Jedro

Zavarovalnica odgovarja do višine pogodbeno dogovorjene zavarovalne vsote za škodo, za katero odgovarja njena zavarovanka. Tožnik je ponudil zadostno trditveno podlago. Pretirano bi bilo zahtevati, da bi moral v trditveni podlagi navajati prav vse okoliščine, na podlagi katerih se prisodi odškodnina za posamezno odškodninsko postavko.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

1. v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka - zavarovalnica ... , je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 17.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2004 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (za znesek 5.551,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2002 in za zakonske zamudne obresti od zneska 22.951,09 EUR od 16. 4. 2002 do 15. 4. 2004) se zavrne.“

2. v V. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (IV. točka izreka).

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka - zavarovalnica ... , tožniku plačati znesek 22.951,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2002 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 39.642,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2004 dalje do plačila (II. točka izreka), postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 417,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2004 dalje ustavilo (III. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe (IV točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2. Zoper I., IV. in V. točko izreka odločbe se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je v I. in II. točki odločalo o tožbenem zahtevku v višini 63.011,18 EUR, čeprav je šele v IV. točki odločilo, da spremembo tožbe dovoli. Podana je bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj sodišče ni uporabilo 2. člena ZPP. Izrek ni razumljiv, iz njega ni razvidno, o kateri spremembi tožbe je sodišče odločalo, če je že pred tem o zahtevku meritorno odločilo. Tudi sicer je izpodbijana sodba nejasna in v nasprotju z listinami v spisu. Z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 10. 2014 je bilo odločeno, da je podana odškodninska odgovornost toženk tožniku za nastalo škodo do 30 %, sodba pa razmerje zmotno obrne v korist tožnika. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je v tožbi postavil zahtevek v višini 63.011,18 EUR in ga tudi opredelil po posameznih postavkah škode. V pripravljalni vlogi 20. 5. 2006 je tožbeni zahtevek zoper prvotoženko delno umaknil (zahteval je 5.500.000,00 takratnih SIT). Tožnik je vtoževal nematerialno škodo po več oblikah škode, kot tudi materialno škodo, po utesnitvi pa ni več razvidno, kaj zahteva. Sodba zmotno oceni, da za odločanje zadošča, da se odloča v mejah zavarovalne vsote. Tožeča stranka je na naroku 13. 2. 2015 zahtevek specificirala tako kot v tožbi. Zahtevala je plačilo 62.593,89 EUR za nepremoženjsko škodo in vtoževani znesek omejila na višino zavarovalne vsote. Iz nazadnje postavljenega zahtevka ni razvidno, kateri znesek je vtoževan. Sodišče je del povišanega zahtevka zavrnilo, čeprav ni jasno, ali se je ta del sploh vtoževal, in kaj zahtevek v višini 22.951,09 EUR predstavlja. Nerazumljivo je, kako je lahko sodišče odločalo o odškodnini po zahtevku v višini 62.593,89 EUR, ugotovilo, da je tožeča stranka upravičena do 58.000,00 oziroma 40.600,00 EUR, hkrati pa je ta del zahtevka zavrnilo. Sodba glede na obrazložitev v 13. točki šteje, da gre za razširitev oziroma zvišanje tožbe na 62.593,89 EUR, čemur je toženka nasprotovala. Novo postavljeni zahtevek je zastaran. Tožeča stranka teh zahtevkov ni postavila v roku treh let po končanju zdravljenja. Protispisna je ugotovitev, da je tožeča stranka vse trditve in dokaze predložila do zaključka prvega naroka. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi smelo odločati le o postavljenem zahtevku v višini 22.951,90 EUR, pri čemer je odločilen tudi prispevek tožeče stranke. Tožnik je tožbeni zahtevek v višini 22.951,09 EUR postavil pod predpostavko višjega temelja, kot je bil naknadno ugotovljen. Tudi če bi bila tožniku prisojena vsa vtoževana (nepremoženjska) škoda, bi bil upravičen le do 6.885,87 EUR (30 % od zavarovalne vsote, od vtoževanega tožbenega zahtevka v znesku 22.951,09 EUR). Nerazumljiva je obrazložitev sodbe, da soprispevek ne vpliva na pogodbeno obveznost toženke. Ni jasno, kako je sodišče soprispevek upoštevalo. Tožnik ni podal nobenega ugovora v tej smeri, zato je ravnanje sodišča v nasprotju z 212. členom, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Nepravilno je stališče sodbe (19. točka obrazložitve), da je med strankama nesporno, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za škodne posledice, njegova odgovornost je le 30 %. