Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da glede na omejitve zaradi invalidnosti toženec ni mogel ponuditi tožnici drugega ustreznega dela. To so potrdile vse priče, ki so tudi pojasnile, da pri tožencu ni več lažjega oziroma enostavnega dela zaradi zamenjave modelov oziroma prevzemanja zahtevnih projektov, ki zahtevajo visoko usposobljene zaposlene. Podobno izhaja iz izpovedi tožnice, ki je pojasnila, da se zaveda svojega zdravstvenega stanja (težko hodi in težko dela) in da je težko ugotoviti, katera druga dela bi sploh lahko opravljala pri tožencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 11. 2020 (pravilno: odpovedi iz poslovnega razloga) in da je toženec dolžan pozvati tožnico nazaj na delo, ji za čas od 26. 11. 2020 do vrnitve vpisati delovno dobo v evidenco zaposlitve ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom nadomestila plače (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Odpoved je nezakonita, ker ni bila podana v skladu s 116. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in 101. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji), pa tudi zato, ker je Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) 21. 10. 2022 podal k njej odklonilno mnenje. Toženec ni dokazal, da je pri sebi in pri drugem delodajalcu preveril možnost opravljanja drugega ustreznega dela za tožnico. Varovana je bila tudi kot starejša delavka po 114. členu ZDR-1, a se sodišče ni opredelilo do kumulativnega varstva po 117. členu ZDR-1. Ni ji bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti do dopolnitve pogojev za starostno pokojnino. Iz izpovedi A. A. izhaja, da dva delavca še vedno opravljata preprosta dela v prirezovalnici, zato ne držijo navedbe toženca, da ni več dela za tožničino delovno mesto. Na tem delovnem mestu je ohranil zaposlitev vsaj petih delavcev. Ker je tožnica starejša delavka in invalidka, njenega dela ne bi smel ocenjevati tako kot ga je pri delavcih, ki niso varovana kategorija. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se bo opredelilo do tistih izvedenih dokazov, ki se nanašajo na odločilna ali dokazno pomembna dejstva in da je navedbe in dokaze, ki za odločitev niso pomembni, vzelo na znanje, pretehtalo njihovo relevantnost, vendar jih ni dokazno ocenilo, saj se mu ni treba opredeliti do vsake izjave in vseh navedb strank. Pritožba neutemeljeno očita, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno navedeno, do katerih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ker naj bi bili nepomembni. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če ne vsebuje razlogov (dokazne ocene) o dejstvih, ki niso pomembna. Po presoji pritožbenega sodišča je preizkus izpodbijane sodbe mogoč, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejanskih okoliščinah, ki so bile pomembne za presojo izpodbijane odpovedi (obstoj poslovnega razloga, okoliščine o posebnem varstvu pred odpovedjo, uporaba kriterija itd.), odločitev pa je utemeljena tudi z ustreznimi razlogi pravne narave.

6. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vrsto del „delavec za preprosta dela", odrejeno pa ji je bilo delo na delovnem mestu „delavec za preprosta dela šivalnice". Dne 26. 11. 2020 ji je toženec v okviru odpovedi večjemu številu delavcev odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o zakonitosti odpovedi.

7. Zaključek o obstoju utemeljenega poslovnega razloga je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na ugotovitev, da iz programa presežnih delavcev izhaja odločitev toženca o potrebnem zmanjšanju izgube z namenom izboljšanja možnosti ohranitve toženca v posledici upada števila kupcev in s tem zmanjšanja proizvodnje in obsega dela, ter v posledici povečanja stroškov plač zaradi sprememb v minimalni plači. Vodja kadrovske službe A. A. je izpovedala, da so bile pri odpuščanju zajete vse kategorije delavcev, od proizvodnih delavcev do režije, ter da je bilo decembra 2019 pri tožencu zaposlenih 1.450 delavcev, danes (zaslišana je bila 20. 1. 2022) pa jih je le še 570 (sodišče prve stopnje je napačno povzelo njeno izpoved in očitno pomotoma zapisalo 750.) Na seznamu presežnih delavcev je bila tudi tožnica.

