Jedro

S povzetjem določbe 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu v letu 1994, vlada ni kršila zakona in ustave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 350/2000-8 z dne 11.12.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 15.4.1999, s katero ji je carinski organ prve stopnje obračunal carino in druge uvozne dajatve v znesku 496.824,00 SIT za blago, uvoženo po UCD z dne 6.10.1994, zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza blaga, ki je vezan na poprejšnji uvoz. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka oziroma organ prve stopnje ob naknadni kontroli dokumentacije v zvezi z uvozom blaga v smislu 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju Uredba/94) ter ob upoštevanju podatkov in evidenc uporabnika blaga ugotovila, da blago ni bilo izvoženo v predpisani vrednosti. O teh ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 26.11.1997 in dopolnilni zapisnik z dne 15.6.1998, v katerem je navedeno, da je bilo blago, uvoženo po navedeni UCD, izvoženo le v višini 26% predpisane vrednosti. Ker torej blago ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti iz 5. člena Uredbe/94, je tožena stranka carinske dajatve pravilno obračunala na podlagi predpisov, ki so veljali na dan, ko poteče enoletni rok za izvoz, kar v konkretnem primeru pomeni 6.10.1995. Tožeča stranka je kot carinski zavezanec imela možnost dokazovati, da je svojo obveznost izpolnila, vendar razen pavšalnih ugovorov, da je obveznost izpolnjena, tega ni dokazovala. Po določbi 56. člena Carinskega zakona (CZ/76) pravica do izterjave carine zastara v 5 letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. V obravnavanem primeru je rok za izvoz potekel 6.10.1995, kar pomeni, da je bilo o stvari odločeno v zakonskem roku (15.4.1999). Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da temelji odločitev tožene stranke na podzakonskih aktih in da je bilo iz tega razloga kršeno načelo zakonitosti, saj temelji Uredba/94 na določbi 1. odstavka 50. člena CZ/76, med tem ko je bila Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95, 33/96) sprejeta na podlagi 72. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ). Oba podzakonska akta določata le natančnejše kriterije in načine izvajanja carinskih postopkov v primeru uvoza blaga zaradi proizvodnje za njegov izvoz. Ker je bila tožeča stranka seznanjena tako z ugotovitvitvami osnovnega zapisnika o naknadni kontroli, kot tudi z ugotovitvami dopolnilnega zapisnika z dne 15.6.1998, je neutemeljen tožbeni ugovor, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu s 77. členom ZUP/86 oziroma da ni bil sestavljen na ustni obravnavi (1. odstavek 149. člena ZUP/86) ter ugovor, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Neutemeljen je tudi ugovor v zvezi z dokazno vrednostjo zapisnikov, ker naj bi ju podpisali osebi, ki nista sodelovali pri inšpiciranju. Res je, da je zapisnik o naknadni kontroli, poleg carinske inšpektorice, ki je kot uradna oseba vodila postopek naknadne kontrole, podpisal tudi vodja referata za kontrolne zadeve, dopolnilni zapisnik pa upravnik Carinarnice M.S. Zapisnik je namreč dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja. Glede na to, da je postopek naknadne kontrole dokumentacije v smislu 5. člena Uredbe/94 vodila uradna oseba, pooblaščena za opravljanje tovrstnih dejanj v postopku in da je bila tožeča stranka z ugotovitvami seznanjena, dejstvo, da je dopolnilni zapisnik podpisal tudi upravnik Carinarnice M.S., na njuno dokazno vrednost ne vpliva. Predstojnikova pooblastila so namreč širša, saj je pooblaščen tudi za odločanja o vseh stvareh, za katere je pristojen organ, ne le za dejanja v postopku pred izdajo odločbe. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da bi odločalo na glavni obravnavi, ker za to ni bilo pogojev (61. člen ZUS).

