Jedro

Tožena stranka kot poslovodja ne more biti objektivno odgovorna za inventurni primanjkljaj. Odgovarjala bi lahko le krivdno, če bi bila škoda oziroma primanjkljaj posledica njenega naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja, česar pa tožena stranka ni dokazala.

Ker se po splošnih pravilih domneva le navadna malomarnost, ne pa huda malomarnost ali naklep, bi morala težjo obliko krivde dokazati tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.030,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2006 do dneva plačila ter povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 15. dan po vročitvi prvostopenjske sodne odločbe do dneva plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati stroške tožene stranke v višini 610,34 EUR, v roku 15-ih dni po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo opr. št. Pd 387/2007 z dne 6. 2. 2008 (pravilno: opr. št. Pd 419/2007 z dne 13. 5. 2008) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (pravilno: ugodi) oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki (pravilno: toženi stranki) pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke po plačilu inventurnega primanjkljaja v višini 2.030,17 EUR, čeprav je bil na inventuri dne 27. 8. 2006 ugotovljen primanjkljaj v vrednosti 10.631,13 EUR in je glede na promet znašal dovoljen manjko le 2.516,55 EUR. Ugotovljeni primanjkljaj je tako presegal dovoljenega za 8.114,58 EUR. Dovoljen primanjkljaj in odgovornost za presežen primanjkljaj je pri toženi stranki urejena v 8. členu Pravilnika o določitvi dovoljenega kala in primanjkljaja trgovskega blaga in odgovornosti delavcev pri popisu trgovskega blaga, v primeru preseženega dovoljenega kala in primanjkljaja. V primeru, da je ugotovljen primanjkljaj posledica nevestnega in neodgovornega ravnanja ali malomarnosti zaposlenih, bremeni tožeča stranka za primanjkljaj delavce, pri čemer je dovoljen primanjkljaj do višine 0,15 % vrednosti bruto realizacije na enoto. Presežni primanjkljaj pa se v skladu s pravilnikom krije po kriteriju in sicer: 50 % nedovoljenega manjka krije podjetje, 50 % nedovoljenega manjka krijejo zaposleni, in sicer polovico vodja poslovne enote in polovico po sorazmernih delih vsi zaposleni v poslovni enoti. Glede na ključ delitve nedovoljenega manjka je na toženo stranko, ki je bila v času oprave inventure poslovodja, odpadlo plačilo inventurnega primanjkljaja v višini 2.030,17 EUR. Navedbe sodišča v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka s tem riziko pri obratovanju v celoti prenesla na delavce, je nepravilno. Pri inventuri dne 27. 8. 2006 je bil ugotovljen manjko kar za štirikrat višji od dovoljenega in običajnega. Inventurni manjko v višini 6.573,84 EUR, kar predstavlja 62 % celotnega manjka, je pokrila družba, za preostanek pa je tožeča stranka bremenila do polovice poslovodjo tožene stranke, do polovice pa ostale delavce. S pazljivostjo in zainteresiranostjo za delo imajo tako zaposleni možnost, da zmanjšajo manjko (iz naslova kraj in napak) na manjko, ki je dovoljen in tudi predviden. Tožeča stranka je mnenja, da v kolikor ne bi imela sprejetega pravilnika in s tem sistema porazdelitve inventurnega manjka v sorazmernem delu med delavce, bi bili inventurni rezultati še veliko slabši. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z navedbami, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec pri svojem delu povzročil kakršnokoli škodo naklepno ali iz hude malomarnosti. Tožeča stranka meni, da so v obravnavanem primeru izpolnjene vse procesne predpostavke odškodninske odgovornosti, in sicer škoda, ki je bila povzročena v zvezi z delom, protipravnost, vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo ter odgovornost. Obstoj škode v obliki inventurnega inventurnega manjka v višini 10.631,13 EUR je nedvomen in dokazan z zapisnikom o popisu blaga kot tudi sklepom o poravnavi inventurnega manjka z dne z dne 31. 8. 2006. Tožena stranka je imela na delovnem mestu poslovodja PE B. največ pristojnosti in vpliv na vodenje poslovalnice, zato so bili inventurni rezultati v veliki meri odvisni od nje. Tožeča stranka je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, za varnost v svojih poslovnih enotah, in sicer je vse poslovalnice opremila z varovalnim sistemom, z alarmom in kamerami. Ključe poslovne enote in kode za vklop alarmnega sistema pa ima za posamezne poslovno enoto zgolj poslovodja in njegov namestnik, v prodajnem prostoru pa ima tudi kamere, ki omogočajo poslovodji spremljanja dogajanja v trgovini. Ker ima poslovodja večje pristojnosti kot ostali delavci, edini ima dostop do trgovine, vstopnih kod in osnovnih sredstev, zato opustitev delovnih obveznosti z njegove strani bistveno bolj vpliva na izgubo podjetja. Zaradi tega je v pravilniku, v kolikor je ugotovljeno malomarno oziroma krivdno ravnanje poslovodnega delavca, določena večja odgovornost poslovodnega delavca kot ostalih. Pri tem pa je potrebno glede na samo naravo škode in škodnega dogodka upoštevati, da natančno ni mogoče ugotoviti višine škode, ki je nastala tožeči stranki zaradi ravnanja tožene stranke ter ima prav zaradi tega tožeča stranka sprejet pravilnik, v skladu s katerim je toženo stranko tudi bremenila za plačilo manjka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki jo ji očita tožeča stranka v zvezi z ugotovljenim primanjkljajem v PE B., ki jo je vodila kot poslovodja. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožeča stranka, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke, opravila izredno inventuro dne 27. 8. 2006 in ugotovila primanjkljaj v vrednosti 10.631,13 EUR. Višino dovoljenega primanjkljaja in odgovornosti za presežni primanjkljaj ureja 8. člen Pravilnika o določitvi dovoljenega kala in primanjkljaja trgovskega blaga in odgovornosti delavcev pri popisu blaga, v primeru presežnega dovoljenega kala in primanjkljaja (pravilnik – priloga A3). V skladu s pravilnikom je dovoljen primanjkljaj do 0,15 vrednosti bruto realizacije na enoto znašal 2.516,55 EUR. Ugotovljeni primanjkljaj je presegal dovoljenega za 8.114,58 EUR. Tožeča stranka je presežni primanjkljaj v višini 50 % nedovoljenega manjka krila sama, v višini druge polovice 50 % nedovoljenega manjka pa naložila v kritje zaposlenim in sicer od tega polovico vodji enote v višini 2.030,17 EUR in ostalo polovico preostalim 12-im zaposlenim v enoti v skupnem znesku 2.030,17 EUR. Toženi stranki je dne 31. 8. 2006 izdala sklep, v katerem je ugotovila njen dolg iz naslova inventurnega primanjkljaja in ji ga naložila v takojšnje plačilo (priloga A6).