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj v 20. točki sploh ne navaja diagnoze. Ne glede na to, pa se toženka opredeljuje tudi do posameznih postavk odškodninske odgovornosti. Meni, da je, kljub pomanjkljivostim v obrazložitvi, višina škode iz naslova telesnih bolečin določena pravilno in bi predstavljala pravično denarno odškodnino, če bi bile podane ostale procesne predpostavke, t.j. (pravočasna) trditvena podlaga ter pravilnost in sklepčnost tožbenega zahtevka. Z odločitvijo, da znaša odškodnina za telesne bolečine 12.000,00 EUR, pa sodba prekorači tožbeni zahtevek. Tožeča stranka bi morala to postavko opredeliti znotraj višine tožbenega zahtevka (22.951,09 EUR). Trditvena podlaga v tožbi je pavšalna in pomanjkljiva in ne daje zadostne podlage za odločanje o višini odškodnine. Glede strahu tožnik ni ponudil navedb o intenzivnosti strahu ter njegovem trajanju, prav tako pa ni zatrjeval, da je bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje (kar je sicer glede na težo poškodbe življenjsko logično, vendar pa procesna pravila vseeno zahtevajo svoje). Tožnik pri uveljavljanju zahtevka zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni trdil, da ne more hoditi le nekaj metrov, da ne zmore hoje navzdol, da ne more igrati košarke. Sodišče prve stopnje ne bi smelo pomanjkljivih trditev nadomestiti s povzemanjem dokazov (tožnikove izpovedbe, mnenja izvedenca). Sicer pa je sodba zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka že pri povzemanju navedb strank (25. točka obrazložitve). Tožnik ni izpovedal, da je 100 % invalid, temveč, da je 60 % invalid druge stopnje, kot tudi ne, da je upokojen (tožnik je povedal, da ni upokojen). Odločitev nima razlogov oziroma so si razlogi sami s sabo v nasprotju, v nasprotju z listinami, poleg tega je materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodba odloča mimo trditvene podlage, kar ponovno predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Glede skaženosti sodba prepleta navedbe tožnika, izvedenca in svoje ugotovitve. Upoštevati je treba specifično situacijo predmetne škode, ko je potrebno skaženost ločiti na dve obdobji, to je pred in po amputaciji. Navedbe tožnika se v glavnem nanašajo na obdobje pred amputacijo, ravno tako tudi fotografije, ki po amputaciji noge niso več upoštevne. Tožnik ni zatrjeval, da ima brazgotino, ki ga moti, zato sodba tega ne bi smela upoštevati. Sicer je star 48 let, moti ga zgolj šepajoča hoja in nezmožnost nošenja kratkih hlač, zato bi morala biti odškodnina bistveno nižja (največ 4.000,00 EUR pri 100 % temelju). Če bi obveljalo stališče sodbe o odškodnini za nepremoženjsko škodo v znesku 58.000,00 EUR, bi sodba lahko prisodila največ 17.400,00 EUR (58.000,00 EUR x 30 %). Sodba del zahtevka v II. točki zavrne, čeprav mu v točkah 23 do 31 de facto ugodi. Toženka sicer II. točke ne izpodbija, ker za to nima pravnega interesa, je pa podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Nesklepčna je odločitev sodbe v delu, ki se nanaša na obrestni del. Tožba je bila vložena 21. 4. 2004, zato ni jasno, na kakšni podlagi sodba prizna obresti „od 15. 4. dalje“. Sodba ne navede, kdaj naj bi bil zahtevek vložen, poleg tega pa zamuda ne nastane že z vložitvijo zahtevka, temveč šele po izteku postavljenega roka. Sodišče bi moralo glede na materialnopravno podlago in starost zahtevka odločiti, da obresti tečejo zgolj do prenehanja obveznosti in ne neomejeno. Nepravilna je stroškovna odločitev. Tožnik ni uspel po temelju s 70 %, temveč le s 30 %, zato bi moralo sodišče odmeriti pravdne stroške strank. Ni podlage za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Sodba ne navede, o katerih stroških (za katero časovno obdobje) je odločalo, kar je bistveno. Ne sme se namreč spregledati dejstva, da je bilo odločeno o stroških delno s sklepom 21. 1. 2013, ki je postal pravnomočen 24. 4. 2013. Odločitev je v nasprotju z načelom ne bis in idem (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), oziroma nima razlogov, ker ne razmeji stroškov pred in po citiranem sklepu.