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je kršeno načelo zakonitosti, ker je sodišče izpodbijano sodbo utemeljilo na podzakonskih predpisih in sicer na 5. členu Uredbe/94 in 156. členu Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom. V določbi 72. člena CZ je vsebovano zgolj golo pooblastilo vladi za izvrševanje zakona, ne da bi bili določeni vsebinski kriteriji in način izvajanja carinskih postopkov z ekonomskim učinkom. Zato je z navedenima podzakonskima predpisoma nedopustno poseženo v ustavna načela pravne države (2. člen Ustave), legalitete, delitve oblasti (3. člen Ustave), 2. odstavek 120. člena in 153. člen Ustave. Uredba/94 ne predvideva možnosti naknadne kontrole in sestave zapisnika, zato je z njeno porabo prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (14. točka 1. odstavka 339. člena ZPP). Odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna tudi zato, ker je upoštevalo petletni zastaralni rok določen z 56. členom CZ/76. Poznejši obračun carine je glede na določila 274. člena v povezavi z 272. členom CZ/76 mogoč le v roku dveh let po nastanku carinskega dolga. Zapisnik o naknadni kontroli blaga je nepravilno sestavljen, v njem ni navedena pravna podlaga za njegovo sestavo. Ker pa v njem ni navedeno nobeno dejstvo, niti ni obrazložen, sta v škodo tožeče stranke kršeni ustavni pravici do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in enakega obravnavanja pred zakonom (22. člen Ustave). Carinarnica je opravila ogled blaga brez sklica ustne obravnave, čeprav bi bilo glede na opravljeni ogled obravnavo potrebno opraviti. Tožeča stranka ni bila navzoča pri ogledu in zapisnika ni podpisala, zaradi česar zapisnik ni sestavljen v skladu z določbo 77. člena ZUP/86. Že v tožbi je predlagala zaslišanje direktorja B.K. in direktorja ZT I.Š. glede pridobljenih dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče, po opravljeni glavni obravnavi, tožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predlogu tožeče stranke, da opravi glavno obravnavo pritožbeno sodišče ni ugodilo, ker je ugotovilo, da pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS niso izpolnjeni.

Zakonska podlaga za plačilo carinske obveznosti tožeče stranke izhaja v obravnavani zadevi iz CZ/76 in na njegovi podlagi sprejete uredbe/94. Po določbi 5. člena Uredbe/94 so lahko pravne osebe in podjetniki posamezniki uvažali surovine in reprodukcijski material brez plačila carine pod pogoji: da se je uvoženo blago v celoti uporabilo v proizvodnji blaga za izvoz, da se je najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozilo v tujino, in da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Če pa blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o protiustavni uporabi 5. člena Uredbe/94. Že Ustavno sodišče je v odločbi, opr. št. U-I-85/97 z dne 22.5.1997, v zvezi s presojo ustavnosti navedenega člena uredbe ugotovilo, da s povzetjem CZ/76 v uredbo vlada ni kršila ustave in zakona, zato se uporabniki nanjo lahko sklicujejo pri izdaji odločb. To pa smiselno velja tudi za Uredbo o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom, s katero je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi utemeljilo uporabo predpisov, ki so veljali pred uveljavitvijo navedene Uredbe. Sicer pa se upravni postopki, začeti pred 1.1.1996 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred navedenim dnem že na podlagi izrecne zakonske določbe (1. odstavek 182. člena CZ).

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da pravica do izterjave carine v konkretni zadevi ni zastarala, saj je bilo od dneva nastanka carinske obveznosti, ko je torej potekel rok za izvoz (5.12.1995) glede na določbo 56. člena CZ/76 odločeno v petletnem zakonskem roku (15.4.1999). V konkretni zadevi namreč ne gre za naknadni obračun carinskih obveznosti v smislu določbe 272. člen CZ, temveč za obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjenih obveznosti, ki so bile pogoj za uveljavljano carinsko oprostitev. Tudi ne gre za kršitev določb Ustave RS, če je carinski organ, ob neizpolnjenih obveznostih, postopal v skladu s CZ/76 in z na njegovi podlagi izdano Uredbo/94. Zapisnik o naknadni kontroli blaga, sestavljen, ki je v obravnavani zadevi sestavljen na podlagi 274. člena CZ/76, ni kot zmotno navaja tožeča stranka, zapisnik iz 77. člena ZUP/86, ki se sestavi po opravljeni ustni obravnavi (149. člen ZUP/86). Zato ne more vplivati na odločitev v zadevi pritožbeni ugovor, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu z ZUP/86. Tožeča stranka je imela možnost podati pripombe na ugotovitve v zapisniku, kar je tudi storila z vlogo z dne 26.8.1998. Zato neutemeljeno ugovarja, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe.

Vendar tožeča stranka za trditev, da je prevzeto obveznost izvoza kot pogoj iz 5. člena Uredbe/94 izpolnila oziroma, da je dejansko stanje drugačno od ugotovljenega v upravnem postopku, ni navajala dejstev in ne predlagala dokazov. Zato je pravilno sklepanje tožene stranke in sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve.

Ker tožeča stranka niti ne trdi, da je bila njena obveznost izvoza izpolnjena, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, saj to na odločitev o zadevi ni vplivalo.

V tožbi predlagani dokaz za zaslišanje B.K. in I.Š., ki naj bi izpovedala glede pridobljenih dokazov, ki ga tožnik v pritožbi ponavlja, je nedovoljena novota (3. odstavek 14. člena ZUS), zato na odločitev v zadevi nima vpliva.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.