na odgovor stranke z interesom A., d. d. zavrača navedbe, da ni izkazal težko popravljive škode, ter zavrača navedbe o prizadetosti korist A., d. d.. Ponovno poudarja, da je A., d. d. že začel učinkovito uveljavljati vse grožnje s sankcioniranjem, ki jih predvidevata izpodbijani delni odločbi, ter zato terja takojšnje ukrepanje sodišča za izdajo predlagane začasne odredbe.

6.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

7.Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Iz citiranih določb ZUS-1 izhaja, da je predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe dopustna tožba. Po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožba ni dopustna in jo sodišče zavrže, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka. Gre za to, da je po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Status stranke v upravnem sporu je torej pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.

8.V tem upravnem sporu tožnik izpodbija delni regulacijski odločbi, izdani v postopku regulacije operaterja s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu 1 in 3 b družbi A., d. d. (stranki z interesom). V tem postopku, kot sam navaja v tožbi in med strankami ni sporno, ni bil stranka niti stranski udeleženec tega postopka, je pa priglasil svojo udeležbo v postopku, vendar jo je toženka s sklepoma, ki sta predmet upravnega spora pred naslovnim sodiščem, zavrnila.

9.Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da mora biti o vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se tujega postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, odločeno v času trajanja tega postopka. Oseba, o katere zahtevi za priznanje položaja stranke še ni bilo odločeno, si z vložitvijo tožbe zoper upravno odločbo o glavni stvari, za izdajo katere je izvedela, zavaruje svoj pravni položaj, primerljiv tistemu, ki nastopi po odločitvi sodišča, ki bi odpravilo odločitev toženke in ji omogočilo sodelovanje v tujem postopku z vsemi pripadajočimi procesnimi pravicami.

10.Glede na pojasnjeno gre v obravnavani zadevi za primerljiv procesni položaj. Tožnik vlaga tožbo zoper dokončni regulatorni odločbi, v katerem je tekom postopka priglasil svojo udeležbo, pri čemer pa o njegovem procesnem položaju še ni bilo pravnomočno odločeno.

11.Glede na navedeno, do pravnomočne odločitve o tožnikovi zahtevi za priznanje statusa stranke, še niso izpolnjeni pogoji za dokončen preizkus dopustnosti tožbe z vidika 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Okoliščina, da tožnik v trenutku izdaje izpodbijanega akta še ni imel priznanega statusa stranskega udeleženca v upravnem postopku, ki bi ga kvalificiral za upravičenega vlagatelja tožbe zoper izpodbijani odločbi, v tem upravnem sporu še ni odločujoča. Ker pa je postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe nujen, je sodišče kljub temu, da je v tem upravnem sporu po povedanem predhodni preizkus tožbe še nedokončan, o predlogu vsebinsko odločilo.

12.Tožnik sodišču predlaga, da do pravnomočnega končanja upravnega spora zadrži izvrševanje izpodbijanih odločb, in sicer najmanj za pogodbena razmerja stranke z interesom A., d. d. in tožnika iz pogodb, ki jih našteva (1. točka), toženka pa je dolžna v roku 3 dni od izdaje tega sklepa naložiti A., d. d., da iz vzorčnih ponudb na trgih: Trg 1 "Veleprodajni lokalni dostop na fiksni lokaciji" in Trg 3 b "Veleprodajni osrednji dostop na fiksni lokaciji za izdelke za množični trg", odstrani vse spremembe, ki se nanašajo na vsebino obeh delnih odločb (2. točka izreka).

13.V primerih, ko se izpodbijani akt prisilno ne izvršuje, je mogoče izdati le t.i. ureditveno začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Po tej pravni podlagi sodišče začasno odredbo izda, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja, glede na sporno pravno razmerje, ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže predpisane zakonske pogoje. Za presojo utemeljenosti izdaje začasne odredbe je bistveno, da tožnik izkaže obstoj težko popravljive škode, ki je temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Tožnik lahko v obravnavanem primeru upravnega spora zoper regulacijski odločbi, začasno odredbo utemelji le s škodo, ki jo lahko kot oviro za izdajo regulacijskih odločb uveljavljal v postopku njegove izdaje.

