Jedro

S prvim odstavkom 3. člena Osimske pogodbe sta obe državi pogodbenici uredili državljanstvo oseb, ki so bile na dan 10. junija 1940 italijanski državljani, in so imele stalno prebivališče na Svobodnem tržaškem ozemlju. Na temelju prvega odstavka 3. člena Osimske pogodbe pa Jugoslavija ni več urejala jugoslovanskega državljanstva za osebe, ki ob uveljavitvi pogodbe niso imele svojega prebivališča na ozemlju SFRJ.

Ker tožnik nesporno ni imel v tem času stalnega prebivališča na ozemlju SFRJ, je na podlagi 4. točke 13. člena Zakona o državljanstvu SFRJ, ki določa prenehanje državljanstva po mednarodnih pogodbah, izgubil državljanstvo SFRJ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 – odločba US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 11. 2005, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Upravne enote Koper z dne 13.6.2005. S slednjo je bilo odločeno, da tožeča stranka A.A., rojen ...1926 v Gažonu., ni državljan Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje navaja, da je tožeča stranka ob uveljavitvi Londonskega memoranduma imela prebivališče v Gažonu, ki je takrat spadal pod Občino Šmarje. To območje je bilo del Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), na katerega je FLRJ razširila civilno upravo. Po 3. členu Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Zakon o veljavi predpisov FLRJ; Uradni list FLRJ, št. 45/54) so bili vsi prebivalci bivše cone B STO v pravicah in dolžnostih izenačeni z jugoslovanskimi državljani, če so imeli dne 10.6.1940 domicil na območju nekdanjega STO, če so stalno prebivali na tem območju na dan 26.10.1954 in če so imeli na dan uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo italijansko državljanstvo. Kot neutemeljene je prvostopno sodišče zavrnilo tožbene ugovore, da se Osimski sporazum na tožečo stranko ne nanaša. Osimski sporazum se namreč nanaša prav na osebe, ki so bile na dan 10.6.1940 italijanski državljani in so imele na dan uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo stalno prebivališče na ozemlju bivšega STO. Tožeča stranka je ob uveljavitvi Osimskega sporazuma, to je dne 3.4.1977, imela stalno prebivališče v Republiki Italiji, kar ni sporno. Osimski sporazum pa Jugoslavije ni zavezoval, da sprejme o državljanstvu posebne predpise, saj je bila določba Osimskega sporazuma neposredno uporabljiva. To posledično pomeni, da so ne glede na lastno željo izgubile jugoslovansko in slovensko državljanstvo osebe, ki so imele 10.6. 1940 domicil na ozemlju bivšega STO in na dan uveljavitve Osimskega sporazuma stalno prebivališče na ozemlju Republike Italije. Tudi tožbeni ugovori glede zmotne uporabe materialnega prava so po mnenju prvostopnega sodišča neutemeljeni.

Tožeča stranka je dne 30.10.2006 vložila pritožbo (sedaj revizijo) iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V njej med drugim navaja, da je jasno zahtevala ugotovitev, da je bila državljan SR Slovenije, upravni organ pa o tem ni odločal, temveč je le odločil, da ni državljan Republike Slovenije. Ker je prvo sodišče taki odločitvi pritrdilo, torej ne upravni organ ne prvostopno sodišče nista odločila o zahtevku tožeče stranke. Ugovarja pa tudi ugotovitvi izpodbijane sodbe, da ji je državljanstvo Jugoslavije prenehalo 3.4. 1977, ker je tedaj imela prebivališče v Italiji. Osimska pogodba namreč ne določa prenehanja državljanstva, ampak le možnost urejanja državljanstva osebam, ki na dan uveljavitve pogodbe nimajo urejenega državljanstva. Navedeni 3. člen je po mnenju tožeče stranke namenjen ureditvi državljanstva oseb, ki se preselijo, ne pa oseb, ki že imajo dokončno urejeno državljanstvo. Iz dikcije je jasno, da ne posega v že urejene državljanske statuse. Poleg tega pa osebam, ki so imele na dan uveljavitve Osimske pogodbe stalno prebivališče v Italiji, državljanstva po tej pogodbi ni mogla urejati Jugoslavija, razen v primeru preselitve. Po Zakonu o jugoslovanskem državljanstvu pa tožeča stranka državljanstva Jugoslavije ni izgubila, saj je Slovenec po rodu in zato pogojev za kaj takega ni bilo. Tožeča stranka je tako imela trajno urejeni dve državljanstvi: jugoslovansko in italijansko, slednje že od rojstva, kar ji Italija priznava.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po prehodni določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke vložena pred 1.1.2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekala tudi sodna presoja v obravnavani revizijski zadevi.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka rojena dne ...1926 v Gažonu, da je bila vpisana v državljansko knjigo Š. na podlagi potrdila Občine Š. o domicilu na dan 10.6.1940 v Gažonu in da se je leta 1964 odselila v Italijo. To so za odločitev relevantne okoliščine in tožeča stranka temu ne ugovarja.

