Jedro

Že glede na dikcijo 1. odst. 376. čl. ZOR za določitev začetka teka subjektivnega roka ni potrebna stopnja gotovosti prepričanja oškodovanca o tem, kdo je povzročitelj škode oz. kakšen je obseg nastale materialne škode. Zadošča, da je oškodovanec izvedel za okoliščine, iz katerih je lahko s stopnjo verjetnosti zaključil, kdo je storilec njemu nastale škode oz. koliko znaša v denarju izražen obseg poškodbe njegove stvari.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu zavrnilnega dela.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12. 2. 2001, opr. št. P 433/96, popravljeno s sklepom z dne 6. 5. 2003, ki je postala v obsodilnem delu pravnomočna, tožeči stranki B. D. v zvezi s prometno nezgodo z dne 20. 4. 1995, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, že prisodilo kot odškodnino za negmotno škodo znesek 900.000,00 SIT s pripadki. Zato je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 7. 5. 2003 odločilo še o preostalem delu odškodninskega zahtevka tožnika B. D. ter temu poleg že pravnomočno prisojene odškodnine prisodilo še nadaljnjih 68.487,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2003 dalje do plačila. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje nadaljnji zahtevek tožnika za plačilo še nadaljnje odškodnine v znesku 689.938,00 SIT in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 531.513,00 SIT od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila, od zneska 132.625,00 SIT od 3. 5. 1995 dalje do plačila in od zneska 25.800,00 SIT od 20. 4. 1995 dalje do plačila, zavrnilo. Tako je sodišče prve stopnje v zavrnilnem delu sodbe zavrnilo tudi celoten tožnikov zahtevek na plačilo gmotne škode v znesku 158.425,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 132.625,00 SIT od 3. 5. 1995 dalje in od zneska 25.800,00 SIT od 20. 4. 1995 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje pa je s sodbo z dne 7. 5. 2003 odločilo tudi o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 59.150,00 SIT s pp..

Zoper sodbo z dne 7. 5. 2003 se je pravočasno pritožil tožnik. S pritožbo je izpodbijal tisti del zavrnilne sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova gmotne škode ter v pritožbi uveljavljal pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku za gmotno škodo v celoti ugodi in glede na nov uspeh v pravdi ponovno odmerijo pravdni stroški. Podrejeno je predlagal razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnik s tem, ko je dne 13. 3. 2000 postavil zahtevek za povrnitev materialne škode, spremenil tožbo. Zahtevek za plačilo gmotne škode temelji na identični dejanski in materialni podlagi kakor zahtevek iz že prej terjane negmotne škode. Tožnik obstoječega tožbenega zahtevka ni povečal, ni spremenil istovetnosti tožbenega zahtevka, prav tako ni uveljavljal drugega poleg že obstoječega. Zato po določilu čl. 184 ZPP tožbe ni spremenil. Tožnik je znotraj že postavljenega zahtevka za negmotno škodo uveljavljal plačilo za materialno škodo tako, da je znižal odškodninsko postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v tem okviru uveljavljal še materialno škodo. Zato ne gre za objektivno spremembo tožbe in zato ugovor o zastaranju ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je tožnik za povzročitelja prometne nezgode zvedel že z odškodninskim zahtevkom z dne 20. 4. 1995, ko je poimensko in z naslovom navedel povzročitelja nezgode. Dejansko pa je povzročitelj prometne nezgode s kraja odpeljal, tožnik pa je zanj zvedel šele posredno, zato je sam domneval, kdo je povzročitelj. Tožena stranka je v tem postopku že v odgovoru na tožbo dne 12. 12. 1996 postavila ugovor, da nezgode ni povzročil njen zavarovanec in takšnega ugovora do konca postopka ni umaknila. Zato je bil nesporno povzročitelj za odgovornega spoznan šele 12. 12. 2001, ko je sodišče prve stopnje odločilo s prvo sodbo v tej zadevi. Tako zastaralni rok ni začel teči 20. 4. 1995, za povzročitelja je tožnik izvedel šele 12. 2. 2001 in zato pride v upoštev petletni zastaralni rok. Če tožena stranka trdi, da ni odgovorna, ker njen zavarovanec ni povzročitelj škode, potem ne more trditi pri ugovoru zastaranja, da je tožnik vedel za povzročitelja že na dan škodnega dogodka. V posledici takšnih spisovnih podatkov in tako ugotovljenega dejanskega stanja je zmoten, pa tudi protispisen zaključek sodišča o zastaranosti. Odločitev je v nasprotju z izvedenimi dokazi in zatrjevanju tožene stranke, zato gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker je iz podatkov v spisu jasno, da povzročitelj ni bil znan pred pravnomočnostjo sodbe, pogoj za potek triletnega zastaralnega roka ni izpolnjen. Zaključek sodišča o zastaranju pa ni utemeljen tudi zato, ker je potrebno upoštevati splošni petletni rok iz čl. 376/II ZOR. Škoda na vozilu ni sanirana. Tožnik ni imel denarja za popravilo avtomobila, zato je tega poškodovanega prodal, še pred tem pa je dal izdelati predračun za morebitne stroške popravila. Pri gmotni škodi, ki ni sanirana, se odškodnina odmerja po cenah na dan sojenja in je tako škoda znana šele ob razsoji sodišča. Nasprotna stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je dne 13. 3. 2000 poleg že obstoječega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode, postavil še zahtevek na plačilo gmotne škode, objektivno spremenil tožbo, saj je poleg obstoječega zahtevka uveljavil še nov zahtevek. Oba zahtevka, to je tožnikov odškodninski zahtevek za plačilo negmotne škode in tožnikov odškodninski zahtevek za povrnitev gmotne škode (kot navadne škode) sicer temeljita na istem škodnem dogodku, vendar pa ne na isti škodi, pa tudi ne na isti pravni podlagi. Zahtevek v zvezi z negmotno škodo temelji na čl. 200 (in 203) ZOR, zahtevek za gmotno škodo pa na čl. 189 ZOR. Torej imata zahtevek tožnika na plačilo negmotne škode in dne 13. 3. 2000 postavljeni zahtevek za plačilo gmotne škode, različni dejanski in pravni podlagi. Zato pa je procesno gledano dne 13. 3. 2000 uveljavljena zahteva za povrnitev gmotne škode predstavljala objektivno spremembo tožnikove tožbe (po določbi II. odst. 184. čl. ZPP), novo postavljeni zahtevek na plačilo gmotne škode pa je zato predmet samostojnega obravnavanja v smislu presojanja toženčevega ugovora o tožnikovem prenehanju pravice uveljavljati zahtevo za povrnitev gmotne škode zaradi zastaranja. Pritožbene trditve tožeče stranke, v kolikor izpodbijajo pravilnost takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, so tako neutemeljene.