Ker izpodbijani odločbi urejata tudi cene (5. točka in 6. točka izreka delnih odločb) (izpodbijani delni odločbi spreminjata odločbi 2022), sodišče obstoj težko popravljive škode preverja s plačili tožnika stranki z interesom A., d. d. na mesečni in letni ravni, ki tožniku nastajajo zaradi obveznosti A., d. d., da tožniku omogoči dostop na Trgu 1 in Trgu 3 b, trgih, na katerih ima A., d. d. status OPTM in katerih neplačilo bi povzročilo nastop ukrepa - sankcij, ki bi negativno vplivali na tožnikov položaj na trgu elektronskih komunikacij.

Tožnik v predlogu navaja, da je A., d. d. že pred izdajo izpodbijanih odločb zaračunaval previsoke veleprodajne cene storitev, zato je bil prisiljen izdane račune delno zavračati in jih plačevati le delno, v višini, ki po njegovih izračunih predstavlja zakonito ceno, A., d. d. pa je vlagal izvršilne postopke in sprožil tudi medoperaterski spor, kjer uveljavlja neutemeljenost delnih reklamacij izdanih računov med marcem 2025 in junijem 2025. Da bi tožnik za zaščito svojih interesov zaradi previsokih cen vložil legitimna sredstva (sprožil bi lahko postopek medoperaterskega spora pred toženko in predlagal nadzor nad cenami), ne navaja. Sodišče zato meni, da se tožnik do izdaje izpodbijanih odločb ni strinjal z regulirano ceno, ki bi jo bil dolžan A, d. d. za dostop do bakrenega omrežja plačevati, in ne da je A., d. d. tožniku zaračunaval ceno, ki je bila višja od regulirane. Po izdaji izpodbijanih odločb bo tožnik prisiljen plačevati A., d. d. ceno, kot je v odločbah določena, sicer ga lahko doletijo sankcije, ki ju odločbi predvidevata. V zvezi s plačili A., d. d. pa bo aktivna vloga na strani tožnika, kolikor bo zatrjevana previsoka plačila želel dobiti nazaj. V odgovoru na odgovor A., d. d. navaja, da nima na razpolago procesne možnosti medoperaterskega spora, vendar pa sodišče meni, da ima nedvomno možnost, da pri toženki predlaga nadzor nad cenami, kolikor meni, da mu je dostop previsoko zaračunan.

Tožnik zatrjuje, da bo moral A., d. d. letno preplačati za približno 3 milijone EUR, kar bo imelo izredno negativne posledice, saj jih ne bo mogel nadomestiti iz nobenih drugih virov. Gre za znesek za katerega meni, da je regulirana cena, določena z izpodbijano odločbo previsoko določena, z vzpostavljeno regulacijo pa se bo ustvaril negativni denarni tok, ki skupaj z bilančno izgubo tožnika v višini 18 milijonov EUR že iz leta 2024, prinaša slabšo bonitetno oceno, slednja pa težje in dražje zadolževanje, krajše plačilne roke z obstoječimi upniki in obveznosti po dodatnih zavarovanjih iz predmetne regulacije (po strožjih in dražjih pogojih), zvišanje cen za približno 10 %, kolikor bi bilo potrebno, da bi lahko plačeval polne veleprodajne cene za dostop do omrežja A., d. d., pa bi pomenilo 5 do 10 % izgubo naročniške baze že na kratek rok in praktično nemogočo nadaljnjo rast. Navedeno brez dvoma predstavlja zatrjevanje nastanka materialne škode, ki po novejših stališčih Vrhovnega sodišča lahko šteje za težko popravljivo, kolikor tožnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkaže ogroženost tožnika. Ne zadostuje torej le navajanje višine škode. Težko popravljiva škoda je v primeru ureditvene začasne odredbe izkazana, kolikor v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora, oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode za tožnika ostal brez pomena. Cilj konkretnega upravnega spora za tožnika je (kot izhaja iz navedb v tožbi in predlogu), da se regulirane cene in regulacija (do težko popravljive škode za tožnika bi prišlo zaradi predvidenih sankcij, ki bi se uveljavile, ker tožnik ne bi plačal polnega zneska po računu), vrnejo na stanje iz odločb/2022. Uspeh v upravnem sporu bi bil zanj brez pomena, kolikor bi bil izrinjen iz trga, kar pa bi se zgodilo, če sodišče začasni odredbi ne bi ugodilo.