Glede same uporabe materialnega prava v povezavi z dejanskim stanjem v obravnavani zadevi pa sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka po sklenitvi Mirovne pogodbe z Italijo 10.2.1947 (začela veljati 15.9.1947), s katero je bilo ustanovljeno STO, prebivala v coni B. V skladu z določbo 6. člena Stalnega statuta STO so vsi italijanski državljani, ki so imeli na dan 10.6.1940 domicil na ozemlju STO, postali državljani STO in s tem izgubili italijansko državljanstvo. Po uveljavitvi Londonskega memoranduma pa se je na to območje razširila civilna uprava FLRJ. Sprejet je bil Zakon o veljavi predpisov FLRJ, ki se je nanašal na „ozemlje, na katerega se je na podlagi mednarodnega sporazuma ... razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije“ (1. člen navedenega zakona). S 3. členom Zakona o uveljavitvi predpisov FLRJ so bili vsi stalni prebivalci območja iz 1. člena tega zakona, če so bili pred uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo italijanski državljani, v svojih pravicah in dolžnostih izenačeni z jugoslovanskimi državljani. Podrobnosti je urejala še „Uredba o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava FLRJ“ (Ur. l. FLRJ, št. 56/54). Dne 10.11.1975 je bil sklenjen Osimski sporazum (začel veljati 3.4.1977), ki je v 3. členu določal, da državljanstvo oseb, ki so bile na dan 10. junija 1940 italijanski državljani in imele stalno prebivališče na ozemlju, navedenem v 21. členu mirovne pogodbe z Italijo, ter njihovih potomcev, ureja zakonodaja ene ali druge strani, glede na to, ali imajo takrat, ko začne veljati ta pogodba, svoje stalno prebivališče na ozemlju ene ali druge strani.

Osimski sporazum je tako dejansko pomenil končno ureditev državljanskega stanja za prebivalce tega območja. Kot relevantne okoliščine je določal stalno prebivališče oziroma domicil na dan 10.6.1940 in na dan uveljavitve tega sporazuma.

A.A. je bil rojen 3.3.1926 v G., kjer je imel na dan 10.6.1940 domicil, torej se je štel za italijanskega državljana, pred uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo je bil stalni prebivalec bivše cone B STO ter je bil v svojih pravicah in dolžnostih izenačen z jugoslovanskimi državljani, ni pa bil jugoslovanski državljan. Ker je državljanstvo eno temeljnih razmerij med državo in državljanom, se je s 3. členom Zakona o veljavi predpisov stalnim prebivalcem bivše cone B STO podelilo državljanstvo FRLJ (tako že odločbi VS RS z opr. št. I Up 77/98 in I Up 434/2001). S prvim odstavkom 22. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64) in kasneje s 26. členom Zakona o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije (Uradni list SFRJ, št. 58/76), so takšne osebe jugoslovansko državljanstvo ohranile.

A.A. je sicer z uveljavitvijo Zakona o veljavi predpisov FLRJ pridobil in do uveljavitve Osimske pogodbe ohranil jugoslovansko državljanstvo prav na temelju jugoslovanske zakonodaje. Ta pa se zanj od uveljavitve Osimske pogodbe naprej ni več uporabljala. Pravnega temelja za ohranitev jugoslovanskega državljanstva prav zaradi določbe prvega odstavka 3. člena Osimske pogodbe ni bilo več in zaradi tega je A.A., ki je tudi sicer izpolnjeval ostale, v prvem odstavku 3. člena Osimske pogodbe določene predpostavke, izgubil državljanstvo SFRJ (tako že odločba VS RS I Up 77/98). V Zakonu o državljanstvu SFRJ je namreč v 4. točki 13. člena kot eden možnih načinov za prenehanje državljanstva določeno tudi prenehanje po mednarodnih pogodbah in ta možnost je bila uporabljena v Osimski pogodbi, zaradi katere je tožeči stranki prenehalo jugoslovansko državljanstvo. Odločitev o podelitvi državljanstva je namreč eden od izrazov vrhovne oblasti (suverenosti) države in pravica vsake države je, da ureja svoje državljanstvo sama. S prvim odstavkom 3. člena Osimske pogodbe sta obe državi pogodbenici uredili državljanstvo oseb, ki so bile na dan 10. junija 1940 italijanski državljani, in so imele stalno prebivališče na STO. Na temelju prvega odstavka 3. člena Osimske pogodbe pa Jugoslavija ni več urejala jugoslovanskega državljanstva za osebe, ki ob uveljavitvi pogodbe niso imele svojega prebivališča na ozemlju SFRJ.

Glede na navedeno je bilo po presoji revizijskega sodišča materialno pravo ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabljeno in so ugovori v smeri, da tožeči stranki ni moglo prenehati jugoslovansko državljanstvo, saj Osimska pogodba ne določa prenehanja državljanstva, neutemeljeni.

V zvezi z revizijskimi ugovori, da ni bilo odločeno o celotnem zahtevku, pa sodišče pojasnjuje, da je pristojni organ dolžan na zahtevo posameznika o njegovem državljanstvu izdati ugotovitveno odločbo (29. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji, ZDRS). Na zahtevo tožeče stranke je tako pristojni upravni organ izdal odločbo, s katero je ugotovil, da tožeča stranka ni državljan Republike Slovenije. Glede na določbo 39. člena ZDRS za državljana Republike Slovenije po tem zakonu velja, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije. Glede izrecne ugotovitve, do kdaj naj bi tožeča stranka imela državljanstvo SRS in SFRJ, pa se revizijsko sodišče strinja, da za to tožeča stranka niti ni izkazala pravnega interesa. Kot je pojasnilo že prvostopno sodišče, bi bil tak interes izkazan, če bi tožeča stranka na primer uveljavljala ugotovitev državljanstva v povezavi z denacionalizacijskim postopkom.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).