Jedro

Med strankama ni sporno, da je Republika Bolgarija sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje 14. 3. 2024, zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je rok za predajo tožnika Republiki Bolgariji potekel 14. 9. 2024 in je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III Republika Slovenija odgovorna za obravnavno tožnikove Prošnje, kot to priznava tudi toženka v vlogi, prejeti 1. 10. 2024.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije številka 2142-1207/2024/10 (1221-15) z dne 18. 7. 2024 odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III1 zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Bolgarija ponovno sprejela tožnika, to je od 14. 3. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka). Odločila je, da bo o stroški postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 28. 2. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je na podlagi Centralne evidence EURODAC ugotovila, da je bil tožnik v evidenco že vnesen, in sicer 30. 6. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Glede na navedeno je pristojni organ za prosilca pristojnemu organu Republike Bolgarije 27. 3. 2024 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, 14. 3. 2024 pa je prejel odgovor, da Republika Bolgarija v skladu z navedenim členom sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. Toženka je po ugotovitvi, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Bolgariji in ugotovitvi, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 Prošnjo zavrgla, ker je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Bolgarija. Na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III je odločila, da se bo predaja izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Bolgarije, kakor hitro bo to praktično izvedljivo oziroma najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Bolgarija ponovno sprejela prosilca, to je od 29. 9. 2023 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo.

Trditve tožnika

3.Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ponovni postopek pri toženi stranki. Na naroku 2. 10. 2024 je navedel, da je 14. 9. 2024 potekel šestmesečni rok, v katerem bi moral biti tožnik predan Republiki Bolgariji, zato je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Slovenija.

Trditve toženke

4.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen. Toženka v vlogi, prejeti 1. 10. 2024 navaja, da bo zaradi poteka roka za predajo, Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavno Prošnje.

K I. točki izreka

5.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga od A1 do A7, B1, štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1207/2024 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

6.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

7.Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2 , država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

8.Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (prvi pododstavek prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III). Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III).

9.Med strankama ni sporno, da je Republika Bolgarija sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje 14. 3. 2024, zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je rok za predajo tožnika Republiki Bolgariji potekel 14. 9. 2024 in je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III Republika Slovenija odgovorna za obravnavno tožnikove Prošnje, kot to priznava tudi toženka v vlogi, prejeti 1. 10. 2024.

10.Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUIS-1 zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.