Jedro

Tožnica, uživalka starostne pokojnine, je na podlagi potrdila delodajalca vložila zahtevo, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva plača, prejeta za delo preko polnega delovnega časa. Toženec je takšno zahtevo neutemeljeno zavrgel kot zahtevo za novo odmero pokojnine, saj bi moral odločiti o predlogu za obnovo postopka, zato je sodišče izpodbijano odločbo in sklep zavoda odpravilo in tožencu naložilo, da odloči o predlogi za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo št. ... z dne 20. 4. 2011 in sklep Območne enote A. št. ... z dne 4. 1. 2011, s katerima je tožena stranka dokončno zavrgla tožničino zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zadevo je vrnilo toženi stranki v nov postopek in ji naložilo, da v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe odloči o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom in se sodbe ne da preizkusiti. Tožnica je dne 27. 12. 2010 vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, sodišče pa je toženi stranki naložilo, da mora omenjeno vlogo obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka, čeprav tožeča stranka tega ni uveljavljala. Po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1,Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 - popr.) je sodišče v socialnem sporu vezano na tožbeni zahtevek. Obseg sodne presoje je določen z dokončno odločbo tožene stranke, ki glede na postavljeni zahtevek ni vsebovala odločitve o predlogu za obnovo postopka. Z izpodbijanima sklepom in odločbo je tožena stranka odločila o vlogi za novo odmero pokojnine in le o takšni vsebini dokončne odločbe lahko sodi sodišče v socialnem sporu. Tožbeni zahtevek je bil jasen, zahtevala je novo odmero starostne pokojnine tako, da se pri izračunu osnove upoštevajo zneski plač za opravljeno nadurno delo v letih od 1971 do 1983. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 9. 2012 je tožnica vztrajala pri takšnem zahtevku. Ni se sklicevala, da je 21. 12. 2010 izvedela, da na obrazcu za sporočanje podatkov v matično evidenco niso bile sporočene nadure. Tožbenega zahtevka ni prekvalificirala v predlog za obnovo postopka. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je prvostopenjsko sodbo potrebno razveljaviti. Relativno kršitev je sodišče storilo tudi s tem, da je kršilo načelo dispozitivnosti oziroma načelo vezanosti na zahtevek iz 2. člena ZPP. Ni mogoče uporabiti določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10) na način, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Organe tožene stranke obvezujejo pravila postopka, med ostalim so dolžni upoštevati pravnomočne odločitve. O tožničini starostni pokojnini je bilo pravnomočno odločeno z odločbo dne 17. 7. 2009. Glede zahteve za novo odmero je podano dejansko stanje, kot je opredeljeno v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP in bi moralo sodišče potrditi odločitvi tožene stranke z dne 20. 4. 2011 in z dne 4. 1. 2011. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v določbah 180. in 181. člena ne dopušča ponovnega odločanja za takšne primere. Opozarja na odločitve Vrhovnega sodišča, ki potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke in zmotnost uporabe načela varstva pravic stranke in varstva javnih koristi iz 7. člena ZUP. Tudi če bi se zahteva tožnice obravnavala kot obnova postopka, ne bi pridobila več pravic, kot so ji bile priznane s pravnomočno odločbo z dne 17. 7. 2009. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki jih očita pritožba in ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti ostalih kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu se vidi, da je tožena stranka 17. 7. 2009 izdala odločbo o pravici do starostne pokojnine, ki je bila tožnici vročena 24. 7. 2009. Tožnici je delodajalec Splošna bolnišnica B. dne 21. 12. 2010 izdal potrdilo o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1974 do leta 1983. S tem potrdilom je tožnica 27. 12. 2010 pri toženi stranki podala „vlogo za novo odmero pokojnine“. Ker je odločba o pravici do starostne pokojnine postala pravnomočna, tožeča stranka lahko vštetje naknadno ugotovljenih plač v pokojninsko osnovo uveljavlja le z uporabo izrednih pravnih sredstev, kot jih določa ZUP v XVI. poglavju. Zahtevek tožnice je bil, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva plača, kot jo je po potrdilu delodajalca prejela za delo preko polnega delovnega časa. Omenjeno potrdilo je novo dejstvo, za katerega je izvedela tožnica oziroma gre za možnost uporabe novega dokaza, ki bi bil mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz naveden ali uporabljen v prejšnjem postopku. Tožena stranka se je do tožničinega predloga kot predloga za obnovo postopka opredelila le v obrazložitvi dokončne odločbe in utemeljila, da predlog za obnovo postopka ne bi bil uspešen, ker v obravnavanem primeru ne gre za nova dejstva in dokaze, ker ji je bilo dejstvo o delu preko polnega delovnega časa pri delodajalcu znano že ob izdaji odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine. S tem v zvezi tožena stranka dejanskega stanja ni ugotavljala. Tožnica je v vlogi navedla, da je za dejstvo, da pri izračunu pokojnine plača za delo preko polnega delovnega ni bila upoštevana, izvedela 27. 12. 2010. Po tožničinih navedbah bi bil predlog za obnovo postopka dan pravočasno, v subjektivnem roku enega meseca in objektivnem roku treh let, kot določata 1. točka prvega odstavka in četrti odstavek 263. člena ZUP.

