Jedro

Glede na bistveni namen hišniškega stanovanja (služiti stavbi kot celoti) je bila dodelitev in uporaba tega stanovanja vezana na izvajanje hišniških del. Ker pa revident v obravnavanem primeru stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju ni pridobil na podlagi drugega odstavka 16. člena ZSR/74, torej za opravljanje hišniških del, tudi ne more biti upravičenec po določbi 175. člena SZ-1 za pridobitev uveljavljanih pravic iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 10. 2006, s katero je zavrnila revidentovo zahtevo za uveljavitev pravic iz 173. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe: 16., 41. in 68. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih – ZSR/74, 40., 97. in 103. člena ZSR/82, 8. člena SZ/91, 173. in 175. člena SZ-1. Sodišče prve stopnje navaja, da je stanovanje, v katerem revident prebiva, po sprejemu Stanovanjskega zakona – SZ/91 že po samem zakonu postalo solastnina lastnikov stanovanj, ker je hišniško stanovanje. To stanovanje ne sodi v kategorijo denacionaliziranih stanovanj. Dejstvo, da gre za hišniško stanovanje, je bilo ovira za odkup tega stanovanja po določbah SZ iz leta 1991. Po presoji sodišča prve stopnje SZ-1 v XVIII. poglavju določa pravice različnih kategorij najemnikov, ki jim je skupno, da zasedejo stanovanja, ki so bila predmet denacionalizacije. Torej, ta zakon ne rešuje vprašanja imetnikov stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih na splošno. Zato je bila odločitev, da se tožnikov zahtevek za uveljavitev pravic iz 173. člena SZ-1 zavrne, pravilna.

3. Revident zoper prvostopenjsko sodbo vlaga pritožbo, iz previdnosti pa tudi revizijo, zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitev ustavnih pravic ter zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja dovoljenost revizije po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. S tožbo je izpodbijal odločbo tožene stranke, ki predstavlja akt iz 4. člena ZUS-1. Zato je pritožba zoper izpodbijano sodno odločbo dovoljena na podlagi prvega odstavka 73. člena v zvezi z določbo 66. člena ZUS-1. S tem, ko mu odločba zanika pravice, ki jih stanovanjski zakon povsem očitno zagotavlja imetnikom stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, gre za zmotno uporabo zakona in za sodniško samovoljo in arbitrarnost, kar predstavlja kršitev ustavnih pravic enakosti in enakopravnosti. Sodišče prve stopnje je kršilo 51. v zvezi z 59. členom ZUS-1, ko je odločalo na seji, čeprav bi moralo opraviti glavno obravnavo. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, ko tožena stranka zatrjuje, da tožnik ob uveljavitvi SZ/91 ni imel stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju. V upravnem postopku bi morala tožena stranka v skladu z devetim in četrtim odstavkom 146. člena ZUP revidentu omogočiti, da sodeluje pri izvajanju dokaznega oziroma ugotovitvenega postopka skladno s temeljnimi načeli ZUP-a. Stanovanjsko pravico je pridobil že po določbah ZSR/74 (10. člen v zvezi s 16. členom) na podlagi stanovanjske pogodbe. Sodišče prve stopnje zakon SZ-1 razlaga tako, kot da nima določbe 175. člena, ki bi v praksi učinkovala. Napačno je stališče tožene stranke, da je treba ločiti med različnimi vrstami stanovanjske pravice iz SZ/74, to je med začasnimi stanovanjskimi pravicami in trajnimi stanovanjskimi pravicami in da je treba priznati pravice iz 175. člena SZ-1 le tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki so imeli posebno trajno vrsto le-te. Nezakonita je zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve odločanja v upravnem postopku v razumnem roku. Izpodbijana sodba nima o tem razlogov. Tožena stranka je tožniku kršila ustavno pravico, ker o zadevi ni odločila v roku dveh mesecev, temveč po skoraj treh letih od vložitve vloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je v obravnavani zadevi dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Ker vrednost zahtevanega nadomestila po revidentovih navedbah znaša 49.319,47 EUR, je izpolnjen pogoj po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da revident prebiva v hišniškem stanovanju, sporno pa je, ali je imel na tem stanovanju status prejšnjega imetnika stanovanjske pravice in ali posledično izpolnjuje pogoj iz 175. člena SZ-1, da bi mu bila priznana pravica iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1. 9. Po določbi 175. člena SZ-1 gredo prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom, iste pravice kot najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih. Po določbi tretjega odstavka 173. člena SZ-1 ima najemnik pravico do nadomestila v višini 36 % od vrednosti stanovanja od Slovenske odškodninske družbe v gotovini, 25 % od Slovenske odškodninske družbe v obliki obveznic in 13 % od Republike Slovenije v vrednostnih papirjih. Najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko od Stanovanjskega sklada Republike Slovenije zahteva, da mu ta odobri tudi posojilo iz 148. člena tega zakona do višine kupnine za primerno stanovanje po ceni, ki jo za izračun posojila priznava Stanovanjski sklad Republike Slovenije.

10. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), temveč je Vrhovno sodišče glede tega vezano na ugotovitev dejanskih okoliščin v upravnem postopku, se do revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

11. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo revidentu dodeljeno obravnavano stanovanje začasno v uporabo, ker je ostalo hišniško stanovanje prazno, revident pa v času izdaje odločbe Hišnega sveta stanovanjske hiše T. 53/A in B v C. z dne 18. 10. 1982, hišniških del ni opravljal. Navedena odločba je bila revidentu izdana na podlagi 41. in 68. člena ZSR/74 ter na podlagi sklepa zbora stanovalcev z dne 25. 3. 1982. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je bilo revidentu stanovanje dodeljeno začasno v uporabo, dokler bo hišniška dela opravljala v odločbi imenovana oseba, ki pa je imela stanovanje na istem naslovu. Kakšne druge odločbe, izdane pred letom 1982, revident ni dostavil. 12. Po določbi drugega odstavka 16. člena ZSR/74 je stanovanjsko pravico na stanovanju, namenjenem za hišnika, kurjača in podobno, lahko pridobila le oseba, ki je opravljala takšna dela v hiši, v kateri je stanovanje. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZSR/74 je imel pravico oddajati stanovanje iz drugega odstavka 16. člena tega zakona zbor stanovalcev. Po določbi 68. člena istega zakona je bilo mogoče odpovedati stanovanjsko pogodbo, če je stanovanje zvezano z določeno dolžnostjo ali funkcijo iz prvega in drugega odstavka 16. člena, tudi tedaj, kadar je imetnik stanovanjske pravice iz kakršnegakoli vzroka nehal opravljati to dolžnost oziroma funkcijo. V določbi tretjega odstavka 16. člena ZSR/74 je bilo izrecno določeno, da za uporabnika stanovanja iz prejšnjih odstavkov ne veljajo določbe 19. - 21. člena in drugega, tretjega in četrtega odstavka 22. člena tega zakona, ki so se nanašale na prenos stanovanjske pravice. Iz teh zakonskih določb izhaja, da je bila dodelitev stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih vezana na opravljanje hišniških del. SZ/91 je v četrtem odstavku 8. člena določil, da je hišniško stanovanje v solastnini solastnikov ene ali več stanovanjskih hiš. Po določbi prvega odstavka 157. člena SZ/91 so bili dolžni uporabniki hišniških stanovanj, ki ob uveljavitvi tega zakona niso opravljali hišniških funkcij, v enem letu po uveljavitvi tega zakona izprazniti hišniško stanovanje, ne da bi jim pripadali kakršnikoli prostori, če se z lastniki hiše niso dogovorili drugače. 13. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrnilo, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba določbo 175. člena SZ-1 razlagati tako, da so upravičenci do ugodnosti po tretjem odstavku 173. člena SZ-1 lahko le tiste osebe, ki so kot hišniki (to je v zvezi z opravljanjem svojega dela) pridobile na hišniškem stanovanju stanovanjsko pravico za nedoločen čas. Le izjemoma so stanodajalci na stanovanjih, namenjenih osebam za opravljanje službene dolžnosti, namenoma dodelili tudi stanovanjsko pravico, in le v teh primerih je SZ/91 imetniku stanovanjske pravice po tretjem odstavku 129. člena zagotovil tudi pravico do privatizacijskega odkupa drugega primernega stanovanja oziroma 173. člen SZ-1 pravico do nadomestnega odkupa in s tem povezanega nadomestila. Glede