Triletni zastaralni rok, ki začne teči odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil in ki ga za odškodninske terjatve določa I. odst. 376. čl. ZOR, je subjektivni rok, ki začne teči od takrat, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Petletni zastaralni rok, ki začne teči za odškodninske terjatve od takrat, od kar je škoda nastala in ki ga določa II. odst. 376. čl. ZOR, pa je objektivni rok, ki pride v upoštev, če okoliščin, ki opredeljujejo subjektivni rok, ni mogoče ugotoviti. Že glede na zakonsko dikcijo I. odst. 376. čl. ZOR za določitev začetka teka subjektivnega roka ni potrebna stopnja gotovosti prepričanja oškodovanca o tem, kdo je povzročitelj škode, oziroma kakšen je obseg nastale materialne škode. Zadošča, da je oškodovanec zvedel za okoliščine, iz katerih je lahko s stopnjo verjetnosti zaključil, kdo je storilec njemu nastale škode oziroma koliko znaša v denarju izražen obseg poškodbe njegove stvari. Na kakšen način je oškodovanec prišel do takšnega zavedanja, ni pravno odločujoč. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega, še pred vložitvijo tožbe v predmetni zadevi na toženko naslovljenega odškodninskega zahtevka z dne 28. 4. 1995, v katerem je poimensko in z naslovom označil povzročitelja prometne nezgode, zaključilo, da je tožnik najkasneje do sestave tega zahtevka zvedel za povzročitelja škode. Razlogi sodišča prve stopnje so glede na zgoraj navedeno prepričljivi in jih pritožbeno sklicevanje tožene stranke na toženkino tekom pravdnega postopka izraženo zanikanje, da bi bil njen zavarovanec povzročitelj tožnikove škode, ne more omajati. Še zlasti zato ne, ker tožena stranka v predmetnem pravdnem postopku ni nasprotovala trditvam tožeče stranke o identiteti označenega povzročitelja, sicer zavarovanca tožene stranke, ampak njegovi odgovornosti za nastanek škodnega dogodka. Glede tega, kdaj je tožnik izvedel za obseg utrpele materialne škode, to je škode, nastale na osebnem avtomobilu tožnika in v zvezi z njim, pa je sodišče prve stopnje na podlagi s strani tožnika predloženega predračuna, zaključilo, da je bilo to najkasneje 3. 5. 1995, to je na dan, ko je tožnik (na podlagi predhodno pridobljene cenitve) tudi pridobil predračun, iz katerega je lahko izvedel, koliko znaša v denarju izražena škoda na njegovem vozilu. Tudi takšni zaključki sodišča prve stopnje so prepričljivi in pravilni in jih pritožbena sklicevanja na pravno nepomembne okoliščine o tem, kaj se je dogajalo kasneje z avtomobilom in na kakšen način je tožnik, razen s predračunom, v pravdi dokazoval obseg gmotne škode, ne morejo omajati. Pritožbene trditve tožeče stranke so tudi v tem delu neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje o zastaranosti tožnikovega odškodninskega zahtevka za plačilo gmotne škode zaradi obstoja okoliščin iz I. odst. 376. čl. ZOR pa pravilne.

Absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Pritožbeni očitki pritožnika o nasprotju med zaključki sodišča in izvedenimi dokazi tako navedene očitane absolutne bistvene kršitve ne predstavljajo, saj dejansko predstavljajo očitek o zmotnosti dokazne ocene, torej pritožbeni očitek o podanosti pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. O neutemeljenosti takšnega očitka pa je bilo odgovorjeno že zgoraj. Pritožbeni očitki o podanosti navedene očitane kršitve določb postopka tako niso utemeljeni.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče (po II. odst. 350. čl. ZPP) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu zavrnilnega dela (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).