8. Pritožba navaja, da je toženec ohranil zaposlitev vsaj petim delavcem, ki delajo na istem delovnem mestu, na katerem je delala tožnica, ter s sklicevanjem na izpoved A. A. o tem, da dva delavca še opravljata preprosta dela v prirezovalnici, zatrjuje, da delo na tožničinem delovnem mestu še vedno obstaja. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je v drugi pripravljalni vlogi toženec glede tovrstnih tožničinih navedb pojasnil, da je bilo od 28 delavcev, ki so imeli decembra 2019 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vrsto del „delavec za preprosta dela", v avgustu 2021 zaposlenih le še pet, na dan 1. 12. 2021 pa le še trije; od teh treh je eden invalid in obenem uživa varstvo starejšega delavca, zato mu še ni mogoče podati odpovedi; preostala dva opravljata v proizvodnji delo, ki ga tožnica kot invalidka III. kategorije zaradi omejitev ne bi mogla. Te navedbe je A. A. v zaslišanju potrdila. Kot je pojasnila, omenjena dva delavca opravljata preprosta dela v prirezovalnici, vendar gre za težja fizična dela (dvigovanje bremen več kot 20 kg, prevažanje težkih materialov), česar tožnica zaradi zdravstvenih omejitev ne zmore. Tudi iz tožničine izpovedi izhaja, da stoječega dela ali dela, ki zajema dvigovanje težkih bremen, ne more opravljati. Glede tretje delavke je A. A. pojasnila, da jo tudi nameravajo odpustiti, ker zanjo ni dela, a je do konca meseca marca varovana kategorija. Kot je še izpovedala, toženec ni zaposlil nobenega novega delavca. Upoštevajoč vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba neutemeljeno izpodbija obstoj poslovnega razloga.

9. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je toženec za določitev presežnih delavcev ustrezno uporabil kriterij kvalificiranosti za uspešno opravljanje del na različnih delovnih mestih v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pritožba očita, da dela tožnice, ki je bila starejša delavka in invalidka III. kategorije, ne bi smel podvreči istemu ocenjevalnemu postopku, kot ga je uporabil pri delavcih, ki niso bili varovana kategorija. Po presoji pritožbenega sodišča očitek ni utemeljen, uporabljeni kriterij pa je tudi pri tožnici predstavljal objektivno merilo. Kot je izpovedala vodja šivalnice B. B., so se pridobljene kvalifikacije delavcev (opravila niso bila enako ocenjena, temveč so se razlikovala po zahtevnosti) odrazile v zbranem številu točk, pri čemer je imela tožnica od 30 faz dela pridobljene le štiri. A. A. je pojasnila, da so v oddelku šivalnice, v katerem je delala tožnica, odpovedali pogodbe o zaposlitvi tistim, ki so dosegli od 0 do 41 točk; tožnica jih je imela devet, zato je tudi ona prejela odpoved. Uporabo kriterija kvalificiranosti skuša pritožba ovreči s sklicevanjem na starost in invalidnost tožnice, a neuspešno, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da sta ti dve osebni okoliščini v vzročni zvezi s številom tožničinih pridobljenih kvalifikacij. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da ji je bila priznana III. kategorija invalidnosti na podlagi odločbe ZPIZ z dne 14. 5. 2018, torej dobri dve leti pred podajo odpovedi, medtem ko iz izpovedi A. A. in listin, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (B26), izhaja, da je tožnica vse kvalifikacije (za najenostavnejša dela v šivalnici) pri tožencu pridobila pred več kot dvema desetletjema. Kot izhaja iz izpovedi A. A., je bil za to razlog v tem, da na letnih razgovorih ni izkazala nobenega interesa glede izobraževanja za pridobitev več kvalifikacij. Tudi sicer pritožba očitka ne konkretizira, npr. z navedbo kvalifikacij, za katere meni, da bi morala biti napotena na izobraževanje, pa neupravičeno ni bila. Neutemeljeno je tudi pritožbeno poudarjanje, da tožnica ni bila nikoli opozorjena na nedoseganje pričakovanih rezultatov dela, saj se uporabljeni kriterij ne nanaša na dosežene rezultate dela.