na bistveni namen hišniškega stanovanja (služiti stavbi kot celoti) je bila dodelitev in uporaba tega stanovanja vezana na izvajanje hišniških del. Ker pa revident v obravnavanem primeru stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju ni pridobil na podlagi drugega odstavka 16. člena ZSR/74, torej za opravljanje hišniških del, tudi ne more biti upravičenec po določbi 175. člena SZ-1 za pridobitev uveljavljanih pravic iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1. 14. Neutemeljen je revidentov ugovor, da je stanovanjsko pravico pridobil že po določbah ZSR/74 na podlagi stanovanjske pogodbe. Iz stanovanjske pogodbe, ki je med predloženimi spisi, izhaja, da je bila sklenjena dne 8. 11. 1982 na podlagi prvega odstavka 44. člena ZSR/74. Po prvem odstavku 44. člena ZSR/74 se je stanovanjska pogodba sklenila na podlagi odločbe stanodajalca o oddaji stanovanja. Ker je iz navedene odločbe o dodelitvi obravnavanega stanovanja revidentu razvidno, da mu je bilo stanovanje dodeljeno le v začasno uporabo, namen stanodajalca ni bil torej dodeliti revidentu hišniško stanovanje v zvezi z opravljanjem hišniške dejavnosti. Čeprav je v besedilu tipske pogodbe, izdane na podlagi ZSR/74, uporabljen pravni izraz „imetnik stanovanjske pravice“, to ni pravno pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, saj predmetno stanovanje ni bilo dodeljeno v uporabo revidentu za nedoločen čas, oziroma na njem ni pridobil stanovanjske pravice za nedoločen čas. Pridobitev stanovanje pravice za nedoločen čas na hišniškem stanovanju pa je pogoj za uporabo določb 173. in 175. člena SZ-1. Tako je pravilno presodila tožena stranka v svoji odločbi, s katero je zavrnila revidentovo zahtevo za uveljavitev pravic iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1. 15. Zatrjevane kršitve pravil postopka niso bile bistvene, da bi bilo zaradi njih treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek. Ker je šlo za presojo pravnih vprašanj, glavna obravnava glede na določbo druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni bila potrebna. Pravilnost postopka izdaje upravnega akta pa ni revizijski razlog po 85. členu ZUS-1. 16. Revizijski ugovor, da bi morala biti v obravnavani zadevi dovoljena pritožba, ker naj bi šlo za upravni spor po 4. členu ZUS-1, ni utemeljen. Že iz šestega odstavka 173. člena SZ-1 izhaja, da je zoper odločbo iz petega odstavka tega člena, torej zoper odločbo, s katero tožena stranka ugotavlja upravičenost do pridobitve nadomestila iz tretjega odstavka tega člena ter višino nadomestila po posameznih zavezancih, dovoljen upravni spor. To pa izključuje subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, ki je dopustno le, če ni drugega sodnega varstva. Iz same tožbe tudi ne izhaja, da bi bila vložena kot tožba po 4. členu ZUS-1. 17. Ker v obravnavani zadevi ne gre za upravni spor iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode, ki ga uveljavlja v tem upravnem sporu.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

19. Ker revident z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20. O revidentovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za revizijo je odločilo prvostopenjsko sodišče s sklepom U 329/2008-20 z dne 16. 12. 2009 kot pristojno sodišče.