3. Tožnik na pritožbo, ki mu je bila pravilno vročena, ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izpodbijana sodba (očitno) odloči le o zahtevku tožnika zoper prvotoženko(1). O (ne)pravilnosti takega postopanja se pritožbenemu sodišču ni treba izreči, ker tožnik ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe (sklepa).

6. Predmet pritožbenega preizkusa je le ugodilni in stroškovni del sodbe glede prvotoženke ter odločitev o dovolitvi spremembe tožbe glede prvotoženke (v nadaljevanju toženka). Zavrnilni del sodbe, zoper katero se tožnik ni pritožil, je postal pravnomočen.

7. V pritožbenem postopku ostaja sporna le še višina nepremoženjske škode. Odločitev o ustavitvi postopka (III. točka izreka), ker je tožnik umaknil tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode, ni izpodbijana.

8. O temelju zahtevka je bilo z vmesno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1997/2014 z dne 8. 10. 2014 (pravnomočno) odločeno, in sicer tako, da je podana odgovornost tožnika do 70 % škode, odgovornost toženk pa do 30 % škode(2).

9. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodba protispisno odloči (in upošteva), da je soprispevek tožnika (le) 30 %, namesto 70 %, kar predstavlja očitano bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje pa ne narekuje razveljavitve odločitve o glavni stvari. Po pooblastilu prvega odstavka 354. člena lahko pritožbeno sodišče, glede na naravo kršitve, kršitev odpravi (upošteva pravilno porazdelitev odgovornosti strank).

10. Tožnik, ki se je poškodoval na ožemalnem stroju pri reševanju tehnološkega zastoja pri drugotoženki (sedaj izbrisani I., d.d.), je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za škodo zaradi dobljenih poškodb (huda poškodba stopala in prstov leve, pravilno desne noge, ker mu je ožemalni stroj odtrgal celotno mišičevje, kožo in prste stopala) v znesku 62.593,39 EUR. Za telesne bolečine je zahteval 12.518,78 EUR (prvotno 3.000.000,00 SIT), za strah 4.172,92 EUR (prvotno 1.000.000,00 SIT), za skaženost 12.518,78 EUR (prvotno 3.000.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 33.383,40 EUR (prvotno 8.000.000,00 SIT).

11. Odgovornost toženke je vezana na odgovornost (sedaj izbrisane) drugotožene stranke (v nadaljevanju zavarovanka), pri kateri je imela slednja, po ugotovitvi sodbe (34. točka), na dan škodnega dogodka 20. 4. 2001, sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti, ki je bilo omejeno na znesek zavarovalne vsote največ 5.500.000,00 takratnih SIT (sedaj 22.951,09 EUR). Ker gre za pogodbeno zavarovanje odgovornosti je pri presoji odškodnine treba upoštevati pogodbeno omejeno zavarovalno vsoto. Odločilna je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki bi jo bila dolžna plačati zavarovanka. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ker je presojalo višino odškodnine v okviru uveljavljenega zahtevka zoper zavarovanko toženke (za nepremoženjsko škodo znesek 62.593,98 EUR po že navedenih postavkah). Povedano drugače, zgrešeno je pritožbeno stališče, da bi moral tožnik opredeliti posamezne odškodninske postavke v okviru zavarovalne vsote (22.951,09 EUR). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodba morala upoštevati 70 % soprispevek tožnika od zneska 22.951,09 EUR. Soprispevek je treba upoštevati od zneska, ki predstavlja primerno in pravično odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo(3) (200. člen, 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, sedaj 179. člen, 182. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ).

