Jedro

Pogoj za priznanje odškodnine za posebno priljubljenost je, da je bila stvar uničena ali poškodovana z naklepnim kaznivim dejanjem.

Pravdno sodišče sicer lahko samo ugotavlja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem. Vendar le izjemoma, ko proti storilcu ni mogel začeti teči kazenski postopek, ali se končati z meritorno odločbo (npr. zaradi storilčeve smrti ob ali po dejanju, zaradi njegove duševne bolezni ob ali po dejanju, amnestije ali umika tožilčeve obtožbe, o katerem oškodovanec ni bil obveščen). Ker pa v konkretnem primeru ni bilo ovir za morebiten kazenski postopek zoper povzročitelja škode, je treba dati tu prednost domnevi nedolžnosti ter načelu, da pravdno sodišče (praviloma) ne sme samo ugotavljati, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožene stranke zavezalo, da morajo tožniku plačati 870.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.8.2000 dalje, višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval plačilo 5,000.000 SIT) pa je zavrnilo. Toženim strankam je naložilo, da morajo tožniku povrniti 405.241,50 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.8.2000 dalje, medtem ko je tožniku naložilo, da mora prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 16.646 SIT, drugi ter tretji toženi stranki pa skupne pravdne stroške v višini 87.047,10 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.8.2000 dalje.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjena njegova pritožba, uveljavlja pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da so razlogi sodb sodišča prve in druge stopnje nejasni in protislovni. To velja predvsem za stališči obeh sodišč, da sklicevanje tožnika na splošno znano dejstvo, da je izumitelj, ne more biti uspešno, ker da nekaj starih časopisnih člankov te okoliščine ne dokazuje. Toda tožnik se ni skliceval samo na časopisne članke, marveč je navedel tudi prijavo in pogodbo za razstavo eksponata generatorja brez drsnih kontaktov v Ljubljani z dne 5.10. s skico, in tudi priča B. J. je potrdil, da mu je bilo znano, da se tožnik ukvarja z izumiteljstvom.

Vse tri tožene stranke so torej vedele, da je tožnik izumitelj, kar pomeni, da so mu škodo povzročile naklepno. Z uničenjem njegovih stvari je bilo storjeno kaznivo dejanje, s tem pa je izpolnjen tudi pogoj za priznanje afektacijske odškodnine. Taka odškodnina se prisodi, kadar je stvar poškodovana z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, pa tudi tedaj, ko je bila stvar poškodovana ali uničena iz objestnosti ali škodoželjnosti, ki vsekakor izhaja iz dopisa drugega toženca in tretje toženke prvi toženi stranki, naj tožnikove stvari odpelje na odpad ali na drugo mesto. Odvoz na odpad namreč pomeni naročilo, naj se stvari uničijo. Tožene stranke so torej storile kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, ki ga je mogoče storiti z direktnim ali eventualnim naklepom. Sicer pa ni potrebno, da bi bila toženca za kaznivo dejanje pravnomočno obsojena. Zadošča, da ima dejanje vse znake naklepnega kaznivega dejanja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 v nadaljevanju ZPP). To, da pritožbeno sodišče ni sprejelo teze, da je tožnik splošno znan izumitelj (kot bo pojasnjeno kasneje, je to tudi pravno irelevantno), češ da nekaj starih časopisnih člankov tega ne dokazuje, predstavlja povsem korekten in logičen zaključek. Tudi sicer so razlogi sodb sodišča prve in druge stopnje izčrpni, jasni in konsistentni, revident pa razen z omenjenim (a neutemeljenim) očitkom tudi ne pove, glede katerega vprašanja naj bi bili razlogi nejasni ter v čem protislovni.

Jalovo je tudi revizijsko zatrjevanje, da so vse tri tožene stranke tožnika poznale in vedele, da je izumitelj. Predstavlja namreč izpodbijanje dejanskih ugotovitev, kar pa v reviziji ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (oziroma ob pogojih 1., 2. in 3. točke 358. člena ZPP sodišče druge stopnje). In ker sta elementa dejanskega stanja tudiugotovitvi, da drugemu tožencu in tretji toženki ni šlo za uničenje tožnikovih predmetov, ampak za njihovo odstranitev iz hiše, pri čemer je bila izbira, kam te predmete odpeljati, na strani prve tožene stranke, ter da ni nobenih dokazov, da bi prva tožena stranka stvari odpeljala zato, da bi jih poškodovala ali uničila, je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnik naklepa toženih strank ni dokazal, s tem pa tudi ne predpostavk za priznanje afektacijske odškodnine (četrti odstavek 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89).

Predvsem pa je pogoj za to obliko odškodnine to, da je bila stvar uničena ali poškodovana z naklepnim kaznivim dejanjem. Pravdno sodišče sicer lahko samo ugotavlja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem. Toda le izjemoma, ko je treba pri tehtanju na eni strani pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, na drugi strani pa domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije, glede na načelo sorazmernosti dati prednost pravici do sodnega varstva oškodovancev pred domnevo nedolžnosti. To so primeri, ko proti storilcu ni mogel začeti teči kazenski postopek, ali se končati z meritorno odločbo (npr. zaradi storilčeve smrti ob ali po dejanju, zaradi njegove duševne bolezni ob ali po dejanju, amnestije, ali umika tožilčeve obtožbe, o katerem oškodovanec ni bil obveščen). Ker pa v konkretnem primeru ni bilo ovir za morebiten kazenski postopek zoper povzročitelja škode, je treba dati tu prednost domnevi nedolžnosti ter načelu, da pravdno sodišče (praviloma) ne sme samo ugotavljati, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem. Zato revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da odsotnost pravnomočne kazenske sodbe v tem primeru onemogoča uporabo 4. odstavka 189. člena ZOR.

Ker tako očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana, in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.