Jedro

Pomanjkanje procesne predpostavke (okoliščine in pravno pomembne lastnosti) pomeni, da postopek (izvedba postopka) pred sodiščem ni dopusten in zato tudi ni mogoče v sodnem postopku procesne predpostavke nadomestiti z ugotovitvijo, da je bila prištevnost revidenta v času vodenja postopka pri toženi stranki bistveno zmanjšana in da zato ni mogel poskrbeti za svoje pravice. Velja dokončna in pravnomočna odločitev organov tožene stranke, ki jo je mogoče odpraviti oziroma spremeniti samo z ustreznimi pravnimi sredstvi. Možno bi bilo, kot je revidentu to že pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, zahtevati pri toženi stranki vrnitev v prejšnje stanje in si s tem zagotoviti pravico do sodnega varstva. Če ustrezno pravno sredstvo ni bilo uporabljeno, je možen samo zaključek, da procesnih predpostavk ni, v takem primeru pa tožba ni dopustna in jo je bilo treba zavreči, ob smiselni uporabi določb prvega odstavka 282. člena ZPP-77.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo s točko 1 izreka ugodilo tožnikovemu zahtevku in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31.5.1992, ampak je trajalo do uvedbe stečaja dne 1.10.1992, odločbo o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.3.1992 pa je kot nezakonito razveljavilo, s točko 3 izreka ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 3,259.205,66 SIT s pripadki in naložilo toženi stranki vpis delovne dobe za čas od 31.5.1992 do 1.10.1996 v delovno knjižico, s točko 4 izreka pa je tožniku priznalo odmerjene stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom pritožbi tožene stranke delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v točki 1 razveljavilo in tožbo zavrglo, v točki 3 in 4 pa sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji je navajal, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 369. člena ZPP-77, napačno pa je bil uporabljen tudi člen 83 ZTPDR. V njegovem primeru je šlo za stanje, ko za svoje pravice ni bil zmožen skrbeti, pri čemer je za dodatne težave poskrbela še tožena stranka, ko mu je istočasno izročila več odločb o prenehanju delovnega razmerja. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 52/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve in zato ni bilo razloga za odločanje po določbah 394. člena ZPP-77. Pritožbeno sodišče je pri obravnavanju pritožbe ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka za vložitev tožbe, ker tožnik predhodno ni vložil ugovora zoper prvostopenjsko odločbo o prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu, kot to zahtevajo določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Zato je delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja in tožbo v tem delu zavrglo, delno pa sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek v zvezi s priznanjem pravic iz delovnega razmerja in stroški postopka zavrnilo (zavrnilni del je nepotreben, če je zavržena tožba).

Čeprav pritožbeno sodišče pri odločitvi ni uporabilo ustreznih določb pravdnega postopka, je njegova odločitev pravilna in zato ugotovljeno kršenje določb pravdnega postopka ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu določb prvega odstavka 354. člena ZPP-77. Določbe drugega in tretjega odstavka 369. člena ZPP-77, na katere sodišče druge stopnje opira svojo odločitev, sicer predvidevajo možnost, da sodišče druge stopnje v primerih, v njem naštetih kršitev zakona o pravdnem postopku, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže tožbo. Vendar te kršitve taksativno našteva, tako da je zavrženje tožbe dovoljeno samo v primerih kršitev 3., 10. in 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. To pomeni, da sodišče druge stopnje lahko razveljavi prvostopenjsko odločitev in tožbo zavrže, če zadeva, o kateri je bilo odločeno na prvi stopnji, ne spada v sodno pristojnost (3. točka 354. člena ZPP), če niso izpolnjene procesne predpostavke glede strank v postopku (10. točka 354. člena ZPP) ali če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda, je bilo o njem že pravnomočno odločeno ali je bila sklenjena sodna poravnava (11. točka 354. člena ZPP). Vsi ti razlogi so procesne narave in sami po sebi pomenijo bistveno in absolutno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar ti razlogi, čeprav vsi pomenijo tudi procesno predpostavko, niti vsebinsko niti glede možnosti odločanja niso enake narave, kot procesna predpostavka, ki izhaja iz materialnega predpisa - ZTPDR. V drugem odstavku 83. člena ZTPDR je določeno, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji.

Ugotavljanje dejstev v zvezi s tem vprašanjem in kasnejša odločitev o dovoljenosti sodnega varstva (procesni predpostavki), je v tem primeru vprašanje uporabe materialnega predpisa. Zato ne gre za primere iz 369. člena ZPP, ko bi sodišče druge stopnje lahko samo zavrglo tožbo. Zato bi sodišče za svojo sicer pravilno odločitev moralo uporabiti določbe 4. točke 373. člena ZPP-77, če je ugotovilo, da je dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti.

Pomanjkanje procesne predpostavke (okoliščine in pravno pomembne lastnosti) pomeni, da postopek (izvedba postopka) pred sodiščem ni dopusten in zato tudi ni mogoče v sodnem postopku procesne predpostavke nadomestiti z ugotovitvijo, da je bila prištevnost revidenta v času vodenja postopka pri toženi stranki bistveno zmanjšana in da zato ni mogel poskrbeti za svoje pravice. Velja dokončna in pravnomočna odločitev organov tožene stranke, ki jo je mogoče odpraviti oziroma spremeniti samo z ustreznimi pravnimi sredstvi. Možno bi bilo, kot je revidentu to že pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, zahtevati pri toženi stranki vrnitev v prejšnje stanje in si s tem zagotoviti pravico do sodnega varstva. Če ustrezno pravno sredstvo ni bilo uporabljeno, je možen samo zaključek, da procesnih predpostavk ni, v takem primeru pa tožba ni dopustna in jo je bilo treba zavreči, ob smiselni uporabi določb prvega odstavka 282. člena ZPP-77. Revizijsko sodišče na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč sklepa, da je bilo zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki materialnopravno pravilno, da je bilo tudi materialno pravo uporabljeno pravilno in je zato v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).