12. Tožnik je s tožbo prvotno od obeh toženk zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 62.593,00 EUR, s pripravljalno vlogo 22. 5. 2006 (list. št. 24c) je zahtevek zoper toženko skrčil na pogodbeno omejeno zavarovalno vsoto 22.951,09 EUR, na naroku 13. 2. 2015 (list. št. 554 do 556) pa je tožbeni zahtevek proti toženki oblikoval tako, da je zahteval plačilo zneska 62.593,89 EUR, ki naj se ga, glede na omejeno višino zavarovalne vsote, omeji na znesek 22.951,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2004(4).

13. Tožbeni zahtevek ni povsem jasen, vendar pa iz tožnikovih navedb jasno izhaja, da predstavlja znesek 62.593,89 EUR znesek dejanske višine nepremoženjske škode, pri čemer pa, glede na omejeno zavarovalno vsoto, toženka odgovarja le za znesek 22.951,09 EUR(5) .

14. Ker je zavrnilni del izpodbijane sodbe (glede toženke) že pravnomočen (tožnik se ni pritožil), ni več pomembno, ali je pravilno stališče sodbe, da na naroku 13. 2. 2015 opredeljen zahtevek proti toženki predstavlja spremembo tožbe (13. točka obrazložitve). Morebitna nepravilna odločitev glede spremembe tožbe, na (izpodbijani) ugodilni del nima vpliva, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Po navedenem se pritožbenemu sodišču o pritožbenih očitkih v zvezi s tem vprašanjem ni treba izreči. 15. Tudi če bi se na naroku 13. 2. 2015 naveden tožbeni zahtevek razumelo, kot prikazuje pritožba (da tožnik od prvotoženke ponovno zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 62.593,00 EUR), to ne bi predstavljalo novega zahtevka, ki bi bil podvržen zastaranju, kot trdi pritožba. Kot že povedano, je odločilna višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik uveljavljal zoper toženkino zavarovanko (od tožbe dalje 62.593,00 EUR).

16. V izpodbijanem delu (I. točka izreka) je izrek razumljiv in tudi ni v nasprotju z razlogi. Sodba toženki naloži plačilo v okviru omejene zavarovalne vsote (22.951,09 EUR). Ugotovi, da bi upoštevaje tožnikov soprispevek (protispisno tožniku prisodi le 30 % soprispevek) od priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 58.000,00 EUR, pravična denarna odškodnina znašala 40.600,00 EUR (31. točka obrazložitve). Zaradi omejene zavarovalne vsote pa prisodi 22.951,09 EUR (34. točka obrazložitve). Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

17. Pritožba utemeljeno očita, da so razlogi sodbe pri posameznih odškodninskih postavkah nepremoženjske škode mestoma protispisni, pomanjkljivi in sami s sabo v nasprotju. Ugotovitve sodbe pa so še zadostne, da omogočajo pritožbeni preizkus višine odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki, ki bi narekovala razveljavitev odločitve, kot se zavzema pritožba. Pritožba sicer upravičeno opozarja, da sodba „pozabi“ (20. točka obrazložitve) napisati poškodbe, ki jih je tožnik dobil ob delovni nesreči. Slednje so razvidne iz navedb tožnika, izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. med. E. S.(6) (nanj se sodba sklicuje), pa tudi iz ugotovitev sodbe pri presoji posameznih odškodninskih postavk.