Na podlagi javno dostopnih podatkov na spletu in iz Letnega poročila za leto 2024 (dokaz tožnika), izhaja višina letnih dohodkov tožnika, zato tožnikova ocena letnega preplačila 3 milijone EUR (tudi ob upoštevanju bilančne izgube iz leta 2024), ne more vplivati na obstoj tožnika. Konkretni upravni spor bo končan sicer po odločitvi o tožbi zoper sklepe toženke, da se tožniku ne dopusti sodelovanje v postopku, za kar je treba ocenjeno letno preplačilo pomnožiti s tri (trajanje sodnega postopka, ki bo vplivalo na višino letnega preplačila, kot ga ocenjuje tožnik), vendar kljub temu ta znesek, glede na dejstvo, da je tožnik del multinacionalke B., d. d. in ima dobro finančno zaledje, v letu 2024 približno 230 milijonov EUR prihodkov, izkazuje pa tudi pozitivni EBITD v višini 52 milijonov EUR, ne more predstavljati zneska, ki bi finančno izčrpal in ogrozil obstoj tožnika. Tožnik dejstev o svoji organiziranosti ne prereka, gre pa v okviru presoje težko popravljive škode za relevantno dejstvo, saj navedena višina škode zanj nima takega vpliva kot na manjšega operaterja. Sam sicer trdi in se sklicuje na poslovno politiko lastnika Skupine D. (E.), za katerega bo negativen denarni tok (ob tekočih izgubah EBITDa) nesprejemljiv, in bo luknjo krpal z zvišanjem prihodkov (kar je možno le kratkoročno s podražitvami, kar pa vodi v dodatne dolgoročne izgube zaradi osipa naročnikov), bodisi z odpuščanjem delavcev ali zmanjšanjem potrebnih investicij. Navedeno pa ni škoda, ki bi jo lahko ocenili kot neposredno (da izhaja kot posledica iz izpodbijanih odločb), pač pa gre za poslovno politiko tožnika, ki pa je lahko tudi drugačna, poleg tega je reagiranje lastnika neizkazano. Ob navedeni višini letnega preplačila, pa je pritrditi tudi stranki z interesom, da je navedeni znesek določen na podlagi enostranske presoje tožnika, kateri del zaračunanih obveznosti A., d. d. ni pripravljen plačati. Nadalje je, ob tožnikovi oceni letnega preplačila, glede na njegovo trditev, da ob ceni, določeni v izpodbijanih odločbah, ne more ponoviti maloprodajne cene A., d. d., ugotoviti, da primerjalna analiza A., d. d. (februar 2026 - stran devet odgovora) kaže, da tožnik na trgu nastopa z bistveno nižjimi povprečnimi maloprodajnimi cenami od A., d. d.. Tožnik torej lahko svoje maloprodajne cene zviša vsaj do tržnega povprečja ostalih operaterjev in s tem zatrjevano izgubo zaradi veleprodajne cene zmanjša. Po odločitvi v upravnem sporu o izpodbijanih odločbah pa bo tožnik ob eventualnem uspehu s tožbo, vso izgubo lahko nadomestil. Sodišče torej ne meni, da bi tožnika plačilo z izpodbijanimi odločbami določenih cen, (da ga ne bodo doletele predvidene sankcije), ob opisani negativni spirali ogrozilo, pa tudi ne prisililo k izstopu iz telekomunikacijskih trgov v Republiki Sloveniji. Zahtevane neposrednosti z obravnavanim upravnim sporom nima tudi bilančna izguba iz leta 2024, na katero se tožnik sklicuje, saj ni predvidena posledica izdanih izpodbijanih odločb.

Kolikor pa se tožnik sklicuje na finančni kazalnik EBIT (kot ključen v telekomunikacijski panogi) pa je ugotoviti, da tabela, ki jo prilaga, prikazuje, da je ta negativen že od leta 2023 - 2025, ko sporna regulacija še ni veljala, pri čemer pa so bile regulirane cene z odločbama/2022 nižje kot v odločbi toženke 38244-2/2017/19 oziroma 38244-2/2017/29 z dne 5. 12. 2017, kot navaja A., d. d. (navedbe A., d. d. na strani 15) in tožnik ne zanika, pa EBIT v letu 2022 in 2021 ni bil negativen.