Tožnica je v tožbi navedla, da bi tožena stranka njeno zahtevo morala obravnavati kot predlog za obnovo postopka. V tožbenem zahtevku ni izrecno predlagala, da se dovoli obnova postopka, vsebina zahtevka pa je, da se v obnovljenem postopku starostna pokojnina na novo odmeri z upoštevanjem zneskov plač za opravljeno nadurno delo. Tožena stranka zato neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo vezanosti na zahtevek in da je toženi stranki naložilo nekaj, česar tožeča stranka ni zahtevala. V sodnem postopku je tožeča stranka izpodbijala zakonitost dokončne odločbe, s katero tožena stranka ni odločila o utemeljenosti predloga za obnovo postopka. Neposredno tožnica predloga za obnovo ne more podati v tožbenem zahtevku. Predlog se po 266. členu ZUP izroči ali pošlje organu, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji, ali organu, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. O predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. V sodbah Vrhovnega sodišča v zvezi z uveljavljanjem pravice, da se določeni prejemki (na primer izplačila dobička, izplačila v obliki vrednostnih papirjev) upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, je sprejeto stališče, da stranka lahko nova dejstva in dokaze – nova z vidika izpodbijane odločbe, vendar obstoječa v času prvotnega odločanja – navaja in predlaga v okviru izrednega pravnega sredstva obnove postopka. Po stališču Vrhovnega sodišča institut obnove postopka zaradi novih dejstev in dokazov najbolj očitno kaže, da po izteku rokov za obnovo zaradi dejstev, za katera zve stranka kasneje, ni mogoče zahtevati nove odločitve o pravici (na primer sodba opr. št. VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012, opr. št. VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012). Vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. VIII Ips 148/2011 z dne 16. 4. 2012 ugodilo reviziji tožene stranke in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedlo je, da je tožena stranka zahtevo za ponovno odmero pokojnine primarno obravnavala kot zahtevo za novo odmero pokojnine, podredno pa tudi kot predlog za obnovo postopka ter je ob ugotovitvi, da tožena stranka sicer podobne vloge, kot je tožničina, v praksi obravnava tudi kot predlog za obnovo postopka, in ker se nižji sodišči do stališča glede pogojev za obnovo postopka nista opredelili, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Presoja utemeljenosti zahteve kot izrednega pravnega sredstva je po tem stališču dolžnost tako tožene stranke kot sodišča. To je edina zakonska možnost, da zavarovanec, ki mu je bila dajatev pravnomočno priznana in odmerjena, doseže upoštevanje prejemkov, za katere je zvedel kasneje, pri izračunu pokojninske osnove.

Preizkus pravilne uporabe določb ZUP, ki ga tožena stranka po določbah 12. in 249. člena ZPIZ-1 uporablja pri odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja, v socialnem sporu pomeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 94/2009 z dne 7. 3. 2011). ZUP v temeljnih določbah opredeljuje načela zakonitosti, materialne resnice in varstva pravic strank ter varstvo javnih koristi. Pri postopanju in odločanju morajo organi po 7. členu ZUP omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve, ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku, nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. V določbah o postopku je v 138. členu ZUP določeno, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice pravice in pravne koristi. Iz navedenih določb jasno izhaja poudarjena skrb in odgovornost organov in uradnih oseb, ki so pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov dolžni paziti, da se jim na vsakršni materialnopravni ali procesnopravni podlagi omogoči uveljavitev pravice.

Tožena stranka v obrazložitvi dokončne odločbe dopušča hipotetično možnost, da bi tožnica vložila predlog za obnovo postopka in v nadaljevanju preuranjeno navaja, da v danem primeru ne gre za nova dejstva in dokaze, kar je pogoj za predlog za obnovo postopka. Sodišče je naložilo, da v ponovljenem postopku preizkusi pravilnost stališča tožene stranke glede obstoja pogojev za obnovo postopka. Pravilno je materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, ki je pri tem upoštevalo tožbene navedbe, da bi tožena stranka morala preizkusiti, ali so v zvezi s tožničino vlogo z dne 27. 12. 2010 izpolnjeni pogoji za obnovo postopka ter zadevo tako obravnavati, ker je bila tožeča stranka o novih dejstvih glede izračuna pokojninske osnove obveščena s strani delodajalca 21. 12. 2010. Iz potrdila delodajalca izhaja, da osebnega dohodka iz dežurstva v matično evidenco tožene stranke ni posebej sporočil, ker se je osebni dohodek do spremembe Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji v letu 1986 (Statutarni sklep, Ur. l. SRS, št. 10/86), prejet za delo, daljše od polnega delovnega časa, preračunaval na polni delovni čas in ni bil posebej sporočen upravljavcu matične evidence, tudi če je šlo za delo, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj. Če so bili podatki o delu preko polnega delovnega časa in plačilu znani delodajalcu že ob izdaji odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, to še ne pomeni, da so bili ti podatki znani tudi tožnici. O ponovni odmeri starostne pokojnine bo tožena stranka odločala, če bo ugotovila in odločila, kot je naložilo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 82. člena ZDSS-1, da je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, da ga je podala upravičena oseba ter da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.