10. Pritožba zmotno očita kršitev 116. člena ZDR-1 v zvezi z določbo prvega odstavka 101. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji) o tem, da lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu ta ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Pritožba neutemeljeno navaja, da toženec ni dokazal, da je pri sebi in drugih delodajalcih preveril, ali lahko tožnici ponudi ustrezno delo v smislu citiranih določb. V zvezi s tožničino trditvijo, da toženec za navedbo, da ji je skušal najti drugo ustrezno delo, ni predložil nobenega dokaza. Toženec je namreč podal dokazni predlog, in sicer da bo o tem izpovedala A. A. Ta je potrdila, da je toženec tudi še po prejemu mnenja komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) preverjal možnosti zaposlitve tožnice, a jih ni bilo, ter da je zanjo iskal zaposlitev tudi pri drugih delodajalcih, vendar neuspešno. Pritožba očita, da se toženec ni opredelil, pri katerih delodajalcih je iskal delo in za katera delovna mesta, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako konkretizirano zahtevo podal šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP), medtem ko v prvostopenjskem postopku dokaznega predloga za predložitev teh konkretnih podatkov ni podal. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da glede na omejitve zaradi invalidnosti toženec ni mogel ponuditi tožnici drugega ustreznega dela. To so potrdile vse priče, ki so tudi pojasnile, da pri tožencu ni več lažjega oziroma enostavnega dela zaradi zamenjave modelov oziroma prevzemanja zahtevnih projektov, ki zahtevajo visoko usposobljene zaposlene. Podobno izhaja iz izpovedi tožnice, ki je pojasnila, da se zaveda svojega zdravstvenega stanja (težko hodi in težko dela) in da je težko ugotoviti, katera druga dela bi sploh lahko opravljala pri tožencu.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi šestega odstavka 40. člena ZZRZI, ki določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če je invalidu ne more ponuditi v skladu s prvim odstavkom tega člena, o čemer odloči Komisija. Pritožba se sklicuje na mnenje ZRSZ z dne 21. 10. 2022 (pravilno: mnenje Komisije z dne 21. 10. 2020) in zatrjuje, da je za zakonito odpoved potrebno soglasje ZRSZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Komisija resda podala mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je pridobitev mnenja Komisije le z ZZRZI oziroma ZPIZ-1 določen pogoj za podajo odpovedi invalidu, medtem ko sodišče v tem postopku presoja tudi pravilnost mnenja Komisije in nanj ni vezano (prim. VIII Ips 287/2009).

12. Komisija se je v mnenju sklicevala na pojasnilo ZRSZ o tem, da toženec sicer utemeljeno ne more tožnici zagotoviti prilagoditve delovnega mesta, premestitve na drugo delovno mesto ali dela s krajšim delovnim časom, vendar pa ta uživa varstvo starejše delavke, saj bo pravico do starostne pokojnine izpolnila 14. 12. 2022, pravica do denarnega nadomestila do datuma izpolnitve pogoja za upokojitev pa ji predvidoma ne bo zagotovljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec s podajo odpovedi tožnici ni kršil prvega odstavka v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 114. člena ZDR-1, ki določata, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pri čemer pa to varstvo ne velja, če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. Sodišče prve stopnje je kot nesporno dejstvo med strankama ugotovilo, da je bila tožnica ob vročitvi odpovedi stara 61 let in 9 mesecev, minimalne pogoje za starostno upokojitev bo izpolnila 14. 12. 2022, pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti pa ji je priznana do 26. 2. 2023. Upoštevajoč ta dejstva je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je bila pred odpovedjo varovana kot delavka pred upokojitvijo na podlagi 114. in 117. člena ZDR-1 in da bi bilo za zakonito odpoved potrebno njeno pisno soglasje.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj utemeljenega poslovnega razloga, zaradi katerega s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ta pa tudi ni uživala posebnega varstva, zaradi katerega ji odpovedi ne bi bilo dopustno podati. Tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek je zato materialnopravno utemeljeno zavrnilo.

14. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).