Tožnik torej po oceni sodišča višino letnega preplačila in njegov vpliv na obstoj tožnika, kar bi ga doletelo zaradi posledičnega učinkovanja sankcij, kot težko popravljivo škodo zatrjuje pavšalno, neizkazano ter enostransko. Glede ostalih oblik zatrjevane težko popravljive škode, ki naj bi mu tudi nastajala v posledici ureditve z izpodbijanima odločbama, sodišče meni, da so tudi te trditve pavšalne in v zvezi z njimi je vzročna zveza z regulacijo neizkazana. Tožnik navaja nepovratnost izgube naročnikov, kolikor bi cene zvišal za 10 %, kolikor bi bilo treba, da bi plačeval polno veleprodajno ceno A., d. d. Torej bi posledično delno zvišanje v okviru 10 %, ohranilo konkurenčnost tožnika, enako delni prehod na alternativno omrežje (omrežje C., d. o. o. ali svoje optično omrežje - sodelovanje z družbo F. - Letno poročilo tožnika za leto 2024), s čemer bi se izognil plačilu A., d. d., in ob neplačilu možnim sankcijam. Materialni škodi, ki jo zatrjuje in po višini opredeljuje, se tako lahko vsaj deloma izogne, s tem pa tudi napovedani negativni spirali.

Tožnik navaja, da fiksno telekomunikacijsko omrežje C., d. o. o. ni alternativa omrežju A., d. d., ker ni reguliran operater. Nevedeno je res, vendar tožnik zato ni dolžan dostopati do njegovega omrežja, na drugi strani pa je A., d. d. dolžan dostop tožniku omogočiti. Navedeno sodišče poudarja zgolj zaradi trditev tožnika o previsoki ceni dostopa, ki se ji pa lahko ob konkurenčni ponudbi izogni.

Ob zatrjevanju povišanja zadolževanja tožnika zaradi zaračunavanja previsokih negativnih cen reguliranih storitev, sodišče soglaša s toženko, da sporni znesek predstavlja le okoli 1,2 % prihodkov in približno 6 % EBITDA, kar ekonomsko ne dosega ravni, ki bi ogrozila poslovanje ali obstoj podjetja. Sprememba bonitetne ocene je odvisna ne samo od cene, ki jo je tožnik dolžan plačevati A., d. d. ampak od celote poslovanja tožnika, enako velja za izgubo ugleda in oteženost sklepanja poslovnih razmerij. Posledično zato neposredna zveza z izpodbijano regulacijo ni izkazana.

Sodišče v dokaz tožnikovih trditev glede negativnih finančnih učinkov izpodbijane odločbe ni zaslišalo tožnika in ni postavilo predlaganih izvedencev, saj je glede obstoja višine letnega preplačila A., d. d., ki ga ni pripravljen plačati, tožniku sledilo, enako mu je sledilo glede obstoja zatrjevane negativne spirale (torej vseh oblik škod, ki jih je navajal). Ni pa mu sledilo v zvezi z njegovim zatrjevanjem, da bi zatrjevana škoda dosegla obseg težko popravljive škode in ogrozila tožnika, saj jih je ocenilo kot pavšalna in neizkazana oziroma meni, da tožnik v zvezi z zatrjevanimi škodami negativne spirale, ni izkazal neposredne zveze z ureditvijo v izpodbijanih odločbah.

Praviloma sodišče opravi test sorazmernosti z vidika prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank le v primeru, če je temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda, izpolnjen. V obravnavani zadevi je sodišče sicer obrazložilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, vendar zaradi višine zneskov, ki jih je kot težko popravljivo škodo izkazoval in zaradi posledic, za katere je nakazoval, da bi se lahko zgodile, kolikor bo sledil regulaciji, presoja tudi trditve toženke, da bi bila ob ugoditvi začasni odredbi, kot jo predlaga tožnik, prizadeta javna korist in trditve nasprotne stranke - stranke z interesom A., d. d., da bi bila prizadeta tudi njena korist.

Tožnik v predlogu zatrjuje, da z začasnim zadržanjem izvrševanja izpodbijanih delnih odločb za javno korist ne bi nastala nobena škoda, saj bi veljala do sedaj veljavna regulacija. Toženka s stališčem tožnika ne soglaša in odgovarja, da bi bila z izdajo začasne odredbe nedvomno prizadeta javna korist. Izpodbijani odločbi sta bili izdani na podlagi Analize in predloga sprememb ukrepov na upoštevnih trgih, iz katere izhaja, da se slovenski trg elektronskih komunikacij na reguliranem segmentu sooča s plačilno nedisciplino, kar je zaznano kot sistemski problem, ki se kaže v tem, da operaterji zavračajo plačilo storitev brez ustrezne, pravočasne in dokazno podprte obrazložitve ter zlorabljajo inštitut reklamacij, neplačevanje pa povzroča OPTM konkretno finančno breme, hkrati pa zaradi dolgotrajnih postopkov preverjanja cen ustvarja negotovost in destabilizira trg. Ob takih ugotovitvah pa sodišče meni, da je predlog toženke, da začasne odredbe iz razloga prizadetosti javne koristi, ni mogoče izdati, saj bi bila prizadetost javnega interesa z odložitvijo izvršitve obeh izdanih odločb (zgolj za tožnika), nesorazmerna višja od izvršitve obeh izpodbijanih odločb. Tožnik v odgovoru na odgovor na začasno odredbo toženke odgovarja, da toženka ni imela pristojnosti za regulacijo kot izhaja iz izpodbijanih odločb, zato javna korist z izdajo začasne odredbe ne more biti prizadeta. Gre za ugovor, ki ga sodišče v postopku izdaje začasne odredbe ne bo reševalo, sprejema pa okoliščine toženke o prizadetosti javne koristi zaradi plačilne nediscipline, ki se je z regulacijo po odločbah/2022 ne da vzpostaviti.