18. Neutemeljen je očitek prekoračitve tožbenega zahtevka (tretji odstavek 350. člena ZPP) pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin zahteval 12.518,78 EUR (sodba prizna 12.000,00 EUR). Pritožba si očitno pravno zgrešeno razlaga prekoračitev tožbenega zahtevka. Zmotno je njeno stališče, da bi moral posamezne odškodninske postavke razmejiti v okviru zahtevka (22.951,09 EUR), za katerega odgovarja toženka.(7)

19. Pravilnost priznanja odškodnine za nepremoženjsko škodo po posameznih odškodninskih postavkah pritožba v bistvenem izpodbija z očitkom bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 7. člena in 212. člena ZPP). Uveljavlja, da tožnik ni pravočasno (do prvega naroka za glavno obravnavo) ponudil za posamezne odškodninske postavke trditvene podlage, da sodba odloča mimo trditvene podlage in pomanjkljivo trditveno podlago nadomešča z izpovedbo tožnika oziroma ugotovitvami izvedenca. Sodba z očitano bistveno kršitvijo ni obremenjena. Tožnik je že v tožbi, pripravljalni vlogi 20. 5. 2006 in na prvem naroku za glavno obravnavo 24. 5. 2006, ponudil zadostno trditveno podlago. Pretirano bi bilo zahtevati, kot se zavzema pritožba, da bi v trditveni podlagi tožbe moral navajati prav vse okoliščine, na podlagi katerih se prisodi odškodnina za posamezno odškodninsko postavko. (Neutemeljen) očitek prepozno uveljavljanih trditev glede telesnih bolečin na naroku 13. 2. 2015 (po pozivu sodišča je tožnik (tožbene) navedbe le dopolnil), je posledica, že obrazloženega (zmotnega) stališča pritožbe, da je tožnik takrat „podal nov tožbeni zahtevek“. Navedbe glede strahu so bile (že v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo)(8) zadostne. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni navedb o intenzivnosti strahu in njihovem trajanju in da ni zatrjevano, da je porušeno duševno ravnovesje. Sodišče ni odločalo mimo trditvene podlage. Tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so bile trditve (že v tožbi)(9) zadostne. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo upoštevati (ker ni trdil), „da ne more hoditi le nekaj metrov ali hoje navzdol, ali da ne more igrati košarke“. Glede zahtevane odškodnine za skaženost je pritrditi pritožbi, da so se navedbe tožnika, podane v tožbi, nanašale predvsem na obdobje pred amputacijo, za obdobje po amputaciji pa jih je dopolnil v pripravljalni vlogi 20. 5. 2006 in na naroku 14. 5. 2006(10).

20. Ugotovitve sodbe (25. točka) pri presoji odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, da je tožnik izpovedal, da je 100 % invalid in da je upokojen, so sicer res protispisne (tožnik je na naroku 9. 12. 2014 povedal, da je 60 % invalid in da ni upokojen) in nejasne. V nadaljevanju (26. točka obrazložitve) sodba namreč še ugotavlja, da je tožnik invalidsko upokojen oziroma prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Navedeno pa ob ugotovljenih drugih okoliščinah, zlasti dejstvu, da tožnik dela (zaradi posledic poškodb), ki ga je opravljal prej, ne more opravljati (ugotovitve invalidske komisije)(11), in da zaradi invalidnosti ne dobi ustreznega dela (drugi odstavek 25. točke obrazložitve), ne vpliva na odločitev.

21. Sodba ima zadostne ugotovitve (za obdobje pred in po amputaciji stopala), ki omogočajo pritožbeni preizkus primernosti odmerjene odškodnine zaradi skaženosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da „zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne bi smelo slediti navedbam izvedenca“.

22. Pritrditi je pritožbi, da sodba (35. točka obrazložitve) zmotno navaja, da tožnik zahteva obresti od vložitve tožbe 16. 4. 2004 (tožnik je tožbo vložil 20. 4. 2004). Tožnik je obresti zahteval od 16. 4. 2004 (sodba v izreku obresti prizna od 16. 4. 2002, v razlogih pa navaja, da je tožeči stranki v obrestnem delu ugodila), to je od poteka roka, postavljenega toženki z odškodninskim zahtevkom 1. 4. 2004, ki ga je tožbi priložil (III. točka tožbe). Toženka teh trditev ni prerekala(12), zato se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je toženka, kot je tudi sama navedla v pritožbi, z iztekom roka za plačilo odškodnine prišla v zamudo (prim. prvi odstavek 943. člena OZ) je odtlej dolžna zakonske zamudne obresti.

23. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede prenehanja teka obresti (če so ali bodo dosegle dvojno glavnico). Določba 376. člena OZ (začetek teka zamudnih obresti je po uveljavitvi OZ), na katero očitno pritožba meri, s katero je bil omejen tek zakonskih zamudnih obresti, je bila črtana s sprejemom OZ-A 22. 5. 2007(13). Obresti, ki so začele teči 16. 4. 2004, do uveljavitve OZ-A (še) niso dosegle glavnice.

24. Po navedenem očitane bistvene kršitve, ki bi narekovale razveljavitev odločitve o glavni stvari niso podane, zato je v nadaljevanju pritožbeno sodišče preizkusilo materialnopravno pravilnost odmerjene odškodnine.

25. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede višine odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v 200. členu ZOR, sedaj 179. členu OZ, sta načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu ter glede na konkretne okoliščine primera, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), pa vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

26. Sodba tožniku za telesne bolečine prizna 12.000,00 EUR (od uveljavljanih 12.518,78 EUR). Na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja (23. točka obrazložitve), da je tožnik utrpel poškodbo desnega stopala, zaradi česar so bili potrebni številni posegi, številna boleča previjanja, zlasti pa je imel izrazite in dolgotrajne telesne bolečine. Ugotovi, da je imel tožnik dva meseca stalne hude telesne bolečine, 6 mesecev stalne srednje hude bolečine, dve leti stalne lahke do srednje lahke, da ima na desni goleni podkolensko protezo in posledično na dveh mestih izrazite otiščance, ki so boleči tako, da ima še vedno bolečine pri vsaki obremenitvi desnega krna in da še vedno (14 let po poškodbi) trpi telesne bolečine (pri daljši hoji, kadar uporabi berglo, tudi do srednje hude narave). Upošteva, da je imel številne nevšečnosti med zdravljenjem, med drugim tri operacije, hospitalizacijo na oddelku s plastično kirurgijo v trajanju 32 dni, tri leta je hodil s pomočjo bergel, 57 x je bil pregledan pri izbranem splošnem zdravniku. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi o intenzivnosti in trajanju bolečin, nasprotno, z odmerjeno višino soglaša. 27. Sodba tožniku iz naslova strahu prisodi 4.000,00 EUR (od uveljavljenih 4.172,92 EUR), pri čemer ugotovi (23. točka obrazložitve), da je tožnik trpel hud primarni strah, strah za življenje, saj je kazalo, da ga bodo ožemalni valji stroja potegnili vase, ko mu je uspelo iztrgati nogo, pa je ugotovil, da je ostal brez desnega stopala in prstov. Zaskrbljen je bil za izid zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno in je nazadnje privedlo do amputacije stopala, česar se je bal. Po oceni izvedenca, ki mu sodba sledi, je tožnik strah za izid zdravljenja trpel približno dve leti srednje hude intenzitete, do pregleda 20. 8. 2003, ko je bilo ugotovljeno, da bo potrebna podkolenska amputacija. Sodba utemeljeno verjame tožniku, da se je ustrašil za življenje. Z delnim izvlečkom tožnikove izpovedbe „trenutnega strahu ni bilo …, ni bilo strah, ko mu je zgrabilo nogo“, zaključkov sodbe, ki prizna odškodnino za „primarni“ strah, ne more uspešno izpodbiti. Tožnik je namreč v nadaljevanju zaslišanja še povedal „ja, ko so me iz mašine potegnili, potem sem prišel pa k sebi in takrat je začela pa glava delati in težko ta strah opisati“. Trajanje in intenzivnost strahu, kot ga ugotavlja sodba, nedvomno nudita podlago za priznanje 4.000,00 EUR iz tega naslova.

28. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodba tožniku prizna 30.000,00 EUR (od uveljavljenih 33.383,40 EUR). Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe so tožniku ostale trajne posledice, ki tožnika ovirajo pri vsakodnevnem življenju. Iz izvedenskega mnenja dr. E. S., na katerega se opira sodba, je razvidno, da ima tožnik narejeno podkolensko amputacijo desne noge, na kateri ima stalno skeletno protezo. Tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 34 let, ni več sposoben za aktivnosti, kjer je potrebno stati, težave ima tudi s hojo (sposoben je prehoditi 200 metrov, težave ima pri hoji v hrib, posebej navzdol, pri hoji po stopnicah), ne more opravljati del, za katera je bil usposobljen (zidar), dela, ki bi ustrezalo njegovi invalidnosti, pa ne dobi, ne more več igrati košarke in rokometa. Pritožba, razen z očitkom pomanjkljive trditvene podlage, tem ugotovitvam ne nasprotuje. Odmerjena odškodnina je materialnopravno pravilna.

29. Sodba tožniku za duševne bolečine zaradi skaženosti prizna 12.000,00 EUR (od uveljavljanih 12.518,78 EUR). Ugotavlja, da je podan objektivni in subjektivni kriterij. Z izvedencem (izvedensko mnenje je bilo izdelano po opravljeni podkolenski amputaciji) je potrjeno, da ima tožnik podkolensko protezo, da izrazito šepa, da ima vidne težave s hojo (širokotirna hoja, zibajoča). Tožnika, ki je (sedaj) star 48 let, ne moti le šepajoča hoja in nemožnost nošenja kratkih hlač, kar pritožba izpostavlja kot razlog, da mu, več kot 4.000,00 EUR, sodba ne bi smela priznati. V odmerjeni odškodnini se ustrezno odraža tudi dejstvo, da je tožnik že pred amputacijo stopala (januar 2004) trpel duševne bolečine zaradi skaženosti. Fotografije, na katere se sklicuje sodba (29. točka obrazložitve), prikazujejo stanje pred amputacijo in potrjujejo trditve tožnika, da je skaženost (poškodovano stopalo je bilo bolj podobno gnojni buli kot stopalu), pri drugih vzbujala pomilovanje, gnus in grozo. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da fotografije, ki prikazujejo stanje pred amputacijo, niso upoštevne.

30. Skupno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 58.000,00 EUR (okrog 58 povprečnih plač) je priznana v okviru odškodnin za podobne primere(14) (po Fischerju zelo hudi primeri). Neutemeljeno je zato zavzemanje pritožbe za nižjo odškodnino.

31. Kot že obrazloženo, sodba protispisno, ob odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo 58.000,00 EUR, upošteva 30 % soprispevek tožnika, namesto pravilno 70 % soprispevek. Ob pravilnem upoštevanju njegovega soprispevka znaša odškodnina 17.400,00 EUR (30 % od 58.000,00 EUR), kar je manj od zavarovalne vsote 22.951,09 EUR. Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila prvega odstavka 354. člena ZPP ugotovljeno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato odpravilo tako, da je v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo 17.400,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (5.551,09 EUR) pa je zavrnilo. Hkrati je na podlagi neprerekanih trditev tožnika o izteku roka za plačilo odškodnine na podlagi predpravdnega odškodninskega zahtevka, od prisojenega zneska toženki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 16. 4. 2004 (peti odstavek 358. člena ZPP). Zahtevek za zakonske zamudne obresti od 16. 4. 2002 pa je zavrnilo.

32. Stroškovna odločitev je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena, ki je pritožbeno sodišče, glede na njeno naravo, ne more odpraviti samo brez posega v pravico strank do pravice do pritožbe(15). Ob protispisni ugotovitvi (in upoštevanju) sodbe, da je soprispevek tožnika 30 % (pravilno 70 %), ni podlage za zaključek sodbe, da je uspeh tožeče stranke in toženke približno enak, in da zato vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Zaradi ugotovljene bistvene kršitve sodba ni odmerila stroškov pravdnih strank.

33. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu (V. točka izreka) pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP odločitev razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje,da bo odmerilo stroške pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške.

Op. št. (1): Izrek izpodbijane sodbe se nanaša le na prvotoženko. Sodba (39. točka obrazložitve) napoveduje izdajo posebnega sklepa zoper drugotoženko.