V obravnavanem primeru gre za odškodninsko odgovornost iz delovnega razmerja, ki je urejena v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in opredeljena v 182. in 183. členu. Po citiranih določbah je delavec za škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom, odgovoren in jo mora povrniti le v primeru, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti (1. odstavek 182. člena ZDR). Iz omenjene določbe torej izhaja, da delavec za škodo, ki jo je povzročil na delu ali v zvezi z delom, odgovarja le po načelu krivdne odgovornosti, kar pomeni, da mora biti oblika krivde delavcu dokazana. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je tožeča stranka dne 27. 8. 2006 v poslovni enoti B. opravila izredni popis blaga zaradi zamenjave odgovorne osebe in pri tem ugotovila inventurni primanjkljaj v višini 10.631,13 EUR. Ker višino dogovorjenega primanjkljaja in odgovornost za presežni primanjkljaj ureja 8. člen pravilnika, je tožeča stranka po kriterijih iz tega člena razdelila ugotovljen inventurni primanjkljaj v višini polovice obračunane vrednosti preseženega primanjkljaja, ki ga je krila sama, ¼ obračunane vrednosti preseženega primanjkljaja, ki ga krije poslovodja (tožena stranka) in ¼ obračunane vrednosti preseženega primanjkljaja, ki ga krijejo delavci. Čeprav 8. člen pravilnika v 1. odstavku določa, da v primeru, da direktor za ugotovljeni presežni primanjkljaj, ki je posledica nevestnega in neodgovornega ravnanja ali malomarnosti zaposlenih, bremeni delavce in se ta deli po ključu, je tožeča stranka brez ugotavljanja krivde, nastali inventurni primanjkljaj porazdelila med poslovodjo in delavce. To pa pomeni, da tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi tožena stranka škodo v zvezi z nastalim primanjkljajem povzročila po svoji krivdi, torej namenoma ali iz hude malomarnosti, kot to določa 1. odstavek 182. člena ZDR. Za očitano škodo pa tožena stranka ne more odgovarjati po načelu objektivne odgovornosti, že samo zaradi tega, ker je bila poslovodja poslovne enote, temveč le po načelu krivdne odgovornosti. V skladu s splošno ureditvijo odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) se naklep in huda malomarnost namreč ne moreta domnevati, zato mora „kvalificirano“ obliko krivde delavca dokazati delodajalec. Individualne krivde poslovodje ali delavcev, ki so bili zaposleni v tej poslovni enoti, tožeča stranka ni ugotavljala, temveč jo je predpostavljala in po kriterijih iz 8. člena razdelila med vse zaposlene. Ugotavljanje višine inventurnega primanjkljaja in dejstvo, da je bila tožena stranka v spornem času poslovodja poslovne enote, še ne zadostuje za zaključek, da je tožena stranka za to škodo tudi odgovorna, zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo ter tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v sporu ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP).

Ker glavnična terjatev tožeče stranke iz naslova odškodnine ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in določbo 32. člena citiranega zakona, odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.