Tožnik v predlogu potrjuje, da sta bili izpodbijani odločbi izdani zaradi plačilne nediscipline operaterjev v zvezi z neplačevanjem ali delnim neplačevanjem izdanih računov A., d. d. za izvršene regulirane storitve, vendar pa meni, da z začasnim zadržanjem izvrševanja delnih odločb A., d. d. v ničemer ne bi bil prizadet, neprizadetost pa ta v svojem odgovoru zanika. Navaja, da ima kot OPTM kontrahirno dolžnost, ki ga zavezuje k zagotavljanju dostopa do omrežja svojim konkurentom. V tem oziru ima regulirano tudi ceno, po kateri mora zagotavljati storitev dostopa, gre za ceno, ki temelji na regulirani metodologiji, ki jo redno preverja toženka. S tem je bistveno omejen tako pri svobodi izbire poslovnega partnerja kot tudi pri ključnih pogojih sodelovanja. Nalaganje dolžnosti OPTM, da mora kljub vsem omejitvam nemoteno zagotavljati dostop ter se nenehno posluževati dolgotrajnih pravnih sredstev in izterjav za poplačilo svojih storitev ter s tem efektivno kreditirati operaterje, ne da bi imel kakršnekoli možnosti prilagajanja zagotavljanja lastnih storitev je nesprejemljivo. Skupen dolg tožnika do njega, iz naslova neplačil za opravljene storitve na trgih 1 in 3 b za zadnja 3 leta (2024, 2025, obdobje do februarja 2026), glede na podatke do februarja 2026, znaša že 7.715.137,00 EUR (dolg vseh operaterjev skupaj za to obdobje pa več kot 10 milijonov EUR). Ponovna uporaba predhodnih regulatornih odločb pa bi zaradi razlike v ceni stranki z interesom iz tega naslova povzročila milijonske izgube ter de facto naložila dolžnost opravljanja storitev, ki so povsem pod stroškovnimi cenami.

Da dolg tožnika do A., d. d. predstavlja vsaj 7 milijonov EUR, izhaja že iz tožnikovih navedb, torej ni sporno. Tudi ni sporno, da je bila do izdaje izpodbijanih odločb aktivna vloga za izterjavo spornih zneskov dolga na strani stranke z interesom. Posledično sodišče sledi stranki z interesom, da bi bila z odlogom izvršitve izpodbijanih odločb, ki ob neplačilu regulirane cene omogočajo stranki z interesom stopnjevane ukrepe za izboljšanje plačilne discipline, prizadeta njena korist kot korist nasprotne stranke, ki jo je opredelila v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Ob tehtanju škod tožnika s prizadetostjo javne koristi, ki jo je vzpostavila toženka z izpodbijanimi odločbami in koristi nasprotne stranke, sodišče meni, da izdaja začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, ne bi bila primerna, saj bi bila tako za javno korist kot za stranko z interesom preveliko breme. Vprašanje ustreznosti ukrepov pa ni predmet postopka za izdajo začasne odredbe.

Po povedanem tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče pa še dodaja, da tožnik s predlogom presega ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, saj zahteva, da sodišče odredi toženki, da ta poseže v vzorčne ponudbe stranke z interesom, ki niso predmet ureditve z izpodbijanima odločbama. Povedano drugače: tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe ne predlaga ureditve spornega razmerja. Predlog za izdajo začasne odredbe torej sporno pravno razmerje v tem upravnem sporu presega.

Ker ZUS-1 stroškov postopka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne ureja posebej, si je sodišče odločanje o stroških postopka pridržalo za končno sodno odločbo.