Op. št. (2): Z navedeno vmesno sodbo je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1305/2004-III z dne 30. 8. 2012, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen. Izrek se glasi: „Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je podana odškodninska odgovornost toženk za tožniku nastalo škodo do 30 %.

Sicer (glede odgovornosti toženk za 70 % tožnikove škode) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.“ Op. št. (3): Sodba (31. točka obrazložitve) tožniku prizna odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 58.000,00 EUR, glede na njegov 30 % soprispevek pa 40.600,00 EUR.

Op. št. (4): Tožbeni zahtevek se v relevantnem delu glasi: „Tožena stranka - zavarovalnica ... je dolžna plačati tožeči stranki znesek 62.593,89 EUR, pri čemer se glede na omejeno višino zavarovalne vsote znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, omeji na znesek 22.951,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2004 dalje do plačila.“ Op. št. (5): Tožeča stranka navaja „da je zahtevek prilagojen višini zavarovalne vsote, pri čemer tožeča stranka mora navajati, kakšna je dejanska škoda, ki jo je utrpel, po posameznih postavkah.“ Op. št. (6): Slednji ugotavlja, da je tožnik utrpel naslednje poškodbe: odtrganje kože z desnega stopala in gležnja, zlom notranjega desnega gležnja in izpah palca desne noge.

Op. št. (7): Pritožbene trditve „da ni jasno, koliko uveljavlja po posameznih odškodninskih postavkah glede na (skrčeni) zahtevek (22.951,09 EUR) zoper njo.“ Op. št. (8): Tožnik je navajal, da se je ob poškodbi ustrašil za svoje življenje, za fizično eksistenco, ker je kazalo, da ga bodo valji ožemalnega stroja celega potegnili vase. Ko je uspel iztrgati nogo iz valjev je z grozo ugotovil, da je praktično ostal brez levega stopala in prstov. Upravičeno je bil zaskrbljen zaradi poškodbe same in nad izidom zdravljenja. Predvsem je bil v skrbeh, če bo uspel obdržati nogo vsaj v takem stanju, kot je bila. Bal se je amputacije. Strah je bil prisoten do amputacije stopala, ki jo je pričakoval s hudim strahom in zaskrbljenostjo.

Op. št. (9): V bistvenem je tožnik navajal, da trpi zaradi hudih duševnih bolečin, je še mlad, postal je 100 % invalid, ne more delati že več kot tri leta, bistveno je prizadet pri osebnem in družinskem življenju, ki se mu je popolnoma spremenilo. Omejen je praktično pri vseh fizičnih aktivnostih, ki jih je opravljal, osebnih poklicnih, športnih, zasebnih, dosedanje življenje se mu je sesulo in korenito spremenilo. Postal je invalid z bistveno omejeno možnostjo rekreacije.

Op. št. (10): Navajal je, da zaradi amputacije trpi za hudo obliko skaženosti. Za hojo mora uporabljati protezo, zaradi katere je njegova hoja počasna, šepava in majava. Izpostavljen je radovednim pogledom in stigmatizaciji, kar ga neznansko moti.

Op. št. (11): Po ugotovitvi invalidske komisije bi bil tožnik sposoben opravljati 8-urno sedeče delo.

Op. št. (12):V 3. točki odgovora na tožbo je navajala, da je neutemeljen zahtevek v obrestnem delu in da predlaga, da se o njem odloči v skladu z veljavno zakonodajo.

Op. št. (13): Ur.l. RS, št. 40/2007. Op. št. (14): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 529/2001, II Ips 891/2009, II Ips 196/2012 Op. št. (15): V dolgotrajnem postopku so bile odločitve sodišča prve stopnje večkrat preizkušane na pritožbenem sodišču. Po ugodeni reviziji tožnika je o temelju odločilo pritožbeno sodišče z vmesno sodbo. Delno je bilo o stroških, kot upravičeno opozarja pritožba, že odločeno (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1305/2004 z dne 21. 1. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1155/2013 z dne 24. 4. 2013).